Na napačni strani pesnitve

Ko so trume zahodnih vojakov, špicljev, humanitarcev in prateža avgusta zapuščale Afganistan, so delovale kot panični mulci, ki so v odstotnosti norega očeta, vojnega lica, v bajti nabijali rokenrol, prekadili zavese z gandžo in pobruhali preproge, zdaj pa skačejo skozi okna in se dričajo po žlebovih, da jim izbezumljeni foter ne potrga ušes. Tako jo je s kabulskega letališča v zgolj dveh tednih na varno užgalo več kot 122 tisoč Zahodnjakov, prizori pa niso bili dosti drugačni od evakuacije iz Sajgona leta 1975.

Vojna v Afganistanu, začeta po terorističnih napadih septembra 2001 (pri katerih talibov sploh ni bilo zraven), je največji debakel v ameriški vojaški zgodovini in eden od najdaljših žebljev v krsto imperija. Ubitih je bilo 2448 ameriških vojakov, 3846 plačancev, 1114 vojakov preostanka nesrečne koalicije, 444 humanitarcev in 72 novinarjev. Stroške vojne bodo plačevale še generacije ameriških domoljubov, naraščali bodo vse do leta 2050, ko bodo z obrestmi vred presegli 6,5 bilijona – to je milijon milijonov – dolarjev. In ne, v to vsoto niso všteti stroški letalske vozovnice Georgea Busha, človeka, ki je vse to zakuhal, za polet v Haag. Resnično grozljiva pa je bilanca na afganistanski strani: 66 tisoč mrtvih domačih pomagačev Američanom in 51.191 pobitih talibov.

Od letos pa do konca sveta bodo v zvezdnatih nočeh starci ob ognju po bornih gorskih zakotjih peli epe o tem, kako so plemena opankarjev s kalašnikovkami in zoljami zlasala prvo armado sveta z vsemi njenimi igračkami, od radarsko nevidnih lovcev do laserjev za vesoljsko vojskovanje. Peli bodo tudi o vrnitvi šeriata, ki so ga v novoustanovljenem emiratu uvedli talibi in požgano državo zabrisali nazaj v srednji vek. V Sloveniji pa bomo o vojni, ki je bila tudi naša, menda za vedno molčali.