V imenu resnice

V Spodnjih Gorjah pri Bledu so 28. avgusta 1941 pod hribom Revovca Nemci usmrtili pet talcev. Kraj usmrtitve je nekaj sto metrov oddaljen od moje rojstne hiše. Okrog spomenika sem preživel velik del otroštva. Tam smo se skrivali, pozimi sankali …

Talce so pripeljali iz zaporov v Begunjah. Takrat je bilo v Begunjah zaprtih že okrog 800 jetnikov. V graščini Katzenstein so bili med nacistično okupacijo gestapovski zapori. V letih od 1941 do 1945 je šlo skoznje več kot 12.000 zapornikov, večinoma pripadnikov gorenjskega odporniškega gibanja. V delu graščine, kjer so bile celice na smrt obsojenih, je danes urejen muzej, ki prikazuje trpljenje, strah, negotovost in nečloveška mučenja v preiskovalnih postopkih. Bili so zaprti zaradi sodelovanja s partizani ali zgolj zato, ker so bili njihovi sorodniki, tisti, ki jih niso pobili, so končali v koncentracijskih taboriščih. Iz Begunj so pripeljali tudi moje ustreljene sovaščane. Eden izmed njih, Ivan Zupan, je bil prvi ujeti partizan. Ujeli so ga, ker je bil izdan. Domačine, tudi otroke in bližnje sorodnike, so prisilili, da ustrelitev gledajo. Dogodek jih je zaznamoval za vse življenje, ena od sosed, ki je to morala gledati, je imela do smrti hude psihične težave. V dobi našega odraščanja v miru in dokaj spodobnem življenju (da, kljub današnji percepciji o komunizmu smo že v zgodnjih šestdesetih letih v vaški trgovini imeli jogurte, banane in pomaranče) njene travme nismo razumeli. Občina Gorje, sicer pretežno katoliška in konservativna, je na ta dogodek častno ohranila spominski dan. Ker sta bila ves kraj in okolica (razen redkih izdajalcev zaradi nemčurstva, ali še pogosteje, zaradi denarja) partizanska. Pri nas ni bilo udobnega, kolaboracionističnega življenja prvih mesecev italijanske okupacije kot v Provinci di Lubiana, tako imenovani Ljubljanski pokrajini, kjer so meščanski politiki za drobne ugodnosti in vtis, da sodelujejo pri oblasti, vzhičeno podprli vključitev v italijansko kraljestvo in s tem debelacijo Jugoslavije (njeno izginotje kot države in razdelitev njenega ozemlja). In težko pričakovani fašizem kot »najboljšo« ideologijo. Zavestno so prezrli pismo ameriškega predsednika Roosevelta vodilnim jugoslovanskim politikom, tudi tedanjemu predsedniku SLS Franu Kulovcu, mesece prej, preden so ZDA vstopile v vojno, v katerem je zapisal: »Amerika bo pomagala le tistim državam, ki se bodo uprle nemškemu napadu. Združene države bodo na mirovni konferenci upoštevale samo tiste države, ki se bodo branile. Tiste države, ki se ne bodo branile, niti ne zaslužijo neodvisnosti.«

Po osamosvojitvi Slovenije je zgodovinopisna resnica postala ničvredna, zasmehovana. Danes se isto dogaja tudi drugim znanstvenim strokam, še posebej medicini. »Demokratični napredek« je več kot očiten.

Naj se vrnem v moje kraje. Moja družine izvira iz Radovne. Ozke doline, ki vodi v Krmo in do Triglava, kjer so se križale poti z Mežaklo nad Jesenicami na Pokljuko in naprej na Jelovico. V Radovni so se že od začetka vojne sestajali aktivisti OF, od tod sta potekali oskrba skrbno skrite okrožne tehnike in oskrba aktivistov. Dvajsetega septembra 1944 so Nemci in domači pomagači iz maščevanja del vasi (Srednjo Radovno) požgali. Brutalno je bilo pobitih 24 domačinov, od osemmesečnega dojenčka do 75-letnika. Zažgani so bili pri živem telesu ali ustreljeni. Štiriindvajset življenj! Za kaj? Za eno bolj kot ne naključno partizansko zasedo, za dva ubita konja in za dva pogrešana nemška vojaka, ki sta zmedena bežala v napačno smer. Saj vemo (no, po osnovnošolski izobrazbi vsaj naj bi), kakšni so bili povsod po Balkanu in v vzhodni Evropi maščevalni ukrepi okupatorjev: za enega ubitega Nemca od deset do sto in več domačinov. Več tisoč naenkrat postreljenih v posameznih krajih so bili dnevni dogodki. V Kragujevcu so zaradi partizanske akcije pobili 2778 domačinov, med njimi okrog 300 dijakov. Za vsakega mrtvega nemškega vojaka so ubili 100 civilistov, partizani so napadli Nemce na področju Gornjega Milanovca, a ker tam nacisti niso našli dovolj ljudi za maščevanje, so jih pač nabrali v Kragujevcu. Podobno so ravnali v Grčiji, Franciji in po padcu Mussolinija in vzponu italijanskega partizanskega gibanja v Italiji. Komur se ne ljubi brati, tako kot Borutu Pahorju, naj si vsaj ogleda kakšen film. Ne bom mu priporočal težkih dram, to je seveda brezupno. Morda pa bi, vsaj zaradi Penélope Cruz, zdržal do konca filma Johna Maddna Captain Corelli’s Mandolin (Corellijeva mandolina). Ali pa bi zmogel ogled nedavne pretresljive nemške kriminalne uspešnice Der Fall Collini (Zločin brez krivde: Primer Collini), v kateri glavno vlogo igra znani italijanski igralec Franco Nero, ki se v poznih letih maščuje za grozljiv nemški zločin nad pobojem nedolžnih civilistov v Italiji.

Nemci so civiliste enačili z »banditi«, tako so šteli tudi žrtve. V Dražgošah so pobite domačine preprosto prišteli k mrtvim partizanom.

V koncentracijskih je bilo 58.522 Slovencev, od tega jih je 12.360 umrlo ali bilo ubitih (v nemških 9863; italijanskih 2178; madžarskih 37 in v ustaškem Jasenovcu najmanj 282).

Streljanje talcev pod Revovco, čeprav ga sam nisem doživel, je do konca življenja zaznamovalo mene in tudi številne druge sovaščane moje generacije, rojene desetletje in več po vojni. Streljanje talcev je bilo le del spomina moje generacije, drugi del so bili izseljevanje in koncentracijska taborišča. Med prvimi so bili na vrsti naši sosedje. Zgolj zato, ker so bili Jehovove vere. V vas so na domove izseljenih naselili besarabske Nemce. Sosed, čevljar, ki nam je delal otroške čevlje in nas strigel, je bil o vojni, tako kot vsi, redkobeseden. »Glavno, da smo se vrnili in lahko živimo v miru,« je bilo vse, kar si izvedel.

Odraščal sem (tudi) ob zvokih Avsenikovih pesmi. Tedaj so bili lokalen ansambel pod imenom Gorenjski kvintet, kariero so gradili po vaških veselicah, pogosto tudi v Gorjah in v bližnjih vaseh, igrali turistom na Bledu, pa malo že tudi na avstrijskem Koroškem in nastajali so njihovi prvi posnetki. Avseniki so, kot je znano, doma iz Begunj, manj kot streljaj od zloglasnih zaporov. Šele 4. maja 1945 je Kokrškemu odredu uspelo zapore zavzeti in osvoboditi 632 jetnikov. Tudi v Begunjah ta dan še vedno obeležijo s spominsko svečanostjo. Na začetku »Kašarije«, kot imenujejo vasi pod tem delom Karavank (danes občina Žirovnica), so Moste. Tudi tam imajo svoj spominski dan. 1. julija 1942 so pod železniškim mostom v Mostah Nemci ustrelili 28 talcev, večinoma domačinov. Kot povračilni ukrep, ker so borci Cankarjevega bataljona v noči s 26. na 27. junij leta 1942 požgali cestni in železniški most v Mostah. Le malo naprej od Begunj, na drugi strani doline, je Draga. In grobišče 667 talcev in partizanov. Zgolj od avgusta 1941 do maja 1942 so tam ustrelili 161 talcev iz begunjskih zaporov.

Avsenikova skladba iz mojih otroških let (nastala je leta 1958, besedilo je napisal Ferry Souvan) ima naslov Tam, kjer murke cveto. Takrat je bila poleg Golice to njihova najbolj znana pesem. Takole gre:

Tam, kjer murke cveto,
tam, kjer ptički pojo, v lepi Dragi.
Tam, kjer encijan plav,
ves prešerno bahav, nežno vabi.
V to dolino zeleno me vleče tako kot v nobeno,
v njej avrikelj prijazno pozdravlja me s srajčko
rumeno.
A z visoke planine
grad Kamen obuja spomine.
Spomni Pegama se,
se smehlja in si misli: vse mine.
Ti dolina zelena, s krvjo prepojena predraga,
te vedno bom ljubil, nikoli pozabil ne bom.
(Podčrtal pisec)

Danes nihče več ne razume ali noče razumeti sporočilnosti in moči podčrtanega verza (no, tudi Avseniki so ga, še posebej ko so igrali Avstrijcem ali Nemcem, navadno »preskočili«). A v zgodovinskem spominu ostaja.

Nemci so v Srbijo, NDH in večinoma v Nemčijo izgnali okoli 80.000 Slovencev (vključno s tistimi, ki so sami zbežali v tako imenovano Ljubljansko pokrajino). Nameravali so jih sicer med 260.000 in 280.000.

Po osamosvojitvi Slovenije je zgodovinopisna resnica postala ničvredna, zasmehovana (danes se isto dogaja tudi drugim znanstvenim strokam, še posebej medicini, »demokratični napredek« je več kot očiten). A naj še enkrat spomnim na osnovnošolska dejstva. V Sloveniji, razkosani med štiri okupatorje, je bilo več kot 700 kilometrov meja. Okupacijske meje so bile bodeče žice, minska polja, stražni stolpi. Sekale so posestva, ločevale hiše od hlevov, Nemci so ukazali posekati gozdove v večstometrskem pasu ob meji, podrli so hiše, preselili prebivalstvo. Na minskih poljih so umrli številni ljudje, tudi veliko starejših žensk, ki so hotele iz Gorenjske k maši v italijansko okupacijsko cono (škofa Rožmana, čeprav je bil to del njegove škofije, ni to niti malo zanimalo, ves čas vojne ni niti enkrat stopil na Gorenjsko). V koncentracijskih taboriščih je bilo 58.522 Slovencev, od tega jih je 12.360 umrlo ali bilo ubitih (v nemških 9863; italijanskih 2178; madžarskih 37 in ustaškem Jasenovcu najmanj 282). Nemci so v Srbijo, NDH in večinoma v Nemčijo izgnali okoli 80.000 Slovencev (vključno s tistimi, ki so sami zbežali v tako imenovano Ljubljansko pokrajino). Nameravali so jih sicer med 260.000 in 280.000, a se jim predvsem zaradi upora, deloma pa zaradi tehničnih težav ni izšlo. V konfinaciji, na prisilnem delu in v vojnem ujetništvu je bilo okoli 20.000 Slovencev. Ustreljenih je bilo 2949 talcev. Prisilno mobiliziranih vsaj 40.000 do 50.000 Slovencev (ocene gredo tja do 80.000, ker celovite poimenske raziskave ni).

Za razumevanje poljanske vstaje in dogajanja poglejmo primer iz jeseniško-blejskega kota. Tam so iz komunistov, ki so se umaknili v ilegalo (okupatorji so jih zapirali že pred napadom na Sovjetsko zvezo), nastale prve partizanske skupine. Te so taborile v osamljenih kočah, senikih, šotorih in zavetiščih, preskrbovale pa so se ob pomoči aktivistov in odborov OF iz bližnjih vasi. Način nastanka in delovanja je bil zlasti v okolici industrijskih središč, kjer je imela KPS največji vpliv, podoben. Na Slamnikih nad Bohinjsko Belo so se še pred nastankom Osvobodilne fronte, 20. aprila 1941, samoiniciativno zbrali domoljubi – komunisti z Jesenic, Bleda, iz Gorij in Bohinja. Glavna tema sestanka so bili zbiranje orožja in priprave na oboroženi odpor, beseda je tekla tudi o taktiki odpora, ki naj bi bila glede na okoliščine partizanska. Še pred sestankom in v času, ko je bila na Jesenicah italijanska vojska, sta nekdanja španska borca Jože Gregorčič in Franc Potočnik jeseniškim komunistom naročila, naj zbirajo orožje jugoslovanske vojske. Orožje so znosili tudi iz vojašnic in skladišč po drugih delih Gorenjske, iz vojašnice na Bohinjski Beli, iz opuščenih utrdb v Bohinju, Zasipu, Blejski Dobravi, iz okolice Begunj in še iz nekaterih krajev, tudi z Ratitovca (okupatorji so že za prikrivanje orožja vpeljali smrtno kazen). Naj za ilustracijo navedem primer nastanka partizanskih enot na Mežakli nad Jesenicami, ki so bile kot delavsko središče eden zgodnejših virov upora. Prva skupina petih komunistov z Jesenic se je po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941 zbrala na Obranci. Vodil jo je Jože Finžgar, ko se je število povečalo na 21 (18 moških in tri ženske), pa Tonček Thaler. Imenovala se je »Obranca«. Osemindvajsetega julija se jim je pridružila še skupina 15 moških in žensk iz taborišča Hrastnik nad Koroško Belo, Stane Bokal pa je prišel z Mirce s petimi partizani. Pet iz skupine jih je zaradi raznih nalog nato odšlo, 40 preostalih (od tega je bilo 28 komunistov in osem članov Skoja) pa je ustanovilo Jeseniško četo. Komandir čete je postal Polde Stražišar, politkomisar pa Franc Potočnik. Četa je bila razdeljena na tri vode, ki so jih vodili Tone Thaler, Jože Finžgar in Jože Šavli. Oborožitve (avstrijske, italijanske in jugoslovanske puške, nekaj pištol in ročnih bomb) je bilo komaj za polovico borcev. Hrano in vesti o dogajanju so v četo prinašali svojci in zaupniki. Nemci so izvedeli, da obstajajo v hribih okrog Jesenic »gošarji«, kar jih je zelo vznemirilo. Med ljudmi pa so se začele širiti govorice, da bodo kmalu prišli Rusi, na Mežakli pa da je nekaj sto oboroženih komunistov, ki čakajo na ukaz iz Moskve za napad nemške postojanke. Ko se je 30. julija nekaj partizanov nad Kočno sestalo s svojci, so jih začeli obstreljevati policisti. Ranili so Franca Kosmača. V noči na 1. avgust je skupina partizanov, vodil jo je Jože Gregorčič, odšla v Moste in poškodovala cestni most. Med njihovo odsotnostjo so taborišče na Obranci napadli policisti iz 181. rezervnega policijskega bataljona. V napadu sta padla prva gorenjska partizana Viktor Arzenšek in Ferdo Koren (pri slednjem so policisti našli seznam nekaterih Jeseničanov, ki so jih nato zaprli in obtožili sodelovanja s partizani). Med spopadom se je skupina vrnila iz Most in napadla policiste ter enega smrtno ranila. Partizani so se najprej razkropili in nato znova zbrali na Mežakli ter odšli na Pokljuko. Vračajoče policiste je pri skali, imenovani «Okamenela baba«, začel kar sam obstreljevati Ivan Finžgar, ki so ga Nemci ranili, ujeli in 9. avgusta usmrtili. Iz Cankarjeve in Jelovške čete ter skupine prostovoljcev je 5. avgusta na Vodiški planini nastal Cankarjev bataljon, predvsem z namenom, da bi rešil talce iz begunjskih zaporov. Napad ni uspel, ker so zanj prej izvedeli Nemci in zastražili mostove čez Savo. Cankarjev bataljon se je po prvih spopadih razdelil na manjše vode in četverke, ki so se razpršile. Jeseniška četa se je razdelila na pet četverk, ki so se skrivale okrog Jesenic in Gorij, ena tudi na Mežakli. Po nekajtedenskem zatišju so v zgodnji jeseni začele izvajati sabotažne akcije. Na Mežakli so se nato spet združile v Jeseniško četo. Ta je oktobra odšla na Pokljuko in nato na Jelovico. Sredi decembra se je na Gorjušah zbralo 350 partizanov, ki so ustanovili Prešernov bataljon, vendar so jih Nemci pregnali. Bataljon se je skrčil, ostala je le ena četa, ki so jo Nemci na Lipanci januarja 1942 razbili.

V Blejskem kotu je bilo po okvirnih podatkih (Blejski zbornik) več kot 430 žrtev druge svetovne vojne, od tega 55 odstotkov partizanov, 9,5 odstotka sodelavcev partizanskega gibanja, 13 odstotkov civilnega prebivalstva; 9,5 odstotka med prisilnimi mobiliziranci. Okrog 13 odstotkov žrtev so oziroma naj bi usmrtili partizani, pri čemer, kot rečeno, tu ni bilo »državljanske vojne«, pač pa odporniško gibanje in klasično izdajstvo. Sestava žrtev poleg vseh drugih zgodovinskih dejstev nedvoumno potrjuje oceno: tu je bil najprej in predvsem odpor, eksistenčni bolj za lastno in narodno preživetje. Seveda tudi s političnimi cilji: boljša, socialno pravična družba. Partizana, komunista, kljub vsem ideološkim in političnim telovadbam pač ni mogoče po krjaveljsko presekati na pol: ena odporniška polovica je v redu, druga, komunistična, pa zavržna.

V konfinaciji, na prisilnem delu in v vojnem ujetništvu je bilo okoli 20.000 Slovencev. Ustreljenih je bilo 2949 talcev, prisilno mobiliziranih pa vsaj 40.000 do 50.000 Slovencev.

Verjamem, da ta lokalni oris pojasnjuje, zakaj je do vstaje in nato dražgoške bitke prišlo na Gorenjskem. Ta je imela v nemških načrtih posebno mesto. Cilja sta bila hitro etnično očiščenje in formalna vključitev v nemški rajh (smiselno je že od začetka okupacije veljala nemška nacistična zakonodaja). Tam, kjer se to ni dalo narediti z izseljevanjem, naj bi pač fizično uničili lokalno prebivalstvo. Jeseniški trikotnik v nemškem rajhu je bil še posebej nujen zaradi železniške povezave med Berlinom in Trstom, Bled pa naj bi postal nekakšno ekskluzivno nacistično letovišče z germanskim templjem na otoku.

Namen vstaje in dražgoške bitke ni bil v revoluciji in revolucionarnem nasilju, kot se prodaja konstrukt, pač pa preprečiti izgon gorenjskega prebivalstva ter osvoboditi zapore in mučilnice v Begunjah. Res je bila vstaja tudi posledica načrta vodstva jugoslovanskega osvobodilnega gibanja in Tita, da se na vsem jugoslovanskem ozemlju, torej tudi v Sloveniji, ustvarijo osvobojena ozemlja, ki bi bila izhodišče partizanskega delovanja. Po odločitvi slovenskega vodstva naj bi bili to – v ožji različici – Poljanska in Selška dolina, Gorjansko-bohinjski predel (Pokljuka in Jelovica z okolico), Jeseniška kotlina in Zgornjesavska dolina, po možnosti pa tudi ozemlje pod Krvavcem. V širši različici naj bi se dvignila vsa Gorenjska. To območje naj bi očistili nemških posadk, predvsem orožniških, in nemške pohode na očiščeno področje onemogočili z zaporami dolin. Vstajo so pripravljali Cankarjev bataljon z več akcijami in terenski odbori OF. Res je bil poskus ustanovitve osvobojenega ozemlja tudi posledica naivnega pričakovanja, da bo potem, ko so bili Nemci ustavljeni pred Moskvo, hitro prišlo do protiofenzive Rdeče armade, do splošnega upora po vseh delih okupirane Evrope in konca vojne. Vstaja je v organizaciji in koordinaciji tudi šepala. Obsojanje te naivnosti in neizkušenosti pa v današnjih razmerah ni samo nepoznavanje zgodovine. Je skrajna politična in ideološka sprevrženost, porojena v glavi sledilcev kolaboracije. Slovensko in jugoslovansko odporniško gibanje je kljub izgubljenim osvobojenim ozemljem v prvem obdobju vojne ostalo edino resnično pomembno odporniško gibanje v Evropi, zato so ga zahodni zavezniki kljub komunistični naravi tudi priznali in podpirali.

Vstaja na Gorenjskem je bila načrtovana tudi zato, ker so po okupaciji aprila 1941 večino nemške vojske odpeljali v Vzhodno Evropo, za okupirana ozemlja naj bi skrbele predvsem policijske in različne pomožne enote. Velik partizanski uspeh in uvod v vstajo je bil napad na 181. patruljo rezervnega policijskega bataljona 12. decembra 1941 v Rovtu, v katerem je padlo 45 policistov. Ta taktični uspeh je imel sicer slabe posledice za vstajo, saj so Nemci hitro pripeljali okrepitve (tri SS-policijske bataljone s po 700 možmi, topništvo in izvidniško letalo, kar vse so tudi uporabili). V celoti se je že obstoječim manjšim partizanskim enotam priključilo 665 novih borcev. Nemci so posadke iz manjših krajev umaknili in začeli dovažati okrepitve, s premiki enot in napadi pa so območje vstaje zožili na Poljansko dolino, kjer je deloval bataljon Ivana Cankarja. Okrog 4000 nemških vojakov je zaprlo širši obroč okrog njega, a se je izmikal. Po ostrih bojih 27. decembra na Pasji ravni se je okrog 200 partizanov umaknilo v Dražgoše, tam pa so jih 9. januarja 1942 napadli štirje policijski bataljoni, razmerje je bilo več kot 10 : 1. Po treh dneh ogorčenih bojev so Nemci prodrli v vas, bataljon pa se je umaknil. Padlo je devet borcev, 11 pa je bilo ranjenih (v nadaljevanju bojev na Mošenjski planini še 12), padlo je 26 Nemcev. Bataljon se je nato razdelil in odšel na različne konce Gorenjske, Nemci pa so Dražgoše požgali, ustrelili 41 domačinov in njihova trupla pometali v ogenj, druge prebivalce pa odgnali v taborišča. Več o tem si je mogoče ogledati na YouTubu v pogovoru Dražgoše 80 let kasneje. Po zatrtju vstaje so Nemci na Gorenjskem okrepili teror, pregledovali gozdove, ujeli okrog 250 aktivistov, vse do pomladi pa so v rednih presledkih streljali skupine talcev.

Komur se ne ljubi brati, tako kot Borutu Pahorju, naj si vsaj ogleda kakšen film. Ne bom mu priporočal težkih dram. Morda bo vsaj zaradi Penélope Cruz zdržal do konca filma Johna Maddna Captain Corelli’s Mandolin (Corellijeva mandolina).

Upor na takem ozemlju je Berlin pretresel, poročilo o tem se je znašlo na mizi poveljnika vseh varnostnih sil Heinricha Himmlerja. Decembrska vstaja in znotraj nje boj v Dražgošah sta formalno priključitev k Nemčiji odložila za pol leta, z nadaljevanjem odpora pa preprečila. Za domačine je imela dražgoška bitka tragični konec, česar pri zgodovinskih ocenah ni mogoče zaobiti. A kriviti za to upor ali partizane, ki jih niso bili zmožni ubraniti, ne pa tistih, ki so požig in poboje zagrešili?! Za kaj takega je res potrebne precej sprevrženosti. Tone Ferenc, ki ga kritiki dražgoške bitke radi uporabljajo za citiranje številk, namerno pa spregledujejo njegove ocene, je dražgoško bitko večkrat označil za največji vojaški dogodek v hudi zimi 1941/42 v evropskem odporniškem gibanju na interesnem območju nemškega rajha. In kaj danes dodati besedam Matjaža Kmecla iz leta 1997: »Tu se je v najhujših trenutkih, ko je bilo za tako imenovano Evropo treba zastaviti življenja, gradila Evropa.« Naj navedem še pričevalca iz tistih časov, Lojzeta Udeta. V do Osvobodilne fronte zelo kritičnem referatu, ki ga je pisal prav v času poljanske vstaje, prebral pa 8. januarja 1942 pred krščanskimi socialisti v stanovanju Edvarda Kocbeka, je kljub vsemu podprl odpor (in kasneje odšel v partizane) ter med drugim dejal: »Slovenski narod nima samo pravice do življenja in nima samo pravice zahtevati, da vsi drugi narodi to pravico tudi spoštujejo, temveč ima do drugih narodov tudi dolžnosti. Med te dolžnosti pa brez dvoma spada danes, da se bori proti fašizmu in nacizmu in to brez ozira na to, ali nas nacizem in fašizem neposredno ogrožata ali ne.« In: »Preseljevanje … je dejanje moritve našega narodovega telesa. Oktobrsko in novembrsko preseljevanje je bilo množično preseljevanje kompaktnega slovenstva, kmeta, v Nemčijo, torej v usodo, na katero ne moremo imeti nobenega vpliva več in ki bo povečini lakota, demoralizacija, smrt. Če pa je temu tako, naj ostanejo v Sloveniji vsaj njihovi grobovi …«

Poljanska vstaja sicer ni bila neko izolirano dejanje. Priprave na upor ali njegovi zametki so v zgodnjem začetku na slovenskem ozemlju nepovezano nastajali tudi zunaj komunistične partije. A oborožen odpor je bil mogoč le v organizaciji KP (edina je imela tudi organizirano mrežo in infrastrukturo) in OF. Tako je do sredine septembra nastalo na Slovenskem devetnajst partizanskih čet in nekaj partizanskih skupin, v celem letu 1941 je bilo približno 2000 partizank in partizanov. Med zgodnejšimi akcijami omenimo vpad partizanov v Šoštanj in Lož oktobra 1941, napad na Bučko in pohod Štajerskega bataljona na Kozjansko. Tisti, ki ne razumejo, o čem pišem, naj si ogledajo pretresljivo fotografijo mrtvih borcev Brežiške čete, ki so – le nekaj mladih fantov! – poskušali ustaviti nemško preselitveno mašinerijo. Akcije (napadi na okupatorje in razne objekte, uničevanje prometnih naprav ipd.) so se začele množično vrstiti julija, okupatorji pa so nanje odgovorili z ostrimi represalijami, razglasitvijo policijske ure, ustanavljanjem posebnih sodišč in streljanjem talcev. Začeli so hajke, v katerih so nekatere komaj nastale enote razbili. Jeseni je prišlo do več uspešnih vdorov v organizacije OF, več kot sto aktivistov je bilo zaprtih. 20. septembra 1941 je nemška vojska požgala Rašico, kot maščevanje za uspešen partizanski napad na nemški avtomobil, v katerem je bilo ubitih šest ljudi. Prebivalce vasi so izgnali v Bosno in Hrvaško. Rašica je bila prva požgana vas, tako Nemci kot Italijani so jih v štiriletni vojni požgali še desetine in desetine, prebivalce pa izgnali, poslali v koncentracijska taborišča ali pobili. Večjo partizansko dejavnost v pozni jeseni sta onemogočila sneg in nato huda zima, do zastoja v razvoju partizanskega gibanja pa je prišlo tudi zaradi neizkušenosti in premalo organiziranega frontnega zaledja, a je zgodaj spomladi 1942 spet oživelo.

Oditi v partizane leta 1941 je bilo zelo pogumno, avanturistično dejanje (še posebej na Gorenjskem in Štajerskem), »korak v neznano«, kot je to označil Ante Novak. »Perspektiva je bila strašna borba z ogromno sovražnikovo premočjo, perspektiva je bilo preganjanje, spanje pod grmom (ali morda v kolibi na drevesu ali morda v podzemni luknji), mokrota, glad, kri, mraz, sneg … Toda šli so. Kdo je šel takrat? Prve partizanske četice so bile sestavljene skoraj izključno iz delavcev in delovne inteligence, med njimi tudi mnogo mladih – delavcev in dijakov. Večinoma ljudje s trdno zavestjo, vmes tudi nekaj zanesenjakov, ki sta jih potem prva burja borb in trpljenje strla. Priznam: vsi so bili strašni optimisti, vsi so verjeli v hiter potek vojne, verjeli so v konec še pred zimo ali vsaj preden bo sneg skopnel. Vsi so verjeli v svoje poslanstvo in si pripisovali neverjetno moč.«

Naj še enkrat postanem oseben. Leta 2013, v času množičnih demonstracij, ko je »zombijem« uspelo vreči Janševo vlado, sem bil govornik v Dražgošah. Zbralo se je 8000 ljudi, govor se je viralno razširil po spletu, v celoti je bil v nemščini objavljen v Avstriji, povzeli so ga tudi mediji nekaterih držav bivše Jugoslavije. Doživel je veliko odobravanje. Seveda tudi golido gnojnice iz desničarskih medijev, to, kar se pač ritualno ponavlja trideset let, vsakič hujše, vsakič z več lažmi in manipulacijami, istim ostarelim medijskim politkomisarjem se pridružujejo mlajši kloni; letos je »tovarna zlobe« skoraj v celoti postala tudi janšizmu podrejena nacionalka, kar se takrat še ni dogajalo. Se je pa prvič jasneje pojavil fenomen brezoblične »sredinskosti«, ki je od tedaj zacementiral Slovenijo. Korenine so sicer starejše, segajo v čas Drnovškove »neideološkosti« in »nenačelnih koalicij«, v katerih je lahko sodeloval vsak, če je le videl zase korist. Mene so takrat kritizirali samozvani medijski voditelji (Marko Crnkovič, ki je na primer pisal ganljive spise o obisku predsedniške palače s sinom in se javno ponujal Pahorju za pisca govorov), pa v režiji Uroša Slaka (tedaj na RTV), podpornika koalicije Karl Erjavec in Gregor Virant (tedanja varianta Zorčiča). Potihem so godrnjali tudi Lukšičevi socialdemokrati, ki so, kot vedno, upali na politični drobiž v Pahorjevi senci. In zakaj? Ker sem takrat svežemu predsedniku v Dražgošah na proslavi v obraz rekel nekaj kasneje v različnih medijskih komentarjih neštetokrat zapisanih podobnih besed. Med drugim, da se mora kot predsednik v kritičnih trenutkih opredeljevati.

No, naj ga danes, v zadnjih mesecih predsedniškega mandata, ko se je po vseh letih trpljenja na proslavah v Dražgošah končno le enkrat opredelil, vprašam naslednje: Borut, ali boš ob trditvi, da so partizani domačine v Dražgošah prepustili v nemilost nacistične vojske, enako oceno dodal tudi za teritorialce v osamosvojitveni vojni? Naj te spomnim: napade na izolirane enote JLA so praviloma začenjali oni, civiliste pa prepustili nemilosti povračilnega ognja. Pa na Medvedjeku so zaplenili tuje tovornjake, iz njih naredili barikade, voznike, ki z odcepitvijo Slovenije niso imeli čisto nič, pustili umreti v napadu JLA ( v dveh svojih mandatih se nisi potrudil niti toliko, da bi bila njihova imena znana in napisana na kakšni spominski tabli). Tvoj najljubši politik pa je izdal ukaz za napad na vojašnice v Ljubljani (ki so ga nižji poveljniki na srečo zavrnili), ceno za to pa bi plačalo mesto z desetinami ali stotinami mrtvih in porušeno infrastrukturo.