Krivi za dodatnih tisoč smrti

Ko so konec lanskega decembra v Slovenijo prispele prve pošiljke cepiva, se je zdelo, da smo se po prvem peklenskem letu epidemije izvlekli iz najhujšega; tedaj se nam je vse skupaj pač še zdelo jasno – jasno je bilo, da lahko le cepivo ustavi širjenje bolezni in da si tega želimo vsi, in zato se je jasno zdelo tudi, da se tolikanj univerzalno koristen projekt ne more izjaloviti – kaj šele, da bi se to pripetilo ravno nam. Pa je Janez Janša rekel, držite mi pivo, zavihal rokave in pokazal, kako to delajo mojstri.

Za koordinatorja projekta cepljenja je bil imenovan z ljudstvom in realnostjo tedaj že povsem skregani Jelko Kacin, za izdelavo strategije komuniciranja pa neki Edvard Kadič, izvorno cepilski skeptik, ki se je izkazal zgolj s kreativnim utemeljevanjem izstavljenih računov. Ko je sredi marca izbruhnila prva afera, sta se oba znalca izkazala za približno tako koristna kot dodaten popek sredi čela; tedaj se je izkazalo, da se je Slovenija v začetku leta odpovedala dodatnim naročilom odmerkov cepiv Moderne in Pfizerja, ker je pač stavila na cenejšo AstraZeneco. Kakopak je malo zatem prišlo do globalne histerije zaradi nekaj primerov zapletov in strdkov ravno pri tem cepivu, za nameček so slovenski škofje nad njim izrekli anatemo. Posledice: množično odpovedovanje cepljenja in začetki konsolidacije proticepilskega gibanja.

Slabemu začetku in še slabšemu nadaljevanju je sledil katastrofalen finiš; Kacinovo koordiniranje je doseglo, da so spričo zaostankov v dobavah cepiv cepilni centri pred poletjem začeli ostajati brez dragocenih odmerkov. Približno tedaj je portal Politico obelodanil projekcije evropske komisije, da Slovenija do poletja ne bo dosegla niti 50-odstotne precepljenosti, kaj šele zastavljenih 70 odstotkov – klevete in laži proti Janši zarotenih pisunov. Dejansko smo poletje dosegli z manj kot 30-odstotno precepljenostjo. In ko se je korona v svoji novi, mega agresivni delta različici na pohodu po Evropi ogledovala za novimi rajoni, jo je pod Triglavom čakal ruski bife.

Besedičenja o precepljenosti je bilo nepreklicno konec, ko je jeseni za posledicami strdkov po prejetem cepivu Janssen umrla mlada, komaj 20-letna ženska; v cepljenje jo je posredno prisilila manična vlada z nepremišljenim forsiranjem Janssena, edinega cepiva, ki bi precepljenost zagotovilo že z enim odmerkom. Nepotrebna, k sreči pa redka, šele druga žrtev ob več kot milijon precepljenih v državi. Druga plat kovanca je še bistveno bolj tragična: v letu 2021 je ob nazadnje doseženi 56-odstotni precepljenosti prebivalstva za posledicami okužbe s covid-19 umrlo približno 2600 Slovenk in Slovencev, medtem ko bi jih po evropsko priznanih projekcijah matematika Janeza Žibreta ob prvotno napovedani 70-odstotni precepljenosti umrlo tisoč manj. Štirinajst odstotkov cepljenih manj, tisoč umrlih več – to je groteskni davek na groteskno nesposobnost, nekredibilnost in nedostojnost Janševe vlade, ki ga je od dvomilijonske države izterjal covid-19.