Tri barve: Zelena

(odgovor Dragi Potočnjak)

Ničkolikokrat sem že dobival odzive na moje pisanje ali izzive k polemiki. Jezne, prijazne, nesramne, korektne ... Vsakršne. Nikoli pa se ni zgodilo, da ne bi vedel, kaj mi sploh očitajo. Doslej. Prejšnji teden pa je spoštovana Draga Potočnjak kritično ocenila mojo kolumno, o nastajajoči zeleni stranki Vesna. Prebral sem enkrat, dvakrat, trikrat pa nisem bil nič bližje odgovoru, kaj mi pravzaprav očita. Nič ni utemeljila ali vsaj ilustrirala, kaj sem netočno napisal, morebiti citiral, navajal, mi je pa generalno očitala, da ne pišem pravilno. Naj spoštovani Dragi razkrijem drobno skrivnost, da je pravilno pisanje, da so pravilna stališča, pravilna drža vrednostne, ideološke - če hočete, propozicije. Včasih so mi očitali, da nepravilno ocenjujem staro partijo, kasneje Demos, nato LDS in Zares pa SD, pa TRS, pa Levico, pa KUL. In sedaj mi Draga Potočnjak sporoča takisto za njej ljubo Vesno. Tu težko prideva skupaj. Kaj od tega, kar sem “nepravilno” napisal ni res, ni bilo izrečeno? Tega ne ve niti Draga Potočnjak, ker je očitno slabo, neučakano, površno gledala in poslušala pogovor Zgojznikove in Macerla s Štefančičem v Studiu City. Marcel Štefančič je dobesedno vrtal v skrivnostno pozicioniranje nove zelene stranke. Enkrat, dvakrat, trikrat, pa se nista dala in sta ponavljala nelevo-nedesno matro. Na eksplicitno Štefančičevo vprašanje, kdo jim je bliže, L(l)evica ali Janševa SDS, je Macerl odgovoril: “Še enkrat. Okoljska politika nima barve. Kakorkoli to deluje kot floskula, ampak mi se moramo pogovarjati z vsemi.” In ko je Štefančič ponovil retorično vprašanje: “Vi pravite ne levo ne desno. Ali je mogoče imeti sredinsko zeleno politiko?” je Zgojznikova še vedno vztrajala: “Jaz mislim, da mi moramo preseči to ... že od prvega dne dobivamo vprašanja ali smo levi ali desni ... Zakaj ne bi enkrat tega razumeli: mi želimo politiko prihodnosti.” A pogovor kot celota je bil še večji pogreb kot ta izsek. Poln zmede in izmikanje opredeljevanju. Zato pravim, da se nam pripravlja še en sredinski nateg. Prispodobo sredinca (kot natega volivcev) pa je

Potočnjakova šokantno netočno razumela in ni vredno komentarja in dodatnega pojasnila.

Torej, če se je legitimno in nujno pogovarjati in sodelovati z vsemi, potem je legitimna tudi vsa politika in vse politične prakse. Je torej Janša partner ali “sovražnik” odprte družbe? Akterja nista izključila niti sodelovanja s tistimi nevezanimi poslanci, ki so svoj čas omogočili nastanek in (še nedolgo nazaj) delovanje Janševe koalicije. Sicer pa naj spoštovana Draga preveri pri Macerlu, kakšen odnos ima do Pivčeve, glede na to da se ta rada (po)hvali, da skrbi za dobrobit “slovenskega kmêta”, kot lepo naglasi. Je lahko (zvesta) prijateljica “mojega” sovražnika moja prijateljica?

Draga Potočnjak me sprašuje, kako so pa Evropski Zeleni lahko prepoznali še nerojeno Vesno kot pravo zeleno stranko. Ne vem. Verjetno so uporabili ultrazvok. Kot pred tem pri Čušovih in drugih zelenih nategih.

In nenazadnje, navajanje nespornih operativnih zaslug obeh protagonistov na terenu je pri ocenjevanju aktualnih konceptov in smotrov invalidno. Ne da bi primerjal osebnosti, ampak logiko razmišljanja: tudi Mussolini in Hitler sta gradila (takrat razvojno pomembne) avtoceste in dosegala visoko zaposlenost delovne sile, pa to ne pomeni, da so bili koncepti kakorkoli sprejemljivi in dobri.

Potočnjakova mi med besedami sporoča, da ni pomembno, kaj sta govorila oz. še govorita akterja. Skratka, da beseda ni konj. Žal jo moram zavrniti: beseda je konj. Pa še kako! Od nastanka aktualne koalicije to vemo in dnevno skusimo. Ni potrebno, da za dokaz dobimo še eno stranko nelevega-nedesnega, sredinskega natega.

Če se že Potočnjakova spušča v polemiko z mano, potem mašila o “slovenceljstvu” in “levakih” pri meni ne vžgejo. Bo se že morala malo bolj potruditi. Sicer pa, ali delujemo politično ali politiko zgolj opazujemo, je slabo, če je odsotna vsakršna empatija. Še slabše je, če je empatije preveč. Draga Potočnjak je žrtev slednjega.