Vrata nepovrata

Pisal se je 20. avgust 2021, ko so po kraljestvu zlatoroga odmevali vzkliki, ob katerih so prekaljene planike rdele v mrazu, rahločutni gamsi pa so se v navalu nervoze metali raz skale. Ekspedicija kolesarskih vstajnikov, ki je obeležila jubilejni 70. protivladni petkov protest z razvitjem rdečega prapora in simbolnim tovorjenjem bicikla na vrh Triglava, je med vračanjem z očakovega temena na Kredarici naletela na odpravo vladnih gornikov, ki sta jih vodila sama premier Janša in notranji minister Hojs. »Sram naj vas bo!«, »Janša je ukradel demokracijo!« in podobno je privrelo iz protestnikov; najbolj zavzeto iz ust sindikalistke Tee Jarc. Premier se je v opazni stiski le medlo nasmihal, nato pa vseeno piknil: »Nisem vedel, da ima Polje danes dan odprtih vrat.«

Janšev kakor da frajerski cinizem razkriva šokiranost oblastnika, ki v mehurčku svojega dvora vedno težje loči, katera stran družbene normalnosti je res normalna in kaj se še spodobi. Kajti za debelimi zidovi vladne palače, čaščen od oportunističnih podrepnikov, obkrožen z varnostniki, na medmrežju pa podkrepljen s tisoči všečkov, se človek lahko čuti nezmotljivega, tudi ob oddaljenem hupanju, ki vsak petek doseže njegov osebni Versailles. Treskalo je celo leto in treska še naprej – kolesarski protestniki so skozi celotno koronsko 2021 nadaljevali uporniško tradicijo, do konca leta se je nabralo že blizu 90 manifestacij, začetih pomladi 2020. Vztraja tudi Janša, četudi to pomeni, da si že davno ne upa pri belem dnevu iti po kamilični čaj in Mladino v bližnji Mercator. In četudi so po debaklu na Kredarici iz Polja javno sporočili, da so vrata te ustanove odprta vsak dan in vsakomur.

Že tri tedne zatem se je Janšev svet dokončno skrčil sam vase. Sredi septembra je Ljubljano zalil silovit val uničevalne energije, ki se je v narodu kopičila v mesecih tesnobnih lockdownov, histeriziranja z učinki cepljenja in strašenja neposlušnih z vojaško retoriko – pa je 8000 nasprotnikov nabora PCT, s katerim je vlada želela pet minut po dvanajsti odvrniti delta verzijo koronavirusa, reklo: »Želeli ste vojno, pa jo imejte!« Po zraku so leteli bakle in kamenje, policija je špricala solzivec, samooklicani prerok apokalipse Zoran Stevanović, kranjski Kramberger, ki je v proticepilstvu zaznal pogonsko gorivo za vzlet med zvezde, pa si je mel roke. Sledila sta še dva nasilna protesta, najhujši je bil prvi teden oktobra, ko se je za hip zdelo, da se je sod smodnika, na katerem Janša že desetletja peče svoje politično kosilo (krvavico), dokončno vnel in da smo res dočakali državljansko vojno – divjanje je po diktatu Janševega pendrek ministra Hojsa in njegovega sekretarja Žana Mahniča sprovocirala policija, ki je brez povoda množico zalila s solzivcem ter aretirala Stevanovića in raperja Zlatka. Do tistega trenutka mirnim protestnikom se je od besa snelo, Janša pa je dobil nasilje, ki bi naj upravičilo trdo roko, s katero drži ljudstvo za golt – češ, le tako se še da krotiti vse, kar na državo bruha skozi odprta peklenska vrata. A ljudstvo poniževanja, udarcev s pendreki in okusa solzivca ne bo pozabilo.