Cukr zrastu!

Restavracija Triangel
Zgornje Rute 9, Gozd - Martuljek
Tel.: 04 588 55 02
Kadar je hotel Triangel odprt, restavracija obratuje vsak dan od 12. do 22. ure.

Ambient:
komfortno obnovljen hotel, ki jedcem na eni strani omogoča spektakularen razgled na Špik, na drugi pa v odprto kuhinjo

Napitki:
vinska karta je za tak tip pogona dovolj obsežna in urejena po tipih vina, sodeč po guerilinem zelenu je cenovni pribitek na trgovsko ceno približno krat tri

Vegetacija:
pri hladnih in toplih predjedeh se najde nekaj brezmesnih opcij, fino bi bilo dodati še kakšno pri glavnih

Dostopnost:
lastno veliko parkirišče, brez zaprek za gibalno ovirane

Fino:
spektakularne sladice
razstavljena krvavica

Ne tako fino:
ajdovi krapi
glavne jedi

Jurčkova kremna juha je 6, kvinoja 8, brancinov karpačo 9,5, ajdovi krapi 13,5, krvavica 14, tortelini 15, piščančje bedro in krača 17, biftek 26, sladice pa od 6 do 8,5 evra.

»Če ne drugega, bodo vsaj gobe dobre!« je zaradi rezidentstva velikega gobarja kulinarično ponudbo Gozda - Martuljka prejudiciral starosta konzumskih ekspedicij, ki je tokrat pristal v skupini, odgovorni za popis gastronomske ponudbe pod Špikovo skupino stoječega hotela Triangel. Se je pa v prognozi kar zmotil – obe gobe vsebujoči jedi sta bili tisti večer precej švohotni – za jurčkovo kremno juho skorajda ne bi vedeli, da je jurčkova, če ne bi bilo to zapisano v jedilniku, lisičke na izdatnih, debelih ajdovih krapih pa so sicer bile prezentne, a so v kisu vložene, ki so jih vmešali med (domnevamo, da zamrznjene) pražene, celotno jed zapeljale v rahlo čudno, vsekakor pa ne zelo usklajeno ali všečno smer.

Podobno kot v kar nekaj v zadnjem času postavljenih ali obnovljenih butičnih hotel(čk)ih so bili tudi v Trianglu postavljeni pred odločitev, koliko slediti pričakovani generični sredinskosti hotelske kuharije in koliko prostora pustiti za bolj avtorske intervencije. Ob ogledu jedilnega lista je bilo hitro jasno, da Triangel ni hiša eksperimentov, da s krožniki pokrivajo vse tipe jedcev – od klobasarskih tradicionalistov na enem robu do kvinojastih superfoodarjev na drugem. Prve sicer utegne presenetiti všečno razstavljena krvavica, katere filo osvežijo z nakockanim jabolkom, jo prekrijejo s krompirjevo kremo, nanjo pa nato položijo še nekakšno tempuro iz trakcev repe, druge pa kvinojina solata, katere najbolj zanimiv del je zavoljo mariniranja v pomarančnem soku močno obarvan gomolj koromača (ki bi ga sicer veljalo narezati na kakšne bolj obvladljive koščke). Ribarska sekcija zna zapresti ob dizajnerskem brancinovem karpaču z raznolikimi penami, majonezami, kremami in kaviarskimi kroglicami, s tem seznamom pa se tudi končajo omembe vredne slane reči iz Trianglove kuhinje. S skuto in rukolo polnjeni tortelini z rezinami črnih orehov in čebulnim bujonom so bili medli, glavni mesni krožniki (svinjska krača, goveji pljučni file, polnjeno piščančje bedro) so bili korektno pripravljeni, a serijsko opremljanje s karamelizirano kolerabo, oranžnim pirejem in gosto omako je nakazovalo – namerno ali ne – zategnjeno domišljijsko bremzo.

Iz takšne katatonične hibernacije pa nas je nato na polno in z vsemi kanoni dvignila Trianglova sladiška divizija. Vse štiri preizkušene sladice – od preprostih, a vrhunsko pripravljenih in dodelanih snežnih kep, prek z arašidovim sladoledom in pomarančnim želejem dopolnjenega karamelnega musa in oblikovalsko doterane čokoladne tortice z mandarininim sorbetom do krasnega biskvita iz bele čokolade z dodanim karameliziranim korenjem in ribezom – so bile zanimive, izvirne in tehnično popolno izvedene. Torej ne zaradi gob, ampak zaradi cukrarij se na izletu v gornjesavsko dolino velja ustaviti pod Špikom. No, pa razgled je tudi ok.