Janševa igra z referendumom

Daljna Martinova nedelja leta 2007 je bila vesela. To ni bil samo dan, ko iz mošta nastane vino, pač pa so tisto nedeljo ljudje slavili praznik demokracije. Enajstega novembra je bila volilna nedelja, potekal je drugi krog predsedniških volitev, volivci so izbirali med Lojzetom Peterletom in Danilom Türkom. V zaprašeni politični spomin pa se je skrilo še nekaj drugega, tista volilna nedelja je bila dvojna, volivci niso izbirali le novega predsednika republike, ampak so glasovali tudi o načinu lastninskega preoblikovanja Zavarovalnice Triglav. Večina je takrat na referendumu predlog prve Janševe vlade zavrnila, kot je hkrati zavrnila tudi kandidata, ki ga je podpirala vlada. Na predsedniških volitvah je zmagal Danilo Türk. Lastninsko preoblikovanje največje slovenske zavarovalnice je bilo pomembna tema, a je sočasnost predsedniških volitev z referendumskim odločanjem zasenčila ne le razpravo o lastninjenju, ampak tudi jasno izrekanje o političnih načrtih predsedniških kandidatov. Časovno ujemanje različnih načinov odločanje volivcev je ustavno dopustno, morda je tudi gospodarno.

V politiki je pomembno ustvarjanje vtisa, pomembno je prepričevanje, propaganda. Včasih politiki uporabijo kakšen demokratični instrument, da bi s tem vplivali na razpoloženje ljudi, njihovo splošno mnenje, jih politično aktivirali ali dezaktivirali, včasih pa tudi zavedli. Tega se dobro zaveda Janez Janša, ki ga aprila čaka bitka za volilno zmago. Zato ni bil nihče presenečen, ko je napovedal, da bo volitve poskušal združiti z referendumom. Po petkovem sestanku koalicije na Brdu, kjer naj bi predstavniki strank tuhtali, kaj lahko poslanska večina še sprejme v parlamentu, je predsednik vlade napovedal, da bodo resno razmislili, ali bi prihajajoče državnozborske volitve popestrili z referendumom. Ta naj bi bil posvetovalni. Zgodilo naj bi se torej pravno nezavezujoče izpraševanje volivcev, ali se strinjajo z vladnimi načrti in vsebinskimi rešitvami iz novele zakona o dohodnini, ki je bila aprila lani vložena v parlamentarni postopek. Ljudi naj bi, kot trdi Janša, na referendumu povprašali, »ali želijo večje plače ali večji proračun, iz katerega se delijo socialni transferji«.

Kaj vse to pomeni? Kakšni socialni transferji? Kakšne plače? In zakaj sploh referendum? Kdo bi na vprašanje, ali želi višjo plačo, rekel ne? Mar na to ne odgovori vsak z ja?

Velika anketa

Na začetku nekaj besed o eni izmed oblik neposredne demokracije, o posvetovalnem referendumu. Slovenija je bila še pred desetimi leti dežela referendumov, mala Švica. Ljudje so glasovali o marsičem, od tega, kako naj se sklepajo zakonske zveze, do tega, kdaj bodo odprte trgovine. Praksa je pokazala, da so referendum, četudi je to ljudski korektiv odločanja poslancev, večkrat zlorabile politične stranke, predvsem SDS. Zato smo leta 2013 spremenili ustavo, referendumska pravila so bila postavljena na novo. Za uspeh referenduma je bil določen zavrnitveni kvorum, hkrati pa je ustava izrecno prepovedala zakonodajne referendume o nekaterih temah. Tako zdaj niso več dovoljeni referendumi o obrambi države, o zakonih, ki odpravljajo protiustavnosti na področju človekovih pravic, prepovedani so tudi referendumi o »zakonih o davkih«. Ustava jasno prepoveduje zakonodajni referendum o davčni zakonodaji. Hkrati pa dopušča posvetovalni referendum o tej temi, takega, kakršnega zdaj napoveduje Janša.

Če bi poslance v resnici zanimalo mnenje volivcev, jih ne bi spraševali le o reformi dohodnine, ampak bi jih lahko vprašali tudi, kaj menijo o naložbah v vojsko.

»Posvetovalni referendum je posvetovalne narave, gre za nekakšno veliko anketo na nacionalni ravni, katere rezultat pa, drugače od rezultata zakonodajnega referenduma, ni zavezujoč. Torej omejitve, ki so določene za zakonodajni referendum, za posvetovalnega ne veljajo. Rezultat zakonodajnega referenduma lahko namreč neposredno poseže v druge ustavne vrednote, jih ogrozi, rezultat posvetovalnega nima takšnega neposrednega učinka, nima pravno zavezujočih posledic. Ima pa lahko politične posledice,« pravi ustavni pravnik dr. Matej Avbelj, ki je bil pred leti član strokovne skupine, katere naloga je bila pripraviti ustavne omejitve referendumov. Tudi profesor dr. Igor Kavčič, ki je prav tako sodeloval v tisti strokovni skupini, razmišlja podobno: »Ne le da posvetovalni referendum ni pravno zavezujoč, odločanje volivcev ni neposredno vezano na zakon, gre bolj za splošna vprašanja, napotke o zakonskih rešitvah, ne odloča se o zakonu v celoti. Zakonska materija o davkih je za zakonodajni referendum nedopustna, za posvetovalnega pa teh omejitev ni.«

Do zdaj, v vseh 30 in še nekaj letih demokracije, smo imeli v Sloveniji, če ne štejemo referendumov o Natu in vključitvi v EU, le en pravi posvetovalni referendum. Nekaj mesecev pred jesenskimi volitvami leta 2008 so volivci odločali, koliko pokrajin naj bi bilo v državi. Na tisti referendum je pršilo le 11 odstotkov volivcev, izida pa ni upošteval nihče.

Janša ni prvi, ki si je zaželel posvetovalni referendum o davkih. V resnici je bila to stranka Levica. Ta je 15. decembra, po razpravi o zakonu o spremembah dohodnine, vložila zahtevo po razpisu posvetovalnega referenduma. Šlo je za manever, ki se ga je Levica odločila uporabiti, da bi preprečila sprejetje po njenem mnenju škodljive dohodninske reforme. Razmerja v parlamentu so nakazovala, da bi utegnil biti v drugem branju vladni predlog potrjen – po nekaterih informacijah zakonskemu predlogu o spremembah dohodnine niso nasprotovali nekateri nepovezani poslanci –, zato je Levica vložila zahtevo po referendumu in z njo (začasno) prekinila zakonodajni postopek. Skoraj isti trenutek je zahtevo po prekinitvi seje in prestavitvi glasovanja vložil tudi vodja poslanske skupine SDS Danijel Krivic, tudi on namreč ni bil prepričan, ali bi bil vladni predlog v parlamentu potrjen. Zakon je tako obstal, najprej zato, ker ga je umaknila SDS, hkrati pa zato, ker je Levica predlagala referendum.

Janez Janša in minister Andrej Šircelj bi glede na lansko novembrsko plačo dobila 390 evrov več na leto, če pa bi funkcijo in približno enako plačo ohranila do leta 2025, bi bila njuna letna plača takrat približno 1500 evrov višja.

Zdaj, mesece po tej seji, se je Levici in njeni zahtevi po referendumu premeteno pridružil še Janša. Njegov načrt je, da referendum združijo z državnozborskimi volitvami in z manipulativnim vprašanjem, povezanim z višjimi plačami in nižjimi davki, vplivajo na volilni izid. Na volitvah naj bi se, prosto po Janši, odločalo, ali ste za nižje davke in višje plače, kar naj bi zagotavljala sedanja koalicija, ali za požrešno državo in nižje plače, kar naj bi menda zagovarjala opozicija, ker ne podpira vladne davčne reforme.

Višje plače za bogate

Vprašanje davkov, vprašanje razporejanja premoženja je temeljno družbeno vprašanje. Večji ko je državni proračun, močnejša ko je socialna država, višji so davki. Velja tudi obratno. Nižji ko so davki, šibkejši sta država in skupnost. V državah s takimi davki so bogati še bogatejši, revni pa revnejši.

Predlog, ki ga je pripravila Janševa vlada, znižuje davčne obremenitve, odpravlja plačevanje bonitete za zasebno uporabo službenih električnih vozil (bogati bodo lahko brez plačila bonitete uporabljali službene električne avtomobile za zasebne namene), predvideva znižanje dohodnine od dohodka iz oddaje premoženja v najem, zvišuje prag neobdavčitve nagrade za poslovno uspešnost, hkrati za pet let znižuje obveznost plačila davka na dobiček iz kapitala pri prodaji vrednostnih papirjev. V predlogu, ki je v parlamentu, je še nekaj drugih davčnih razbremenitev: recimo seniorska davčna olajšava za prejemnike najvišjih pokojnin in znižanje obdavčitev v najvišjem dohodninskem razredu s 50 odstotkov na 45.

Bistveno pa je vprašanje višine plač – »višjih plač za vse«, kot trdijo na vladni strani. Ker je Levica decembra s predlogom o referendumu začasno preprečila sprejetje dohodninske reforme, je predsednik NSi Matej Tonin zgroženo tvitnil, da je »zakon o dohodnini namenjen tistim, ki so najbolj inovativni in najbolj produktivni. Nasprotovanje temu zakonu je popolnoma nerazumljivo. Težko je razumeti nekatere stranke, ki so proti temu, da imajo ljudje višje neto plače.« Janša se s svojim ministrom strinja. »Pri zakonu o dohodnini ne gre le za vprašanje nekaj odstotkov višjih plač, ampak za to, ali zaupamo ljudem, da bodo oni bolje ravnali z denarjem, ki ga zaslužijo, ali je bolje, da s tem denarjem upravlja država,« je dejal v intervjuju za Odmeve.

Kot vedno so tudi pri tem vprašanju pomembne podrobnosti. Predlagana reforma dohodnine res razbremenjuje plače, a največ pridobijo tisti, ki imajo že zdaj najvišje. Hkrati se zmanjšujejo prilivi v proračun, vlada pa razen »dinamičnih napovedi gospodarske rasti« nadomestil za proračunski primanjkljaj ne predvideva.

Predlagana reforma dohodnine res razbremenjuje plače, a največ pridobijo tisti, ki imajo že zdaj najvišje.

Bodimo konkretni. Predlagani zakon predvideva, da bi se splošna davčna olajšava s 3500 evrov najprej zvišala na 4500 evrov, do leta 2025 pa naj bi dosegla 7500 evrov. Za tiste, ki imajo minimalno plačo, to pomeni, da naj bi se jim plača letos zvišala za 13 evrov na mesec, leta 2025 pa naj bi bila po predvidevanjih višja za 53 evrov na mesec. Tisti, ki imajo povprečno plačo, bi dobili več. Najprej 21 evrov mesečno, leta 2025 pa 86 evrov. Najbolje plačani, torej bogati izbranci s plačo deset tisoč evrov bruto, ki bi se jim plača dodatno zvišala še zaradi znižanja 50-odstotne davčne stopnje, bi dobili mesečno 112 evrov več, leta 2025 pa 167 evrov.

Oglejmo si te podatke še na letni ravni. Delavec z minimalno plačo bi letos dobil skoraj 160 evrov več, delavec s povprečno plačo 260 evrov, premožni gospodarstvenik pa 1349 evrov. Leta 2025 bi se te razlike še povečale, po okvirnih izračunih bi delavec z minimalno plačo v letu dni dobil 636 evrov več, delavec s povprečno plačo 1040 evrov, kakšen res dobro plačan direktor pa kar 2000 evrov.

Plače bi se sorazmerno zvišale tudi politikom. Janez Janša in finančni minister Andrej Šircelj bi glede na novembrsko plačalo letos dobila 390 evrov več, če pa bi ohranila to funkcijo in približno enako plačo do leta 2025, bi bila njuna letna plača za približno 1500 evrov višja. Davčna razbremenitev, ki jo predlaga vlada Janeza Janše, razbremeni predvsem bogate, geslo višje plače za vse pomeni višje plače za dobro plačane. V prvih dveh dohodninskih razredih, kjer se bodo plače najmanj zvišale, je sicer dobrih 93 odstotkov dohodninskih zavezancev.

A to ni edina težava reforme. Znižanje davkov pomeni manj sredstev za državni proračun. Po predvidevanjih naj bi bil letos proračun prikrajšan za 247 milijonov evrov, izpad pa naj bi leta 2025 znašal 800 milijonov evrov. Ker predlagana zakonodaja nikjer ne predvideva dodatnih proračunskih virov, je ta rešitev naletela na veliko strokovnih kritik. Ekonomist dr. Maks Tajnikar je recimo zapisal, da so Šircljeve reforme osnovnošolsko napačne. »Nižje davke bodo v vsakem primeru nekoč plačevali tudi naši otroci. Znižanje prihodkov državnega proračuna vodi do zadolževanja države v tujini, osiromašenja dejavnosti javnega sektorja in njegovega pretvarjanja v tržni sektor,« trdi Tajnikar in dodaja, da predlagano »znižanje dohodninskih davkov ne bo zvišalo plač, ne bo naredilo naših podjetij bolj konkurenčnih, povečalo pa bo primanjkljaj državnega proračuna, zahtevalo zadolževanje v tujini in/ali zmanjšanje storitev javnega sektorja in povečanje nabora storitev, plačanih iz žepa«. Kritičen je tudi Dušan Mramor, nekdanji finančni minister, ki že dolgo trdi, da so plače v Sloveniji preobremenjene. »Smer spremembe zakona o dohodnini je smiselna, saj se loteva problema preobremenjenosti plač s prispevki in davki. Kljub postopnosti uvedbe pa brez opredelitve vira za pokrivanje izpada davčnih prihodkov čas za to ni primeren,« so Mramorja decembra povzeli v časopisu Delo. »Takšno zniževanje davkov je praviloma smiselno v času recesije, ko tak ukrep hkrati pomeni spodbujevalno proticiklično fiskalno politiko. Sedanje in pričakovane ekonomske razmere z inflacijskimi pritiski, zelo visoko zaposlenostjo in izrazito nizko brezposelnostjo, rastjo BDP, velikim javnofinančnim primanjkljajem in zelo visokimi dolgoročnimi javnofinančnimi obveznostmi so prav nasprotne od ustreznih. Zato takšno znižanje davkov v sedanjih razmerah praviloma pomeni ’prilivanje bencina na ogenj’ ter slabšanje dolgoročne ekonomske stabilnosti in rasti.«

Pričakovano oster je tudi Davorin Kračun. Njegov fiskalni svet je ob predstavitvi dohodninske reforme zapisal, da je vlada prepričana, da bo izpad javnofinančnih prihodkov mogoče nadomestiti z višjo gospodarsko rastjo oziroma potrošnjo in drugimi ukrepi, »pri tem pa ni predstavila izračunov, koliko višjo gospodarsko rast oziroma potrošnjo pričakuje kot posledico predlaganih sprememb, prav tako ni predstavila morebitnih dodatnih ukrepov, ki bi bili potrebni za nevtralizacijo njihovega javnofinančnega učinka na saldo.« Dinamični modeli v ekonomski politiki so seveda vedno povezani s tveganjem, a ne glede na pričakovano gospodarsko rast v fiskalnem svetu pravijo, da bo imela davčna reforma negativen vpliv na javnofinančni saldo, reforma javnofinančno pač ni nevtralna. Davčne spremembe brez dodatnih ukrepov pomenijo tveganje za vzdržnost javnih financ.

Davčne reforme in razbremenitev bogatih sicer podpirajo v različnih gospodarskih združenjih, saj naj bi reforma »pomembno vplivala na hitrejše okrevanje in rast slovenskega gospodarstva«.

Parlament in roki

Davčna reforma je proračunsko tvegana, gospodarsko nesmiselna, ima pa politične učinke. Vlada bi rada pred volitvami zvišala plače. Aprila bi se rada hvalila s tem, kako visoko gospodarsko rast imamo v Sloveniji, kako nizka je brezposelnost in kako so se zvišale plače, hkrati pa raje ne bi govorila, za koliko se je Slovenija zadolžila v zadnjih letih in kako velika je proračunska luknja. Janševa grožnja, njegova napoved posvetovalnega referenduma je politična igra. Skoraj gotovo bi ljudje, četudi nasprotujejo vladni politiki, podprli zamisli o višjih plačah, to pa bi lahko vplivalo na izid državnozborskih volitev. A gre samo za načelno opredelitev: zmaga na posvetovalnem referendumu ne pomeni, da zakon tudi začne veljati. O njem se sploh ne glasuje. Tega morajo v resnici sprejeti poslanci – novega sklica. Po referendumu, tudi če vsi glasujejo za višje plače, se ne zgodi nič. Gre zgolj za izkazovanje volje.

Levica se o svoji pobudi za referendum in o nadaljnjih potezah še ni izrekla, ostro pa nasprotuje zamisli, da bi bil posvetovalni referendum na dan državnozborskih volitev. »Zavračamo pobudo, da bi z referendumom o zgolj enem vprašanju, to je vprašanju o dohodnini, zameglili vso težo prihodnosti, o kateri se na teh volitvah odločamo,« je dejal Luka Mesec. Volitve naj bi bile »plebiscit o tem, ali bo Slovenija ostala demokratična država ali pa bomo dopustili, da Janez Janša in njegova klika iz nje postavita nekakšen osebni fevd«.

Zdaj sledi proceduralna igra, iskanje odgovorov na vprašanje, kaj storiti. V parlamentu je torej uradno že vložena zahteva Levice po razpisu posvetovalnega referenduma, predsednik državnega zbora Igor Zorčič naj bi jo zaradi poslovniških določil uvrstil na dnevni red marčevske, zadnje redne seje sedanjega sklica državnega zbora. Če bi bila tam ta zahteva izglasovana, je teoretično mogoče, da bi bil posvetovalni referendum sočasno z državnozborskimi volitvami. Obstaja še nekaj drugih možnosti. Lahko se o predlogu Levice odloča že prej, na kakšni izredni seji parlamenta. Predlog o referendumu lahko vložijo tudi koalicijske stranke, a to lahko storijo šele, ko predlog Levice ni več aktualen. Konec koncev se lahko glasuje tudi o dohodninski zakonodaji, vendar le, če odločanje ni ovirano z zahtevo po referendumu.

Na volitvah naj bi se, prosto po Janši, odločalo, ali ste za nižje davke ali za požrešno državo.

Kaj torej storiti? Nasprotniki dohodninske reforme morajo vztrajati tako dolgo, da zakon na takšen ali drugačen način v parlamentu ni sprejet, hkrati pa je zanje smiselno, da onemogočijo razpis referenduma na dan volitev. Na drugi strani igro igra Janša, lahko vloži svojo zahtevo po referendumu, lahko podpre zahtevo Levice, lahko poskuša sprejeti dohodninski zakon. Za zdaj ima sicer škarje in platno o usodi referenduma v rokah še vedno stranka Levica in smiselno bi bilo, da jo podprejo druge stranke koalicije KUL, če iskreno nasprotujejo predlagani dohodninski reformi. Vendar za zdaj bolj ko ne preračunavajo.

Janševa igra z referendumom in s predvolilnimi obljubami pa je lahko nevarna tudi zanj. Ljudje niso neumni. Leta 2008 je Janša tik pred volitvami izpeljal plačno reformo, bistveno zvišal plače in pokojnine, uvedel letne vinjete za smešno nizko ceno, natrosil še kup drugi bombončkov, a to na volitvah ni pomagalo. Njegov predlog je pokazal predvsem, da se je boj za volilno zmago že začel. Sprememba dohodninske zakonodaje, ki bi zarezala v proračun, je tik pred menjavo vlade nedostojna poteza, a slovenska politika že dolgo ni več dostojna. Če bi poslance v resnici zanimalo mnenje volivcev, jih ne bi spraševali samo o reformi dohodnine, ampak lahko na primer tudi, kaj menijo o visokih naložbah v vojsko.

Predsednik Borut Pahor odločno in trdno načrtuje, da bo 9. februarja podpisal akt o razpisu rednih volitev v državni zbor. V njem bo 14. februar 2022 določil kot dan, s katerim začnejo teči roki za volilna opravila, za dan glasovanja pa bo določil prvi mogoči datum, 24. april 2022. »Predsednik o drugih možnostih v tem trenutku ne razmišlja,« so sporočili iz njegovega kabineta. Z vprašanjem referenduma se Pahor ne obremenjuje.

POVEZANI ČLANKI:

• Vladno zavajanje