NFT = WTF

V srednjem veku je bilo razširjeno čaščenje relikvij, ki je včasih doseglo res bizarne razsežnosti. Tako so italijanski verniki množično romali v mestece Calcata, da bi se poklonili prepuciju, menda obrezanemu z lulčka samega božjega sina. Dejstvo, da je še 17 drugih cerkva isti čas razglašalo, da imajo v lasti sveto kožico, ni motilo romarjev, da ne bi padali na kolena pred odrešenikovimi zemeljskimi ostanki.

Sodobna ustreznica relikvij so NFT (non-fungible token), pri katerih današnjim kriptovernikom prav tako ni mar, ali so prava stvar ali le očiščeni ligenj. Če odvijemo tehno celofan, bi lahko rekli, da gre za virtualni certifikat o lastništvu virtualne vsebine – to pa je lahko karkoli, od dela resnega digi artista, kot je Beeble (čigar NFT za neko računalniško sliko je bil na dražbi pri dražbeni hiši Christie’s prodan za rekordnih 69 milijonov dolarjev) do viralnega mema ali gifa, prvega čivka ustanovitelja Twitterja ali posnetka zabijanja LeBrona Jamesa. Če je na spletu, je lahko umetnost, in če je umetnost, se z njo lahko služi. Seveda se najde tudi kaj resnično dobrega – ne nazadnje je celo od 18 čaščenih prepucijev eden nemara pravi. Konkretno: digitalni WC-papir (dokazano ne odrgne riti), digitalni parfum (brez vonja), digitalno palico za psa (resničnega) in 52-minutno simfonijo iz prdenja (OK, ta je vredna vsakega centa). Norosti je dovolj za vse, 12-letni fantič je kvadratkaste sličice kitov prodal za 160 tisoč dolarjev.

Kakor velja za relikvije, je torej tudi vrednost NFT odvisna izključno od vere vanje. In kakor marsikatera relikvija so tudi NFT namenjeni predvsem bogatenju njihovih avtorjev, najverjetneje pa še pranju denarja kriptozaslužkarjev. V tem kontekstu razglašamo, da je tale zapis neprecenljivo, od vsevišnjega navdahnjeno umetniško delo – le sem z bitcoini!