Mrtvaški ples

Konferenca Združenih narodov o podnebnih spremembah (COP26), ki je potekala v škotskem Glasgowu v prvi polovici novembra, je bila polomija. V letu, ko je svet hlepel po kakršnikoli pozitivni novici, zasedanje ni ponudilo niti skromnega optimizma. Razočaranje ni bilo nič manjše samo zato, ker je bilo pričakovano. Konferenca je pokazala, kako neurejene in nestabilne so razmere v svetu na sploh, in opozorila na neskladje med bogatimi in revnimi državami ter naraščajoče napetosti med ključnimi velesilami, celo tradicionalnimi zaveznicami. Nekateri voditelji se zasedanja niso niti udeležili, med njimi kitajski Xi Jinping, ruski Vladimir Putin, brazilski Jair Bolsonaro in turški Recep Erdogan. Namesto podajanja rok je bilo v ospredju kazanje s prsti. »Niso se pojavili … Gre za sila pomembno stvar in oni so preprosto odkorakali stran,« je bil oster ameriški predsednik Joe Biden. Toda mar niso ZDA pod Donaldom Trumpom odstopile od pariškega podnebnega dogovora in s tem dale najslabši možni zgled? Biden je ob začetku svojega mandata preklical to odločitev in oznanil, da se Amerika vrača na mednarodno prizorišče, vendar so si ZDA prav zaradi tovrstnih političnih akrobacij in drastičnega spreminjanja stališč do tako pomembnih tem vmes že zapravile malodane vso kredibilnost.

Kitajci se oborožujejo in gradijo vojaška oporišča v Južnokitajskem morju, ker se bojijo, da bi jim ZDA v morebitni vojni onemogočile dostop do širšega sveta.

Ni bistveno, ali je Biden boljši od Trumpa, problem je kronična dvoličnost Zahoda. Ameriški vladni urad za upravljanje zemljišč je v času prvega leta Trumpovega predsedovanja naftnim podjetjem izdal v povprečju 245 dovoljenj za vrtanje na javni zemlji na mesec; to število je v prvem letu Bidnove administracije naraslo na 333. Britanski vladni oddelek za mednarodno trgovino pa svojim pogajalcem v tajnosti naroča, naj se pri sklepanju poslov ne ozirajo na okolje in vladne obljube v zvezi z bojem proti podnebnim spremembam, ker je pomembnejša gospodarska rast. Do medijskega razkritja tega ravnanja je prišlo dva tedna pred konferenco COP26. Motor globalizacije poganjajo fosilna goriva, navkljub enormnim vlaganjem v obnovljive vire energije pa se to še lep čas ne bo spremenilo.

Urednik za okoljske teme pri britanskem časniku The Guardian John Vidal je v zvezi s COP26 komentiral: »Lobi za fosilna goriva na čelu z Indijo je držal svojo smer in dosegel – v zadnji minuti in brez transparentnega procesa – spremembo zaveze za postopno ukinitev premoga v zavezo za postopno zmanjšanje. Revni niso dobili praktično nič, malo je bilo občutka urgentnosti in še vedno drsimo proti katastrofi. Možnost zmanjšanja hitro naraščajočih emisij do leta 2030, kar je bil cilj zasedanja, je zdaj zanemarljiva.« Vidal ocenjuje, da bo odslej še več odvisno od pobud posameznih držav – jasno, predvsem teh razvitih.

In tu imamo problem.

Zahodni blok

Ameriški ekonomist in strokovnjak za energijo Daniel Yergin v knjigi The New Map opisuje, kako je po padcu Sovjetske zveze in odprtju Kitajske ter Indije mednarodnim gospodarskim trgom globalizacija odločilno povezala svet. »Ta trend pa gre zdaj v nasprotno smer. Svet postaja vse bolj razklan, priče smo obujanju nacionalizma, populizma in nezaupanja, tekmovanju med velikimi silami in vzponu politik, ki temeljijo na sumničavosti in zamerljivosti. Globalizacija ne bo izginila. Vendar pa postaja vedno bolj razdrobljena in predmet sporov…« Nemogoče je napovedati, kako se bodo stvari razvijale v prihodnje, vendar so obeti slabi. Yergin knjigo zaključuje z besedami, ki vzbujajo srh: »Lahko pričakujemo nekatere krize, ki jih tudi že jasno vidimo… Soočanje s podnebjem bo ena. Druga pa bo – v tej dobi vse večjih napetosti in razpadajočega svetovnega reda – spopad med nacijami.«

Obstaja razlog, zakaj se je hladna vojna razpletla, kot se je. Sovjetska zveza je bila v veliki meri gospodarsko izolirana od sveta, zaradi česar je trpel njen razvoj. Prihodki od izvoza nafte in naftnih produktov (drugi najpomembnejši izvoz, takoj za žitom) so pomenili velik del njenega proračuna, ki pa ga je redno izčrpavala s financiranjem posredniških vojn in z oboroževanjem. Številni verjamejo, da je bankrotirala prav zaradi vojne v Afganistanu (1979–89), vendar to ni res. Veliko bolj usodno zanjo je bilo strmoglavljenje cen nafte leta 1986. Ruski ekonomist in politik Jegor Gajdar je to krizo označil za začetek časovnice, ki je začrtala propad Sovjetske zveze.

V nebrzdanem, negotovem, nestabilnem svetu moramo pokazati bojevitost, če hočemo biti spoštovani. Moramo se pripraviti na spopad v vseh okoliščinah, je izjavil francoski admiral Pierre Vandier.

Kitajska pa je povsem druga zgodba. Zelo kmalu bo postala vodilna gospodarska velesila; po napovedih londonskega inštituta Centre for Economics and Business Research se bo to zgodilo leta 2028. Zahodni voditelji na čelu z Bidnom kritizirajo njeno ekspanzijo v jugovzhodni azijski regiji. Očitajo ji zasedbo in militarizacijo Južnokitajskega morja ter agresivnost do Tajvana. Vendar zadeve niso tako preproste. Singapurski akademik in diplomat Kishore Mahbubani v knjigi Has China Won? poudarja: »Pri prizadevanjih [Pekinga] po združitvi Tajvana s celinsko Kitajsko ne gre za ekspanzijo, temveč za restitucijo [povrnitev nekdanjega ozemlja].«

Kar zadeva Južnokitajsko morje, ki povezuje Indijski ocean s Pacifikom in si ga deli več držav v regiji, pa je treba upoštevati nekatera dejstva, ki jih navaja tudi Yergin: »Leta 2009 je Kitajska prehitela ZDA in postala največja porabnica energije na svetu; danes porabi že skoraj četrtino vse svetovne energije. (…) 85 odstotkov njenih energijskih potreb zagotavljajo fosilna goriva. (…) Njene skrbi niso vezane zgolj na količino nafte [ki jo potrebuje], temveč tudi na to, od kod jo dobiva. Kitajska je največji kupec črnega zlata, ki potuje iz Perzijskega zaliva skozi Hormuško ožino. Južnokitajsko morje zanjo pomeni avtocesto za uvoz nafte. (…) Dve tretjini njene celotne morske trgovine gresta čez to morje. (…) Sedem od desetih največjih trgovskih pristanišč na svetu je na Kitajskem. (…) Trgovina predstavlja 40 odstotkov njenega BDP.« Kitajci se oborožujejo in gradijo vojaška oporišča v Južnokitajskem morju, ker se bojijo, da bi jim ZDA v morebitni vojni onemogočile dostop do širšega sveta. Paradoksalno, to povečuje možnost za izbruh vojne. Kot pravi pregovor: »Strah je redkokdaj dober svetovalec.« In da bodo stvari še bolj eksplozivne, v Pekingu ocenjujejo, da so v Južnokitajskem morju ogromne zaloge nafte – za okoli 125 milijard sodov (približno toliko je imata Irak in Kuvajt skupaj).

Na drugi strani Washington poskuša karseda omejiti Kitajsko pri njeni širitvi, pa najsi gre za vojaškogeografsko širitev ali za gospodarskopolitični vpliv. Doslej je že jasno, da se ZDA ne bodo mogle kar tako sprijazniti, da niso več glavna velesila, čeprav bi jih moral boleč poraz v Afganistanu počasi pripraviti na to. Svojo vojaško navzočnost v jugovzhodni Aziji upravičujejo s tem, da varujejo svetovne trgovske poti. Ta trditev ni brez podlage. Čez Južnokitajsko morje gre okoli tretjina vse svetovne trgovine, od katere sta življenjsko odvisni tudi ameriški zaveznici Južna Koreja in Japonska.

Odgovor ZDA na kitajsko militarizacijo Južnokitajskega morja je utrjevanje obstoječih in sklepanje novih vojaških zavezništev v celotni regiji. Trump je preimenoval ameriško Pacifiško poveljstvo (PACOM) v Indijsko-pacifiško poveljstvo (INDOPACOM) in obudil Štiristranski varnostni dialog (QUAD), ki poleg ZDA vključuje Japonsko, Indijo in Avstralijo. QUAD je leta 2020 – po trinajstih letih mirovanja – začel izvajati vojaške pomorske vaje. »Biden sledi Trumpovi smeri,« navaja francoski časopis Le Monde diplomatique. »Kitajsko vidi kot strateškega tekmeca in QUAD kot ključno vojaško in politično orožje v njegovi strategiji.« Ameriški državni sekretar Anthony Blinken in obrambni minister Lloyd Austin sta marca na azijski turneji začela neuradne pogovore o razširitvi zavezništva v QUAD+, ki bi po novem vključevalo Južno Korejo in druge države v regiji, poleg njih pa še Francijo, Združeno kraljestvo in Nemčijo.

Francija, nekdanja kolonialna velesila, ima na Pacifiku še nekaj ozemelj, kot sta Nova Kaledonija in Francoska Polinezija, zaradi katerih vzdržuje večjo vojaško navzočnost na širšem tamkajšnjem območju: sedem tisoč vojakov, 15 bojnih ladij in 38 letal. Aprila 2019 je francoska fregata prečkala Tajvansko ožino in s tem zanetila hud diplomatski spor s Pekingom. Ni povsem jasno, kaj je želela Francija s tem dokazati, razen mogoče to, da je še vedno dovolj velika sila, da si lahko privošči drezati v Kitajsko. Predsednik Emmanuel Macron je namreč še pred tem – med obiskom Nove Kaledonije maja 2018 – izjavil: »Če se ne bomo organizirali, bo kitajska hegemonija kmalu zmanjšala našo svobodo, naše priložnosti.«

Vse velesile kopičijo svojo moč, če bi se zgodilo najhujše, sočasno pa druga drugo preizkušajo z nevarnim provociranjem v obliki lokaliziranih konfrontacij.

QUAD+ so številni geostrateški analitiki že vnaprej označili za »azijski NATO«. Potem pa je prišlo do zapleta oziroma mednarodnega škandala, ki ga v bistvu ni pričakoval nihče. ZDA, Avstralija in Združeno kraljestvo so septembra ustanovili tristranski varnostni pakt AUKUS, v okviru katerega je Avstralija takoj in brez posveta s Parizom prekinila 56 milijard evrov vredno pogodbo o dobavi francoskih konvencionalnih podmornic. Zdaj kupuje ameriške na jedrski pogon, kar bo avstralski mornarici omogočilo, da z njimi patruljira v vodah Južnokitajskega morja in Tajvanske ožine. Sredi septembra, mesec in pol pred začetkom konference COP26, je Francija odpoklicala svoja veleposlanika iz Canberre in Washingtona.

Sočasno so se močno zaostrili tudi odnosi na relaciji Pariz–London. Britanske oblasti so oteževale številnim francoskim ribičem ribolov okoli otoka Jersey v Rokavskem prelivu. Otok je geografsko bližje Franciji, vendar spada pod britansko krono. Ko so bile 75 ribiškim ladjam preklicana dovoljenja za ribolov, je francoski državni sekretar za evropske zadeve Clement Beaune v pogovoru za francoski Radio 1 posredno zagrozil s prekinitvijo dobave elektrike Združenemu kraljestvu: »Branimo svoje interese. To počnemo vljudno, z diplomacijo, a ko to ne zaleže, ukrepamo. Na primer, lahko si predstavljamo, če se že pogovarjamo o energiji … Združeno kraljestvo je odvisno od naše dobave energije.« Pariz je naknadno zagrozil še z gospodarsko blokado. Grožnje in pritiski vodilnih predstavnikov EU so končno le zalegli in novembra so bila francoskim ribičem izdana dovoljenja za ribolov.

Vzhodni blok

Novembra je v Sredozemskem morju potekala ena največjih pomorskih vojaških vaj v zgodovini. Imenovala se je Polaris 21, vodila jo je Francija, udeležili pa so se je še ZDA, Združeno kraljestvo, Španija, Italija in Grčija. Škandal s podmornicami ni vplival na to sodelovanje. Častnik britanske kraljeve mornarice Duncan Abbott je za The Guardian komentiral: »Naši [vojaški] odnosi se odvijajo na osebni ravni iz dneva v dan in tu ni prišlo do nikakršnih sprememb.« Del vaje je vseboval tudi 24-urno izključitev vseh satelitskih komunikacijskih sistemov, kajti vojske zahodnih sil predvidevajo, da bo v morebitni vojni Kitajska najprej sestrelila njihove navigacijske satelite. Da je tega sposobna, je dokazala že januarja 2007 s sestrelitvijo svojega vremenskega satelita Fejgun-C1.

Francoski admiral Pierre Vandier je na tiskovni konferenci, ki je potekala na krovu letalonosilke Charles de Gaulle, poudaril: »V današnjem času bodo o nadzoru nad morji odločali podmornice, kibernetski napadi, vesoljski napadi ali pa pomorska vojna kot takšna. Naša misija je razumeti te dejavnike v operativnem okolju. (…) Danes je kitajska mornarica trikrat večja, kot je bila pred desetimi leti, tako da zdaj presega ameriško. (…) Ne moremo čakati na trenutek, ko bo prepozno, ne smemo se pustiti presenetiti, dokazati moramo svojo kredibilnost. V nebrzdanem, negotovem, nestabilnem svetu moramo pokazati bojevitost, če hočemo biti spoštovani. Moramo se pripraviti na spopad v vseh okoliščinah.«

Kitajska in Rusija razmišljata povsem enako. Za začetek, v zadnjem desetletju so se med državama, konkretno med Jinpingom in Putinom, ki bosta očitno poskušala vladati do svoje smrti, spletli trdni zavezniški odnosi. Voditelja sta se od leta 2013 sestala že več kot tridesetkrat. Rusija je največji prodajalec orožja Kitajski in njen drugi največji dobavitelj nafte, Kitajska pa je postala ruska najpomembnejša trgovska partnerica in ključna investitorica v razvoj njene energetske infrastrukture. Glavna projekta, ki sta povezala državi, sta skupna gradnja plinske rafinerije Yamal LNG v ruskem arktičnem krogu in pa plinovoda Sila Sibiri (po naše Moč Sibirije), oba prvenstveno namenjena izvažanju na Kitajsko. Zanjo je dobava ruskih energijskih virov življenjskega pomena, še posebej v primeru vojne v indijsko-pacifiški regiji. Yergin ugotavlja: »Odnos, ki je včasih temeljil na Marxu in Engelsu, danes temelji na nafti in plinu.« In na vojaškem sodelovanju.

Avgusta so kopenske sile obeh držav izvedle obsežno skupno urjenje v kitajski provinci Ningšja, oktobra pa pomorske vaje v Japonskem morju. Njune bojne ladje so plule v neposredni bližini glavnega japonskega otoka Honšuja, novembra pa so njuni bombniki vdrli še v varovani zračni prostor Japonske in Južne Koreje, zaradi česar je Seul aktiviral svoja bojna letala. To niso več vojaške vaje, temveč vojne igre, katerih glavni namen je preizkušati in po možnosti zastrašiti nasprotnika. Japonski obrambni minister Kiši Nobuo je na tiskovni konferenci opozoril, da se »varnostna situacija okoli Japonske zaostruje«. Njegove besede je mogoče razumeti kot klic na pomoč. Kitajski obrambni minister Wei Fenghe in njegov ruski kolega Sergej Šojgu sta isti dan, navdušena nad »velikimi dogodki«, podpisala sporazum o nadaljnjem vojaškem sodelovanju, ki po poročanju katarske medijske hiše Al Jazeera med drugim predvideva skupno proizvodnjo vojaških helikopterjev, razvoj opozorilnih protiraketnih sistemov in pa postavitev raziskovalne postaje na Luni. Ker zakaj pa ne? Daniel Bočkov, analitik pri Ruskem svetu za mednarodne zadeve v Moskvi, je kritiziral ustanovitev pakta AUKUS z besedami, ki nedvomno veljajo tudi za kitajsko-rusko vojaško povezovanje: »To ustvarja geopolitični pat položaj, v katerem se zdi nemogoče preseči karkoli. Vse velesile kopičijo svojo [vojaško] moč, če bi se zgodilo najhujše, sočasno pa preizkušajo druga drugo z nevarnim provociranjem v obliki lokaliziranih konfrontacij.«

Takšen primer je rusko nameščanje ogromnega števila vojakov in bojne opreme blizu ukrajinske meje. Težko je reči, kako se bo razpletla ta kriza, a Putinov temeljni načrt zagotovo ni bil napad na Ukrajino, sicer ne bi odlašal z njim. Gre za vršenje pritiska na EU oziroma Nato. Ko sta Erdogan in beloruski diktator Aleksander Lukašenko izsiljevala EU z begunci, slednji bržkone po navodilu Moskve, je Putin opazoval panične in neenotne odzive evropskih držav in iz tega logično sklepal. Da je EU zelo ranljiva, je v bistvu zelo očitno. V času krize na poljsko-beloruski meji EU ni mogla aktivirati niti Evropske agencije za mejno in obalno stražo (Frontex), ker je temu nasprotovala Poljska.

Tisti, ki mislijo, da so najmočnejši, pa ne vejo, da bo kmalu nekaj prišlo v Srbijo, in sem bo prišlo bistveno prej kot to, kar so oni kupili. Kaj je želel s temi besedami sporočiti srbski predsednik Aleksandar Vučić?

Putin izsiljuje Evropo s svojo vojsko, ker se zaveda, da tokrat ne more uporabiti grožnje z ustavo dobave zemeljskega plina, kar je počel v preteklosti. Ruski plin pomeni okoli tretjino vse evropske porabe tega vira energije in je zaradi tega priročno geostrateško orožje, vendar je po drugi strani Rusija – kot nekdaj Sovjetska zveza – močno odvisna od izvoza svojih energijskih virov kot tudi od same stabilnosti svetovnih cen nafte in plina. Kot primer, za uravnoteženost ruskega proračuna je pomembno, da je cena nafte nad 42 dolarji za sod. (V času nastajanja članka je znašala 70 dolarjev.) Yergin v svoji knjigi navaja, da so prav visoke cene črnega zlata v začetku tega stoletja pripomogle, da je »Rusija postala gospodarsko močna, odplačala svoje mednarodne dolgove, dvignila plače in življenjski standard, povišala pokojnine, naložila denar v sklade za stabilizacijo, investirala več v obrambo in financirala svojo vrnitev med velesile«. Predlansko leto pa je bilo zanjo katastrofalno. Svetovna cena nafte je zaradi ustavitve globalnega gospodarstva spričo pandemije covid-19 v aprilu 2020 padla celo na devet dolarjev za sod.

Zaradi primanjkljaja v državnem pro računu, zmanjšanega obsega gospodarske proizvodnje in sankcij Zahoda se Rusija spo pada z visoko inflacijo, ki bi do konca zime utegnila biti desetodstotna. Po navajanju ruskega časopisa v angleškem jeziku The Moscow Times bo zaradi upada kmetijskih pridelkov, ki jih je bilo v ključnem mesecu avgustu za desetino manj kot ponavadi, zelo verjetno prišlo do nadaljnjih podražitev hrane. Vse to so resni problemi za Putina in pričakovati bi bilo, da si bo prizadeval za umiritev strasti in vsaj preklic nekaterih ekonomskih sankcij. Novi plinovod Severni tok 2 naj bi v kratkem začel dobavljati ruski plin neposredno Nemčiji in Putinova dejanja že zelo resno ogrožajo ta posel, ki je sicer velikega pomena za Rusijo in tudi EU.

Zdi se, da Putin pri svojem izsiljevanju Evrope računa na dolgi rok. Bolj ko bo rusko gospodarstvo povezano s kitajskim, več ko bo trgovske in tehnološke izmenjave, več ko bo kitajskih investicij v rusko infrastrukturo, manj bo Rusija odvisna od Zahoda in manj bo trpela zaradi sankcij. Putin je zahodnim voditeljem 17. decembra sporočil, kaj pravzaprav zahteva v zameno za umirjanje razmer ob ukrajinski meji: formalno zagotovilo, da Nato ne bo več sprejemal novih članic (Ukrajina je prav posebej omenjena), umik Natovih sil in orožja iz Vzhodne Evrope in Balkana ter jamstvo, da na teh območjih, in na Kavkazu, Nato ne bo več izvajal kakršnihkoli vojaških vaj brez privolitve Rusije. Vladimir Putin je 22 let čakal na trenutek, ko bi lahko kot voditelj ruske velesile oznanil to zahtevo Zahodu, zato ne gre pričakovati, da jo bo umaknil. Prav tako pa je nepredstavljivo, da bi voditelji Nata podlegli njegovemu pritisku – če nič drugega, zaradi strahu, kaj bi bil potem naslednji Putinov korak.

Brezno

Stockholmski inštitut za mirovne raziskave (SIPRI) je v začetku decembra objavil redno letno poročilo o trgovanju z orožjem v svetu. V letu 2020 je realna vrednost te trgovine narasla za 1,3 odstotka glede na leto 2019 in je znašala 531 milijard dolarjev. Gre za nov rekord navkljub drastičnemu zmanjšanju svetovne gospodarske proizvodnje in velikim motnjam v globalni oskrbovalni mreži. Od sto največjih vojaških podjetij jih je bilo 41 ameriških, ki so skupno predstavljala 54 odstotkov svetovne prodaje orožja v letu 2020. Na drugem mestu so bila kitajska podjetja s 13-odstotnim deležem. Druge vodilne vojaške korporacije prihajajo iz Združenega kraljestva, Francije, Rusije, Izraela, Indije, Japonske in Južne Koreje.

Nobenega dvoma ni, da bo tudi leto 2021 rekordno, saj se svet pospešeno oborožuje naprej. Med državami zadnje čase izstopa Francija s prodajo bojnih lovcev Rafale Egiptu, Grčiji, Združenim arabskim emiratom in Hrvaški v skupni vrednosti blizu 30 milijard dolarjev. Aprila bodo v Franciji predsedniške volitve in Macron se po avstralski odpovedi nakupa podmornic poskuša pokazati kot močan in mednarodno uveljavljen voditelj, ki je sposoben zastopati »nacionalne interese«, zato se je osebno angažiral pri prodaji letal Rafale. Med njegovim obiskom Zagreba konec novembra je hrvaški premier Andrej Plenković v zvezi z nakupom francoskih lovcev dejal: »To nam ne bo zagotovilo zgolj zmožnosti, da odvrnemo vse, ki imajo kakršnekoli težnje po našem ozemlju, temveč tudi da postanemo izvoznik varnosti in stabilnosti v jugovzhodni Evropi.« Realnost je seveda nasprotna. Srbski predsednik Aleksandar Vučić se je takoj odzval z izjavo, da Srbije nihče več ne bo poniževal, in dodal: »Tisti, ki mislijo, da so najmočnejši, pa ne vejo, da bo kmalu nekaj prišlo v Srbijo, in sem bo prišlo bistveno prej kot to, kar so oni kupili.«

Ni potrebnega veliko tuhtanja, kam vse to skupaj vodi. Nemški filozof Friedrich Nietzsche je zapisal: »Če dovolj dolgo strmiš v brezno, bo tudi brezno pogledalo vate.« Težko je reči, kje in kdaj bo počilo, a ko se bo zgodilo, se bo zgodilo zelo hitro, in odvrteli se bodo dogodki, ki jih ne bo mogel ustaviti več nihče, še najmanj pa tako imenovani voditelji, ki se niso sposobni dogovoriti niti o omejitvi globalnega segrevanja.