Zelena je nova rdeča

»Če voda cviček bi bila, plaval bi okrog sveta«- stih barda Lovra Matiča, davno tega zapisan o dolenjskem dugongu Martinu Strelu, bi lahko označili za vodilo ministra za plenjenje ekosistemov in »davčne gluposti« Andreja Vizjaka ob pripravi novele zakona o vodah, s katerim je želel olajšati gradnjo na vodnih območjih in olajšati postopke izdaje okoljskih soglasij interesnim skupinam. Z drugimi besedami – na svoj izvirni način je Vizjak želel ponoviti dosežek nekega drugega vizionarja izpred dobrih dva tisoč let, ki je vodo takisto spremenil v rujno vince, le da je tedaj v Kani galilejski šlo za par vrčev, po omenjeni noveli pa bi se lahko s slovenskimi vodnimi viri opijal ekskluziven krog zasebnih investitorjev. Pa je ljudstvo spregledalo rokohitrstvo.

Široko zavezništvo nevladnikov je zbralo podpise za zakonodajni referendum, ki ga je koalicija nato določila za 11. julij – računali so, da bo tedaj večina salonske levice na nezasluženem, to je z žulji pohlevnega delovnega ljudstva plačanem dopustu. Pa se je izkazalo, da sta kaviar in kranjska klobasa eno in isto ali pa vsaj v osnovnem prepričanju (»Pitne vode ne damo!«) sorodno, in tako je narod množično romal na volišča, da je s 87-odstotno večino oklofutal Vizjaka in njegovo vlado. Kajti za to je seveda šlo, za družbeno nezaupnico kliki, ki je prepričana, da je previsoko, da bi jo kdorkoli še lahko zgrabil za škapulir. Opogumljeni okoljevarstveniki so jeseni zbobnali še vseslovenski punt v Anhovem proti smetenju tamkajšnje cementarne, zaradi katerega je okoli 1100 lokalcev brez pitne vode (Vizjak pa ne da cvička). Njihove pozive je institucionalizirala opozicija, ki je nato dosegla, da je državni zbor v proračunih za naslednji leti odmeril denar za gradnjo vodovoda v Anhovem.

Referendum za pitno vodo je sprožil prelom v slovenski politiki – od zavisti po tistih 87 odstotkih glasov so dokončno pozeleneli tudi najbolj beli obrazi, še Zdravko Počivalšek se zaklinja, da bo po prevzemu dosmrtne oblasti opustil fosilna goriva in zaprl TEŠ (četudi leta 2038, ko bo sam na pragu fosilizacije). Skrb za okolje je novi slogan leve in desne politike, poganjke novih strank, ki klijejo pred volitvami, pa tako ali tako kar razganja od klorofila.

Tako je v letu 2021 Slovenija dokončno spregledala, da Janša in kompanija naravo dojemata le kot ruski bife za nov banket kapitala – kajti tako naravo pač dojemajo vsi neoliberalci, le še kot en trg. In medtem ko je Vizjak lomastil po agenciji za okolje, si podrejal postopke za okoljska soglasja, gradil elektrarne na Savi in tajkunu Bojanu Petanu prek vsake mere povečeval kvote za črpanje termalne vode v Čatežu, je Janez Janša poskušal narejeno opustošenje pogozditi s kaj šibkimi cvetkami. Na podnebni konferenci državnikov v Glasgowu je novembra prav pretresljivo pozival h globalnemu ukrepanju glede podnebnih sprememb. Mož, ki je še nedavno Greto Thunberg zmerjal z »malikom« in zanikal usodnost človekovega vpliva na podnebje, nas sedaj želi prepričati, da je voda, ki priteka po pipi, njegova življenjska kri, ki se preliva za nas.