Je v Sloveniji smiselno uvesti obvezno cepljenje, je to izvedljivo?

Tistim, ki nasprotujejo cepljenju in ki ob omembi uvedbe obveznega cepljenja začnejo postavljati ulične barikade, je deloma treba prikimati. Cepljenje ni čarovniška paličica, cepivo le deloma varuje pred okužbo, ob pojavitvi novih različic koronavirusa in večji časovni oddaljenosti od prejetja cepiva pa se njegova moč manjša, pri nekaterih cepivih je skoraj ni več. Vse to je res.

Zapisano pa ne pomeni, da imajo cepljenje in njegovi neželeni učinki več slabosti kot prednosti. Statistika je neizpodbitna. Cepljeni ljudje le redko pristanejo v bolnišnici, potek bolezni pri njih je krajši in lažji. V Sloveniji je tako med hospitaliziranimi petkrat manj cepljenih, cepljenje pa je še posebej učinkovito pri starejši populaciji. Enako velja drugod, denimo v Veliki Britaniji, kjer prav zdaj doživljajo eksponentno rast števila okuženih, a čeprav jih je več kot enkrat več kakor lani jeseni, se ta rast v bolnišnicah in na njihovih intenzivnih oddelkih ne pozna. V Veliki Britaniji je cepljenih bistveno več ljudi kot v Sloveniji.

V minulih dneh se je pri nas znova obudila razprava o uvedbi obveznega cepljenja. Nekatera zdravniška društva in združenja, med njimi Komisija za medicinsko etiko, so pozvala k takojšnji uvedbi pogoja preboleli in cepljeni, če bi se epidemiološki valovi nadaljevali, pa so dopustila možnost uvedbe obveznega cepljenja. Obveznost naj bi bila uvedena postopoma, najprej bi veljala za skupine, ki so najbolj ogrožene, in za tiste, ki se vsakodnevno poklicno srečujejo z veliko ljudmi. Obvezno cepljenje podpirajo tudi drugi, k razmisleku o njem je pozvala Bojana Beović, predsednica Zdravniške zbornice Slovenije, jasno pa ga je podprl strokovni svet ljubljanskega Univerzitetnega kliničnega centra.

A mnenja o tem so še vedno različna. Obveznemu cepljenju še naprej nasprotuje epidemiološki kolegij Nacionalnega inštituta za javno zdravje, strokovnjaki, ki najbolje poznajo zakonitosti epidemije. Razlog je preprost, po njihovem mnenju zamisli o (delnem) obveznem cepljenju na hitro ni mogoče udejanjiti. Trdijo, da ni izdelan »implementacijski načrt«, da so težave s pravno podlago, z administrativnimi postopki, z vprašanjem, kaj bi se zgodilo s tistimi, ki bi cepljenje odklonili. »Obveznosti cepljenja ne moremo naslavljati zgolj skozi prizmo zdravstvene stroke, temveč je na številna vprašanja treba odgovoriti tudi z vidika povsem življenjskih in družbenih vprašanj,« še pravijo.

Vse zapisano drži, a je hkrati absurdno. Epidemija covid-19 ni od včeraj. Tudi cepiva se niso pojavila kar naenkrat. Državo vodi vlada. Vlada je politični organ in je neposredno odgovorna za omogočanje zdravstvenega varstva državljanom. Odločitev o obveznem cepljenju bi bila politična, toda hkrati bi morala biti podprta s soglasjem zdravstvene, pravne in še kakšne stroke. To, da tega ni bilo na začetku epidemije, je morda logično, a izmikanje odgovornosti danes, nepripravljenost načrta izvedbe, neustrezne komunikacijske strategije, dolge vrste pred testnimi centri, ignoriranje nevarnosti novih različic, vse to kaže na elementarno nesposobnost tistih, ki vladajo. Ne samo na to, kaže tudi na aroganco vladajočih do ljudi in njihovih stisk.

Odgovor na vprašanje obveznega cepljenja bi moral biti vendarle zelo preprost. V času epidemije, težkih zdravstvenih razmer bi se moralo obvezno cepljenje ustreznih cepiv najprej uvesti za del populacije in kasneje, če bi bile razmere še vedno zelo slabe, tudi za preostale.

Pustimo ob strani nesposobno politiko in neenotno zdravstveno stroko. Vprašanje cepljenja je v prvi vrsti etično vprašanje vsakega izmed nas. Cepljenje ne pomaga le cepljenemu, pač pa tudi drugim. Velika večina cepljenih ne obremenjuje zdravstvenega sistema, okužbo preživijo kot blažji ali malo hujši prehlad. Večina jih ne pristane na bolniški postelji, zato so te na voljo za druge ljudi, ki potrebujejo pomoč, zdravljenje in operacije.

Sočutja človeku ne more dati niti država, niti sistem, niti politična stranka.