Dražgoše, Lidice in Termopile ..1

Nežmaha redno berem, čeprav se z njim večinoma ne strinjam. Potrebno pa se mi zdi reflektirati tudi tisto, s čimer se ne strinjaš. Njegov zapis v zadnji Mladini me je pripravil do tega, da se javno vprašam: kdo smo mi, rojeni po vojni, rasli v miru in relativni blaginji, ki nismo poznali lakote, se lahko šolali in razvijali, da bi sodili tisti čas. In pametovali o njem, niti ne upoštevajoč zgodovinske situacije, v kateri se je znašla Slovenija, razkosana, Primorska odrezana in poteptana od fašizma.

Češka se je odločila za ’neoboroženi upor proti okupatorju’, ker bi bil oboroženi odpor preveč samouničujoč, in vemo, kje in kako je končala po vojni. Francija ni država, s katero bi se mi lahko primerjali, in Francozi so se lahko šli pacifistični antifašizem in rezistenco molka, so pa tudi imeli odporniško gibanje, žrtve med njimi in civilisti, po vojni pa čistko (épuration) kolaborantov, o kateri se ne govori.

Vemo pa, in Nežmah tudi ve, da brez oboroženega odpora, niti brez Dražgoš, z rezistenco molka, partizani maja 1945 ne bi zmagovito vkorakali v Ljubljano. Vkorakal bi kdo drug in Slovenija ne bi bila takšna, kot je danes. — Mag. Nevenka Tomovič, Koper

..2

Dr. Bernard Nežmah je v svojem pamfletu zapisal: Češka vlada v ekzilu in njene uporniške skupine so po tem presodile, da bi bila izguba čeških življenj prevelika in je odtlej vodila le neoborožen upor proti okupatorju. Ali je bilo res tako?

František Moravec vodja vojaške obveščevalne službe pri begunski vladi v Londonu v svojih spominih (Špion jemuž neverili, Praha 1990) opisuje, da so zavezniki natančno spremljali, koliko škode povzročajo lokalna odporniška gibanja v okupiranih državah. Na tej lestvici se je znašla Češkoslovaška država na zadnjem mestu. (V zvezi s tem spremljanjem so v Jugoslaviji zavezniki namesto četnikov začeli podpirati partizane). Heydrich, kot novi vodja Gestapa, (na čelu protektorata je bil nemški državni minister Frank) je uspešno obglavil uporniška gibanja in za seboj pustil množico trupel.

Tako so atentat na Heydricha načrtovali zato, da odstranijo tako učinkovitega klavca in da ponovno spodbudijo uporniško gibanje. Uspešen atentat je na omenjeni lestvici postavil Češkoslovaško na prvo mesto, ni pa, na veliko razočaranje, izpolnil pričakovanj glede oživitve odporniškega gibanja. Glede tega so bili v nadaljevanju delani veliki napori s pošiljanjem padalcev iz Londona in iz Sovjetske zveze, ni pa bil sprejet nikakršen sklep o pasivnem odporu. Ta prizadevanja so bila uspešna, saj so prebivalci čeških mest skupaj s partizanskimi enotami od 1. maja 1945. sami začeli uničevati nemške postojanke. 5. maja se je, s splošno vstajo, začela osvobajati tudi Praga in se tudi osvobodila s pomočjo dveh Vlasovih divizij, ki sta odpovedali poslušnost Nemcem. V Pragi in okolici je bila velika koncentracija nemški sil, ker so s tem hoteli zavarovati umik svojih si z vzhodne fronte in bi brez omenjene pomoči vstaja tragično propadla.

Zavezniki torej niso bili pripravljeni sami prelivati krvi za uničenje nacifašizma, ampak so pričakovali, da ne rečem zahtevali, aktivno vlogo pri tem tudi od vseh okupiranih narodov.