Zadnji žebelj v krsto

V kontekstu nedavnih rezultatov razpisa na ministrstvu za kulturo se je v javnosti pojavilo veliko začudenja in zgražanja, da se je na razpis prijavila tudi skupina Laibach, ki naj bi bila, po mnenju te iste javnosti, dovolj situirana in komercialna, da ji ne bi bilo treba ’prosjačiti’ za državno ’podporo’. In res je – zoprno nam je prosjačiti za kakršnokoli in še posebej za državno podporo, temu se, če je le možno, izogibamo ker resnično težko poslušamo očitke, da naj bi nas preživljali davkoplačevalci s svojimi krvavo prisluženimi žulji. Bognedaj! Potem bi bili enaki kot vsa ostala ’neodvisna’ scena, ki ves čas nateguje državo in parazitira na davkoplačevalstvu, producira pa same neumnosti. Vsaj takšno je približno zadnje čase obče negativno mnenje v javnosti glede financiranja neodvisne in nevladne kulturne scene v Sloveniji in Simonitijevo ministrstvo ter celotna vladna kulturna strategija to vzdušje samo še dodatno in zelo uspešno podpihuje. Ne, Laibach ne želimo biti del te slike.

Pa vendar nam v trenutni situaciji ni preostalo kaj dosti drugega, kot da gremo v to. Na štiriletni razpis MzK smo se tokrat – sploh prvič! – prijavili in sicer predvsem zaradi porazne situacije v glasbeni in uprizoritveni industriji ter velikega upada sredstev in dohodkov kot posledice dolgotrajne Covid epidemije, ki nam objektivno onemogoča normalno delovanje (in s tem seveda samofinanciranje projektov). Posamezne koncerte in cele turneje smo morali že nekajkrat odpovedati oziroma preložiti, kar je nočna mora za vse, ki delujejo v tem sektorju. V nekaterih  drugih državah evropske unije – npr. v Nemčiji, pa zdaj tudi na Hrvaškem – vlade namenjajo finančno nadomestilo organizatorjem in podizvajalcem (in vsaj v Nemčiji posledično tudi nastopajočim) za odpadle koncerte in podobne dogodke, kar seveda znatno pripomore vsem (npr. tehničnemu kadru, ozvočevalcem, lučkarjem, etc,) ki so vključeni v verigo koncertnih in drugih javnih kulturnih dogodkov. Kot je znano, bo hrvaška država samo v tem letu namenila finančno pomoč v višini približno milijon evrov za približno 400 koncertov, ki naj bi se zgodili (pa se niso oziroma se ne bodo) do aprila letos. V Sloveniji seveda ni ne duha ne sluha o čem takem.

Da v času epidemije ne sedimo križemrok, smo torej na razpis prijavili nekaj - v glavnem - izvenserijskih projektov, ki jih trenutno pripravljamo, pa ne vemo, kako bi jih v dani situaciji tudi finančno izpeljali, da bi bili izvedljivi in vsaj približno vzdržljivi. Gre za napol gledališke in simfonične projekte, ki vključujejo veliko domačih in mednarodnih sodelavcev in ki po definiciji nevidne roke trga niso ravno ’komercialni’, so pa v promocijskem in kulturniškem smislu dovolj zanimivi, da bi jih ministrstvo za kulturo lahko podprlo – če bi bilo seveda malo bolj razsvetljeno. Od ministrstva, oziroma od njegove komisije, smo objektivno pričakovali, da bo mogoče upoštevalo naš 40-letni presežni prispevek slovenski kulturni sceni oziroma vsaj mednarodno promocijo mlade države, ki jo pravzaprav prakticiramo že iz časov, ko Slovenija kot država sploh še ni obstajala. Upali smo tudi, da bo, navkljub siceršnji razgrajevalni politiki kulture pod taktirko ministra Vaska Simonitija in aktualne vlade, v nekem načelnem sistemskem fair playu, prevagala strokovna in ne politična odločitev - glede na to, da naj bi komisije po definiciji opravljale svoje delo strokovno in neodvisno.

Rezultati razpisa nam govorijo, da je bilo to upanje seveda naivno. Kljub temu da je komisija sicer formalno ugotovila, da naša vloga ustrezno izpolnjuje splošne in posebne pogoje iz razpisnega besedila in da smo po točkovanju presegli vstopni prag za sofinanciranje, sta nam, po razpisnih kriterijih in po odločitvah komisije, vseeno umanjkali dve točki, da bi bil naš program še sprejet v financiranje. Od 10. možnih točk je bil npr. naš prispevek k razvoju glasbene umetnosti ocenjen samo s 5. točkami, kar je seveda težko razumeti, še posebej v luči dejstva, da je bil recimo naš album – Opus Dei – po izboru mednarodne glasbene kritike leta 2005 (edicija Cassell Illustrated – 1001 Albums You Must Hear Before You Die)) uvrščen med najpomembnejše albume v zgodovini popularne glasbe. Ampak de gustibus non est disputandum, pa čeprav gre za strokovno komisijo, ki bi morala strogo biti sposobna preseči logiko osebnega okusa.

Ne glede na to je treba Simonitija in kulturno politiko te vlade v nekem smislu vzeti tudi v bran; povsem legitimno namreč je, če želi vlada, v duhu svoje politične vsebine, zatreti neodvisno kulturo in pravzaprav tudi sodobno institucionalno umetnost (npr. Dramo in Moderno galerijo). Vendar naj potem tega seveda ne počne preko nekakšnih kvazi-strokovnih razpisov in programskih komisij, temveč vsebinsko na odprtem in konfliktnem polju (in naj se potem sprijazni tudi z dejstvom, da bodo ti ustvarjalci pač šli na nož in na barikade, ki jih takšna politika postavlja). Razpis, kakršen je pričujoči, je zgolj pesek v oči; gre za zapleten birokratski postopek, ki je v enaki obliki v veljavi že dolgo časa in zanj ni kriva samo aktualna vlada, ampak tudi vse prejšnje vlade in vsa prejšnja ministrstva, ki niso bila sposobna vzpostaviti nekega primernejšega sistema subvencioniranja vrhunskih neodvisnih kulturnih programov. Veljavni razpis je v bistvu žaljiv za renomirane kulturne ustvarjalce (kot so Gledališče Glej, Zavod Maska, Center Delak, Mesto žensk, Carmina Slovenica, Ars Ramovš in ostale), ki bi jih inteligentno ministrstvo glede na njihove izjemne reference dejansko lahko – in moralo – sofinancirati tudi neposredno, brez zapletenih in ponižujočih birokratskih postopkov, kakor je to v navadi v nekaterih drugih evropskih državah. In če to ne bo ustrezno sistemsko urejeno v kakšni od prihodnjih vlad, se ne čudimo, če se bo ta bizarna zgodba ponavljala, ne glede na politično barvo ministra, ki bo prekladal kulturni drobiž. Če bo seveda sploh še volja, da kdo sploh kaj približno relevantno sodobnega ustvarja oziroma če ne bodo vsi normalni pobegnili v Berlin ali London. Ali celo na Poljsko, oziroma Hrvaško.

V nasprotju s popularnim verjetjem skratka Laibach za svoje delovanje ne prejema nikakršne državne podpore oziroma podpore Ministrstva za kulturo, in očitno je tudi tokrat ne bo. Kar ni nič presenetljivega, ker je minister Simoniti pravzaprav že dvakrat zadržal (neizplačal!) tudi zelo simbolna sredstva, ki so nam bila dobronamerno dodeljena in namenjena za specifične projekte s strani njegovih predhodnikov. Tudi to je seveda njegova legitimna, pa četudi primitivna, pravica, kar nam je nazorno razložilo tudi sodišče, ko smo ministra nekoč že tožili. Ampak ne vem, kako naj potem s to vlado in z državo tvorno sodelujemo? Naj ob tej priliki opozorim še enkrat tudi na že znano dejstvo, da nas Simonitijevo kulturno ministrstvo, skupaj z ostalimi nevladnimi organizacijami in društvi, izganja tudi iz produkcijskih prostorov na Metelkovi 6, ki jih je civilni družbi to isto - a vendarle neko drugo - ministrstvo samodejno in prostovoljno namenilo ob osamosvojitvi Slovenije. Menda zaradi tega, da bodo tam, namesto žive kulture, postavili nekakšen Muzej osamosvojitve. Kako naj torej, pod takšnimi pogoji, slavimo in s svojim delom plemenitimo takšno mačehovsko državo?