Aktivistka, ki je skupaj s prijateljicami in prijatelji premagala Janeza Janšo

Predsednik vlade se je sredi decembra odločil pisati vsem državljanom Slovenije. Bilo je nekaj dni pred začetkom cepilnega tedna, ki naj bi nas odrešil. Janez Janša pa je v zanj nenavadno prijaznem, spodbudnem tonu nagovarjal ljudi, naj se vendarle cepijo. Lepo, a kar nekaj mesecev prepozno. Poleg tega Janša ne bi bil Janša, če tega pisma ne bi poslal na sporen, morda celo nezakonit način. Vsa pisma, ki so priletela v poštne nabiralnike državljanov, so bila naslovljena z imeni in priimki.

Ko so v Inštitutu 8. marec na vsakotedenskem petkovem sestanku razpravljali o pismu, se je nekdo vprašal, ali lahko predsednik vlade dostopa do osebnih podatkov državljanov. Kakšna so zakonska določila glede tega? V katerih primerih je to mogoče? Sodelavke inštituta so se odločile za najbolj logično potezo, s svojimi dvomi so seznanile urad informacijske pooblaščenke, obrnile so se na institucijo, pristojno za takšna vprašanja. Spraševale so o pravni podlagi za dostopanje do centralnega registra prebivalstva, o tem, od kod imena in priimki na ovojnicah. Ravnale so, kot bi moral ravnati vsak aktiven državljan.

Nato se je sprožil plaz, plaz sovraštva in napadov.

»Fak, v kaj smo se z Inštitutom 8. marec po nesreči zapletli?« je na Facebooku zapisala Nika Kovač. »Nismo obtoževale. Nismo govorile o vsebini pisma. Nismo podajale sodb. Samo naslovile smo vprašanje na neodvisno državno institucijo. Majhna gesta, ki jo lahko stori vsak izmed nas.« A tovarna zlobe je začela delovati. »Žaljiva zasebna sporočila. Pritiski. Komentarji o mojem videzu. Komentarji o moji lenobi. Komentarji o tem, da sem razvajena. Nekateri so me celo včlanili v LMŠ. Petra mi je med vožnjo na metroju rekla: Nika, začni vse objavljati, govoriti, kaj se dogaja, ko kaj vprašamo, ko se za kaj borimo … Petra ima pogosto prav.

Razgaljati je treba mehanizme utišanja. Razgaljati je treba načine delovanja oblasti.«

Ker se je Inštitut 8. marec javno oglasil, Nika Kovač pa je njegova direktorica, je bila hitro kaznovana. Medijska omrežja vladne strani so Pionirski dom, kjer je bila pred odhodom v ZDA zaposlena kot vodja trženja in odnosov z javnostmi, zaposlitev je zdaj začasno prekinjena, začeli spraševati, kako je prišla do službe, kaj dela, kakšna je njena plača, so ji pri zaposlitvi pomagali starši. Scenarij oblasti je jasen, Nika Kovač pa ni ne prva ne edina, ki doživlja organizirano javno blatenje. Podobno se je zgodilo Jaši Jenullu, policistu, ki se je lani fotografiral s protestnikom, reperju Zlatku, umetnikom, aktivistom in profesorjem, ki so prebirali ustavo, vsem tistim, ki se tej vladi uprejo. Oblast za dosego ciljev ne izbira sredstev.

»Ne bo nam pomagalo pomilovanje. Pomagalo nam bo, da ostajamo skupnost. Smo še glasnejši. Skupaj opozarjamo na krivice. Povzdignemo glas, ko drugi molčijo.«

»Želijo me osebno napasti. Me očrniti. Mi posredno groziti. Me utišati. In to te za nekaj minut zlomi. Počutiš se nemočnega. Zdi se ti, da ti jemljejo glas. Veš, da nimajo podlage, da ti karkoli očitajo. Veš pa tudi, da bodo to počeli. Zjokaš se. Pokličeš domače. Jih opozoriš, kaj prihaja. Potem pa navadno čakaš. Na to, kaj se bo zgodilo. Kje vse bodo udarili. Kaj te čaka. In čakanje in molk ubijata.« Nika Kovač je torej ubogala nasvet in razkrila, kaj se dogaja. »Vse to so pritiski oblasti, namenjeni utišanju. Vsi ti pritiski imajo konkretne posledice za osebno življenje ljudi. Ne bo nam pomagalo pomilovanje. Pomagalo nam bo, da ostajamo skupnost. Smo še glasnejši. Skupaj opozarjamo na krivice. Povzdignemo glas, ko drugi molčijo. Kdaj kakšno pobudo prevzamemo sami.«

Predavanja v ZDA

Nika Kovač (rojena 1993) ima za seboj zavidanja vredno aktivistično pot. Začela je pred slabim desetletjem, ko je soorganizirala Čajanko z Rozo, kjer so se na okroglih mizah pogovarjali o feminizmu in politiki, nato je vodila različne kampanje, delavnice, iskala podpise za zakonske pobude, pa zbirala zgodbe v okviru akcije #jaztudi, ki razkriva slovensko mizoginijo. Res veliko je bilo tega. Do zdaj so izšle tri njene knjige. Prva nosi naslov Pogumne punce, v kateri so izbrane »zgodbe o ženskah, ki so spremenile svet«, leta 2020 je izšla knjiga o pričevanjih, pravicah in predsodkih o splavu, pred mescem dni pa je izšla še njena tretja knjiga Pisma tebi. Zelo intimna je, v njej so zbrane prigode njenega odraščanja, dileme, na katere je naletela, piše o krivicah, ki jih je opazila. »Če rečemo ja skupnosti, v kateri je mesto za vse in prizadevanjem za ustvarjanje boljšega sveta, rečemo ja sebi in družbi, v kateri želimo živeti,« je zapisano na koncu knjige Pisma tebi.

Letos je njen Inštitut 8. marec izpeljal tri velike politične akcije: uspelo mu je vpeljati redefinicijo kaznivega dejanja posilstva in spolnega nasilja po modelu »ja pomeni ja«, z javnim pritiskom je v parlamentu dosegel, da je bilo sprejeto dopolnilo, ki zagotavlja proračunska sredstva za gradnjo novega vodovoda z virom čiste pitne vode za prebivalce Anhovega, in pripomogel je k zmagi na referendumu za čisto vodo. Sodelovala je pri teh in številnih drugih akcijah. Nekatere izmed njih je vodila.

»Ta vlada nas je razgradila na čisto primarni ravni. Pri čisto vsakdanjih stvareh. Nekateri se bojijo protestirati, ker ne vedo, kako bo ravnala policija, zakaj te bo ustavila, kaj si storil narobe.«

Od konca septembra je v New Yorku, študira, posluša predavanja, se uči, opazuje mesto, ljudi, svet, bere knjige, predvsem pa razmišlja, kaj se dogaja in kako pomagati. Je edina Evropejka, izbrana v skupino mladih, ki jih je fundacija nekdanjega ameriškega predsednika Baracka Obame povabila na posebno izobraževanje na ugledni Univerzi Columbia. Obamo pozna že od prej, pred skoraj tremi leti je v njen elektronski poštni nabiralnik nepričakovano priletelo pismo, v katerem jo je ameriški predsednik vabil na predavanje v Berlin. Najprej je mislila, da gre za prevaro, da so po nigerijskih princih prišli na vrsto še nekdanji ameriški predsedniki, a je vseeno odgovorila na povabilo, vzpostavila stik, odletela v Berlin. Tam je prvič govorila z Obamo, četudi ni bilo nič posebnega, segla mu je v roko in rekla: »Jaz sem Nika.« Precej povprečno je bilo vse skupaj, stik pa je bil vzpostavljen. V prvem letu epidemije je na Zoomu poslušala predavanja, ki jih je v okviru evropskega programa pripravljala fundacija, letos so jo povabili v New York. Zdaj živi, kot rada reče, »v elitnem mehurčku«, v srčiki sistema, posluša predavanja ljudi, ki so začrtali gospodarsko politiko Baracka Obame, ki so sprejemali vojaške odločitve, ki so vodili zunanjo politiko. Živi v stanovanju na Claremont Avenue s pogledom na Riverside park.

Vse pa ni kot v pravljici. »Zdi se mi, da še vedno živim shizofreno življenje, vseskozi sem vpeta v dogajanje v Sloveniji, sodelujem z Inštitutom 8. marec, imamo redne sestanke, pripravljamo akcije, visim na Zoomu, delamo različne stvari, čeprav sem tukaj, v New Yorku, poslušam predavanja, prebiram študijsko literaturo.« Prva stvar, ki jo je opazila v ZDA, poleg velikanskega mesta in še večjih socialnih razlik, je ameriški način upravljanja epidemije. »Ukrepi glede covida so bistveno bolj jasni, točno veš, kaj lahko, česa ne smeš, ni groženj, ni slovenske kaotičnosti, ni nesmislov oblasti.«

Shizofren pa ni samo njen položaj »malo v New Yorku, malo doma«, včasih se nelagodno počuti na predavanjih. Spada namreč med ljudi, ki so kritični do ameriškega imperializma, do ameriškega načina upravljanja sveta, do gospodarske politike, do izvajanja politike moči, kritični do vseh tamkajšnjih predsednikov, tudi do Obame, ki jo je povabil v ZDA. Nika Kovač posluša predavanja, argumente ljudi, ki so krojili politiko, do katere je kritična, predavata ji denimo Jack Lew, Obamov finančni minister, pa Tom Perez, Obamov minister za delo in kasneje predsednik Nacionalnega odbora demokratske stranke. Vse to je dober, intelektualni izziv.

»Res je nenavadno, ko te ljudi vidiš pred seboj, imamo odkrite, mentorske odnose, pogovore ena na ena in hitro te posameznike začneš dojemati kot navadne ljudi, imajo družine, svoje strahove, cilje. Lahko se navežeš, padeš v past, da osebno zastre obče družbeno. Do njih se obnašam zelo sproščeno, sem neposredna, tudi tako, da sem kdaj na jutranjih srečanjih na Zoomu v pižami. Ljudje smo, kakršni smo, tudi oni so samo ljudje in tudi zato so odgovorni za svoje odločitve. Nikoli, res nikoli ne smeš poklekniti pred nobeno avtoriteto, nikoli se ne smeš ukloniti. Delovati je treba odkrito in načelno.« Fascinira jo njihov občutek, njihova samozaverovanost, prepričanje, da bi bilo brez njih še slabše, da so torej ravno oni, četudi se niso najbolje odločali, svet rešili pred kaosom. Velik del tistih, ki vstopajo v politiko, za ZDA to velja še posebej, je prepričan, da je boljši od drugih, da je bil izbran za velika dejanja, da lahko spremeni veliko stvari. Na koncu le redkokdo prelisiči sistem, večina se mu ukloni.

»Odpravili sva se do ljubljanskega Gospodarskega razstavišča in tam zagledali dolge vrste ljudi, ki so čakali pred voliščem. Ustavljali so naju. Eni so jokali, drugi so govorili, da referendum pomeni upanje. Bilo je ganljivo.«

»Vse to spoznavam od blizu in po svoje me vse to navdaja z neko tesnobo. Češ ali lahko mi v mali Sloveniji kaj spremenimo. Res lahko? Ali pa smo le del večje igre? Tudi tem ljudem, pa so veliko pametnejši, kot sem sama, ni uspelo narediti vsega tistega, kar so si želeli.«

Beg iz Slovenije

Distanca omogoča premislek, od daleč laže opazuješ, kaj se dogaja doma. Natančno to se je zgodilo Niki Kovač. Ko je prišla v New York, se ji je dogajanje v Sloveniji zdelo še bolj absurdno. Čeprav si ni želela zapustiti domovine in je ob prijavi v program predvidevala, da bo tako kot leto prej vse potekalo na daljavo, je v nekem trenutku spoznala, da je bila njena pot v ZDA pobeg, pobegnila je od nasilja oblasti, arogance, maltretiranja. Strukturno nasilje ji je zlezlo pod kožo in ni opazila, kako se je počasi naselilo vanjo. Pa je aktivistka, pogumna ženska, z veliko izkušnjami, pravnim znanjem. To nelagodje je zaznala šele nekega jesenskega dne, ko se je sprehajala po newyorškem Centralnem parku. Mimo je pripeljal policijski avto, kar naenkrat se je zdrznila, se ustrašila, da je morebiti kršila zakon. Čeprav ga ni.

»V Sloveniji smo, tisti, ki se borimo zoper politike te vlade, postali roboti, delamo, dosegamo cilje, ta akcija, tisti zakon, referendumska pobuda, hkrati pa skoraj ne opazimo, kaj se nam strukturno dogaja. In ko sem prišla v ZDA, ko sem v prvih dveh mesecih v samoti in oddaljenosti premlevala domače dogodke, sem spoznala, da so stvari pri nas res slabe. Ta vlada nas je razgradila na čisto primarni ravni. Pri čisto vsakdanjih stvareh. Nekateri se bojijo protestirati, ker ne vedo, kako bo ravnala policija, zakaj te bo ustavila, kaj si storil narobe. Spet drugi paranoično guglajo, iščejo, kakšni ukrepi so bili sprejeti na nočnih sejah, kaj je dovoljeno, kaj ni, bodo jutri lahko še opravljali svoj posel, kako bodo preživeli. Dolgoročnih načrtov tako rekoč ne delamo več. Sočasno pa se dogajajo veliki negativni strukturni premiki, privatizira in razgrajuje se javno zdravstvo, v šolah se povečuje vpliv politike, znižujejo se davki za bogate. Kapriciozno oblastno zastraševanje je postalo nekaj normalnega. Kar se dogaja, je grdo, boli. Distanca mi je omogočila, da stvari vidim v pravi luči, da jasneje vidim, kaj vse je pri nas dobro in kako je ogroženo, in ne, ne gre za pogled drugega, gre za vprašanje, v kakšni državi želimo živeti.«

Po nekaj mesecih bivanja v ZDA se je nehala bati policijskih avtomobilov, ki so švigali mimo. Hkrati si je v isti sapi priznala, da je privilegirana, v ZDA se policijskih avtomobilov bojijo predvsem črnci, ne pa beli študenti uglednih univerz. Za njene sošolke iz Afrike je že drugače, rasizem je v Ameriki še vedno živ.

Poletna zmaga

Niko Kovač je v ZDA pripeljalo delo za Inštitut 8. marec. Nastal je pred petimi leti. Je nekakšen odvod neuspešne kampanje zagovornikov zakonske spremembe, ki bi omogočila zakonsko zvezo istospolnim partnerjem. Bil je to čas vlade Mira Cerarja, ko je ustavno sodišče dovolilo izvedbo referenduma o človekovih pravicah, proti pa so agitirale desne stranke pod patronatom katoliške cerkve. Dvaindvajsetletna Nika Kovač je bila leta 2015 ena od dveh vodij kampanje »čas je za« in sredi tega dogajanja je spoznala, da jih je premalo, da so preslabo organizirani, da nimajo dovolj lokalnih podpornikov, da jih politika ne podpira, da vso kampanjo vodijo narobe.

Poraz na referendumu - proti noveli zakona je glasovalo skoraj 395.000 volivcev, dovolj visoko za kvorum in dve tretjini tistih, ki so prišli na volišče - je bil pričakovan. Prinesel pa je nekaj spoznanj. Zato je nastal inštitut. Nika Kovač pravi, da je v civilni družbi pomembno široko gibanje, pomembni so vezi, prijatelji, skupnost, brez tega ti ne more uspeti. »V inštitutu smo se v nekaj letih našli ljudje, ki se imamo res dobro, zabavamo se, se veliko smejimo, povezani smo, delamo neumnosti, ni tako težko, ko nas napadajo, res pa je, da pri nas prevladuje črni humor. Vsako leto smo zoreli, vsako leto smo se česa naučili in vsako leto imamo več zaveznikov in prijateljev iz vse Slovenije.«

Zakaj je izbrala politični aktivizem, zakaj ne kaj drugega? Nika Kovač ruši stereotip, da mladih, še posebno mladih žensk, politika ne zanima. »Verjetno je za to kriva družina, mami me je že od malega učila, da ima vsaka stvar, ki jo naredimo, vpliv na druge, na širšo družbo. Osebno je vedno tudi politično. Ko sem bila še čisto majhna, me je vozila na demonstracije, med ljudi, vztrajala je, da na rojstne dneve vabim vse sošolce in sošolke, učila me je, da se ne sme izključevati, učila me je, kako se gradi skupnost, kako zagovarjati druge. Učila me je, da je treba stvari spreminjati na bolje. To poskušamo delati na inštitutu.«

Zelo uspešni so. Kot že zapisano, je bil Inštitut 8. marec ena izmed vodilnih civilnodružbenih organizacij, ki jim je poleti veliko večino volivcev uspelo prepričati, da je zakon o vodah, ki ga je pripravil minister za okolje Andrej Vizjak, slab in škodljiv. Vladni predlog je 11. junija zavrnilo 682.760 ljudi, kar je eden od največjih porazov Janeza Janše v njegovi politični karieri.

Čas referendumske kampanje je bil za Niko Kovač zelo naporen. Ogromno je bilo dela, tiskanje letakov, brušenje argumentov, soočanje, delo na terenu, veliko so se prepirali, tekle so tudi solze, nekaj časa so bili osamljeni, dolgo so mislili, da jim ne bo uspelo.

»Eden izmed najhujših trenutkov je bil, ko so vladne stranke NSi, SDS in SMC poslale letake v vsa gospodinjstva, bili so to lažnivi letaki. Naš prvi refleks je bil spontan, gremo v kontraakcijo, dajmo, udarimo nazaj, tudi mi moramo deliti letake, več, še več letakov, prostovoljci morajo cele dneve in noči polniti nabiralnike. A naenkrat me je prešinilo, da imamo tudi mi stranke, ki podpirajo zahtevo po referendumu, zakaj jih ne pokličemo, zakaj od njih ne zahtevamo, naj tudi one financirajo pošiljanje letakov na način, kot je to naredila vladna stran. Odzvale so se pozitivno, a njihova pomoč nazadnje ni bila potrebna, saj je prišlo dovolj donacij ljudi.«

Civilna družba v resnici premalo zahteva od političnih opcij, ki podpirajo sorodne politične teme, pustijo jim udobje, sprenevedavost, desna politika se angažira, leva se sramežljivo drži ob strani. »Dobro se spomnim leta 2015, spomnim se, kako so desne politične stranke pomagale svojim satelitom in katoliški cerkvi, kako so se angažirale pri zakonu, SD pa je za celotno kampanjo namenila manj kot 1000 evrov. Progresivna stran mora odločneje izkoristiti demokratične mehanizme, ki so ji na voljo. V Sloveniji jih vsaj imamo. V Franciji je kaj podobnega teže, prepad med politiko in ljudmi je tako velik, da ni čudno, da se protesti manifestirajo z jezo, zažiganjem avtomobilov. Če Madžarske niti ne omenjam. Tam imam nekaj aktivističnih prijateljev, res ne bi rada živela v državi, kjer si ne bi mogla izbrati svoje politične opcije, saj je tam javni dostop do političnih alternativ tako zaprt.« Referendumska zmaga ne pride kar sama od sebe. Z danes na jutri. »Vsaka akcija inštituta pomeni na stotine ur dela prostovoljcev in prostovoljk. To velja za vsako akcijo posebej, vedno je treba začeti od začetka, nenehen boj je to, nenehen boj.«

Velika zmaga na referendumu je bila nepričakovana. Referendum je bil sredi poletja, kvorum za zavrnitev zakona je postavljen razmeroma visoko. Na dan razglasitve izidov je bilo nekaj veselja, fotografiranje pred Robbovim vodnjakom, nasmehi, poletni vzkliki v toplo noč, a aktivisti so bili izpraznjeni, utrujeni zaradi dela, pritiskov, političnih napadov. Politika je zahteven posel. Še zahtevnejši je, če imaš proti sebi ves vladni aparat. Le redkokdo zmore te pritiske.

»Prve tri tedne kampanje smo bili v štabu sami, ni še bilo veliko prostovoljcev, bila je le ekipa inštituta, Andraž, Jan, pa tudi Alenka Kreč

Bricelj iz kulturno-ekološkega društva Smetumet. Alenka mi je vseskozi govorila, zdaj moramo delati, moramo, fajtati, fajtati, fajtati naprej in potem bo prišel trenutek, ko se bodo stvari sestavile.« Res so se. »Bil je prvi dan predčasnega glasovanja. Z Alenko sva se odpravili do ljubljanskega Gospodarskega razstavišča in tam zagledali dolge vrste ljudi, ki so čakali pred voliščem. Ustavljali so naju. Eni so jokali, drugi so govorili, da referendum pomeni upanje. Bilo je ganljivo. Nato je mimo prišla Nina Hudej in pred sabo potiskala voziček s starejšim gospodom. Vprašali sva jo, Nina, je to tvoj oče. Ne, je odgovorila, pomagamo starejšim, da lahko pridejo na volišče. Takrat se je Alenka obrnila k meni in dejala, Nika, morda je to ta trenutek, mogoče se bo res vse povezalo. In se je. To je zame najlepši spomin minulega leta.«

Politika od zunaj

Kljub političnim uspehom pa Nike Kovač vstop v strankarsko politiko ne mika, pred leti je bila članica Levice, a se je z njo razšla. Na tisti čas ima lepe spomine, začinjene z nekaj pelina. »Še vedno verjamem v program Levice, vendar ne vem, ali jo bom volila. Bil je to lep čas, bila sem študentka, bile so vstaje, čas Grčije, Sirize, čas poglobljenih razmislekov, všeč mi je bila ideja, da je stranka hkrati gibanje, ki omejuje moč poslancev in svojih funkcionarjev.« Na neki točki je ugotovila, da Levica postaja klasična parlamentarna stranka, da se je naravno izločila iz gibanja. Zato jo je zapustila. Izbrala je drugačen boj.

»Kratkoročno so za inštitut najpomembnejše volitve, menjava oblasti, to je bistveno. Če se spomladi ne bo spremenila oblast, bo v državi vse še težje in slabše.«

»Danes v ZDA opazujem, kaj tukaj počne The Squad, Alexandria Ocasio-Cortez in še nekaj drugih demokratov. Na eni strani so to kongresniki, hkrati pa so ti ljudje na terenu, sodelujejo pri uličnih akcijah, ni jim pod častjo protestirati proti deložacijam. To je ena od poti, ki jih podpiram, a zanje je treba najti nekaj poguma in časa. Strankarska politika je strankarska politika, ne podcenjujem njene vloge, strankarska politika pomeni vstop v institucije, pomeni poznavanje političnih, zakonodajnih, pravnih procesov, za strankarsko politiko je potrebnega veliko znanja. Na inštitutu se ukvarjamo z eno, dvema akcijama hkrati, v stranki se ukvarjaš s celotnim področjem države in družbe.« Tako kot ne obstaja Dedek Mraz, ne obstajajo čudežni obrazi za slovensko družbo. »Edina rešitev je, da se borimo, zahtevamo jasne spremembe in verjamemo, da je lahko drugače.«

In tej oblasti, tako je prepričana Nika Kovač, je treba odločno reči ne. Reči ne ni težko, če si obkrožen s skupino podobno mislečih, s skupino prijateljev in prijateljic, če se boriš za vrednote, v katere verjameš. »Kratkoročno so za inštitut najpomembnejše volitve, menjava oblasti, to je bistveno, menjava oblasti, zmaga opozicije. Rahlo neprijetno mi je, da spodbujamo stranke KUL, ki imajo svoje probleme, ampak če se spomladi ne bo spremenila oblast, bo v državi vse še težje in slabše.« Dolgoročni cilj inštituta pa je močna civilna družba, ki se oglasi, ko ljudje na pozicijah moči ne delajo za ljudi, ampak jim škodujejo, škodujejo ljudem, družbi, naravi. Civilna družba, ki od politike zahteva več, ki prenaša ideje za pravičnejšo in enakopravnejšo družbo od ljudi in jih z demokratičnimi mehanizmi pomaga uresničevati. Za to se borijo. Za dosego tega cilja delajo.

»V glavah poslancev, teh in onih stricev iz ozadja, ministrov, političnih funkcionarjev, posameznikov z vplivom se je letos nekaj premaknilo. Prišlo je do velikega premika. V enačbi, kako voditi državo, so se kar naenkrat pojavili ljudje, ne samo stranke, ne samo kapitalski interesi, ampak tudi civilna družba, prebivalci in prebivalke te čudovite države. Zdaj so stvari znova nepredvidljive, znova lahko rečemo, oblast je odgovorna ljudem in ljudje lahko zahtevajo, da dela zanje. Ljudje so ponovno spoznali svojo moč, videli, da je stvari mogoče spremeniti.«

Gradimo gibanje

Vendar Nika Kovač ni naivna, prej je nezaupljiva. Zavrača idejo »novih obrazov«. Na vprašanje, zakaj tako, če pa je najbolj znan novi obraz v Sloveniji Janez Drnovšek kot novinec v politiki veliko postoril, odgovarja, da njej in njeni generaciji ta Drnovšek ne pomeni veliko. Ne poznajo ga, številni so se v njegovem času šele rodili.

»Da ne bo nesporazumov, nič ni narobe z novimi obrazi, novimi ljudmi v politiki, vse pa je narobe s tistimi novimi obrazi, ki so instantno ustvarjeni, domnevno za to, da nas bodo rešili. Vsaka politična stranka, vsaka politična skupina potrebuje terensko mrežo, potrebuje politični program, ljudi. Stranke, ki jih instantno ustanavljajo posamezniki z razmeroma veliko javno podporo, privabljajo tiste, ki si želijo političnih funkcij, ki si želijo poslanskih plač. Ne privabljajo jih s svojim programom, temveč z obljubo o politični moči in vplivu. Res je, da Robert Golob govori o zelenih politikah, o drugačnem načinu delovanja, a v resnici ne vemo, kaj to pomeni, ne vemo, kakšen je njegov politični program.« Pred desetimi leti iz protestniškega gibanja tako ni zrasla le stranka Levica, ampak je nezadovoljstvo z drugo Janševo vlado prineslo tudi Mira Cerarja in njegovo stranko, »njegovo prazno stranko, ki je nastala z veliko pričakovanji, a brez programa. V politiko je pripeljala poslance, ki so se v nekaj letih spremenili v orodje v rokah SDS. Prav je torej, da v politiko prihajajo novi ljudje, toda treba se je zavedati, da je ustvarjanje stranke težko delo, zanj je nujnega veliko znanja, nujna je sposobna ekipa ljudi, ki predvsem ve, kaj je njen program, kaj bo delala, ko bo na poziciji moči. Naloga stranke je, da izbere tiste, ki delujejo v skladu s programom in vrednotami. Stranke, ki pleteničijo o tem, da so na nadideološki poziciji, tega nimajo. So brez vsega, nimajo programa, potem pa se državi zgodi Miro Cerar ali Zdravko Počivalšek.«

A Nika Kovač v New Yorku vseeno tudi študira. Prav zdaj v študijski skupini predelujejo zadnjo knjigo Bena Rhodesa, nekdanjega tiskovnega predstavnika Obamovega sveta za nacionalno varnost. Knjiga Po padcu govori tudi o tem, kaj se dogaja z Evropo, o pojavu iliberalnih demokracij, o avtokratih, vzponu nacionalizmov. Hkrati prebira roman južnokorejske pisateljice Han Kang Vegetarijanka. Ravno je izšel pri Mladinski knjigi. Zgodba opisuje, kako želi neka ženska obračunati s svojim možem. Vzornici Nike Kovač sta Sarah Durieux, Francozinja, direktorica organizacije Change.org, aktivistka. Navdihuje jo tudi njena mentorica v programu Obama Scholar Hannah Winnick. »Res mi je všeč, ker se zna upirati, ker zna reči ne tudi ljudem znotraj svojih struktur, všeč mi je, ker razmišlja s svojo glavo. Na čisto osebni ravni pa so moji vzorniki mariborski stari starši.«

Iz New Yorka naj bi se vrnila 31. maja. Na parlamentarnih volitvah bo volila po pošti ali na diplomatsko-konzularnem predstavništvu. Kaj pa, če to ne bo mogoče? Kaj pa, če bodo nastali nenavadni zapleti pri pošiljanju volilnega gradiva? »Takoj, ampak res takoj si bom kupila prvo letalsko vozovnico in na volitve priletela v Slovenijo. Te volitve so za nas nov referendum. In zelo pomembno je, da prinesejo drugačno oblast! Potem pa se bomo fajtali naprej. Ustvarjali skupnost in spreminjali stvari na bolje.«