1a

Bistro Grad Štanjel
Štanjel 1a
Tel.: 05 731 00 70
Do 7. februarja še traja zimsko spanje, nato bo odprt od petka do nedelje od 10. do 22. ure, v sezoni pa gotovo še kakšen dan več.

Ambient:
grad je lepo obnovljen, razgled je krasen, pogrinjki in posodje resni, le muzika je ratala tečna, ko je plejlista prišla že tretjič naokrog

Napitki:
vinske karte nismo dobili na vpogled, a tu se natakajo resna kraška, vipavska, istrska in briška vina, pobarajte šefa po domačem vermutu!

Vegetacija:
po predhodni najavi pripravijo tudi na rastlinju utemeljen obrok

Dostopnost:
parkirajte spodaj, potem pa po klancu do gradu; za gibalno ovirane celotna reč ni najprijaznejša

Fino:
zanimivo zastavljen in brez napake izpeljan jedilnik
pršut, predvsem jagenjčkov

Ne tako fino:
pogrešali smo omako na glavnem krožniku

Najdaljši, pethodni meni s pritiklinami (trije pozdravi iz kuhinje & sorbet) stane zmernih 45 evrov.

»Kdo bi si bil mislil, da bom za mizo potreboval sončna očala?« je našega šefinšpektorja po dolgih dneh ždenja v kotlinski temnikavi meglenici odobrovoljil pogled na jasno nebo in zlate sončne žarke, ki so skozi velika okna pod letnemu času primernim ostrim kotom osvetljevali komfortno jedilnico štanjelskega gradu. Tu je po prenovi gostinsko ponudbo v roke vzela familija Komel, ki večino sobot v toplejšem kosu leta na grajskem dvorišču uprizarja ohceti, v mirnejših dnevih pa pripravlja pethodne degustacijske špure z ribjimi in mesnimi variacijami ter zanimivo dodatno opremo: še preden smo na mizo dobili prvi krožnik, smo urno pomazali debelo zeleno olivo v olju z začimbami in soljo, se navdušili nad finomehanično doterano hrustljavo blazinico, polnjeno s čičerkino kremo, ter nad kornetkom s pašteto iz piščančjih in račjih jeter.

Nato pa je šlo – in to gladko, v zdržnem tempu in s pozorno ter prijazno strežbo – zares: pršut mangalice Komelovi sušijo dolga leta, krasno je omaščen, ne preveč slan, postregli pa so ga z zeliščno frtaljo in krekerjem iz Zidaričevega sira, presežek je bila bonus rezina sočnega kuhanega jagnječjega pršuta s kraškimi zelišči. Jelenov tatarski si gost iz na krožnik nabrizgane majoneze in gorčice ter potresenih prahcev (sušene kapre, poper …) zmeša sam, pri čemer mu pomaga to, da so količine ravno prav odmerjene za izjemen okus in teksturo končnega izdelka. Lepa igra!

Da se v štanjelski grajski kuhinji nekdo veliko ukvarja z okusi, aromami in teksturami, je bilo jasno tudi pri svilnati kremni juhi iz pastinaka, ki so jo zaljšale kocke marinirane hruške in orehova jedrca, še bolj pa v na prvi pogled kar kaskaderskem morjé-in-góre krožniku, na katerem so v izjemni aromatski usklajenosti sobivali rustikalni, z ozeliščeno zajčevino polnjeni ravioli, močna juhomaka iz glav in oklepov kozic ter nežno opečeni repki istih členonožcev.

Kuhar je nato – po funky hruškovem sorbetu s cimetovim kaviarjem in brizgom willija – šel še korak naprej in na glavni krožnik postavil jagenjčka, pripravljenega na tri različne načine: kos hrbtnega fileja je samo opekel in posolil, stegno je do všečne teksture mehčal počasi in pri nizkih obratih, rebra pa je najprej spekel, meso obral s kosti, ga sesekljal in oblikoval kroglice, te je, povaljane v drobtine, ocvrl, z bolj mastjo kot zaftkom od pečenja pa je nato vse skupaj (+ kostanjev pire) še pokapljal.

In nas na koncu najprej pocrkljal s sveto sladiško preproščino iz mlečne kreme, opečenih koščkov panetona in kandiranega sadja, nato pa še s požirkom domačega, suhega in super odišavljenega kraševskega vermuta. Misel ob koncu: tegale zapisa nikar ne pozabi, po 7. februarju, ko bodo Komelovi nazaj z zimskega premora, ti bo med pohajanjem po Krasu zagotovo prišel prav – naslov obeh (lokala in zapisa) je namreč tudi oznaka kakovosti ponudbe.