Dražgoše

Institut für die Zeitgeschichte, Universität Wien, gradivo iz Himmlerjeve pisarne, mikrofilmska rola T 175 R – 230, poročilo oborožitvene inšpekcije (Rüstungsinspektion) 18. vojnega okrožja oborožitvenemu uradu (Rüstungsamt) Vrhovnega poveljstva nemške vojske (OKW), Salzburg, 20. Januar 1942; Tone Ferenc, Novo okupatorjevo poročilo o bojih v Dražgošah, Svobodna misel, 12. 1. 1996.

Na tem mestu ne bom opisoval celotnih bojev v Dražgošah, ampak bom navedel le vsebino poročila, ki sem ga našel na Dunaju in ga izročil dr. Tonetu Ferencu, za kar se mi je tudi v omenjenem članku lepo zahvalil. Gre za zaključno poročilo akcije, nanaša se na zadnji dan bojev v Dražgošah, 11, januarja 1942, omenja pa tudi boj na Mošenjski planini naslednji dan, 13. januarja. »Po močnem topniškem ognju odlično razmeščene gorske šolske baterije Wörgl, in po močnem ognju protitankovske topniške skupine majorja Auingerja je okrepljen (rezervni) policijski bataljon št. 44 pričel zjutraj 11. januarja 1942 izpred cerkve napad na Dražgoše. Po težkem boju, pri katerem je bila večina vasi uničene, je uspelo našemu oddelku vdreti v vzhodni del kraja. Nasprotnik se je boril z lahkimi strojnicami, spretno nameščenimi, med njimi je bila težka strojnica nameščena v cerkvenem stolpu. Po polnem zadetku prvega izstrelka gorske šolske topniške baterije je bila seveda prisiljena k molku. Zvečer 11. januarja sta bila vzhodni rob in sredina Dražgoš v rokah napadajočega policijskega bataljona. Taktično zelo dobro voden, je nasprotnik ponoči brez boja zapustil preostanek kraja.

Pokazalo se je, da si je ta banda dobro organizirala zimska zatočišča. Posebno v Sokolskem domu, v kinu in v šoli. Po izjavah ujetnikov je banda štela 500 do 600 pripadnikov (v resnici 240 – op. avt.). Po padlih je mogoče sklepati, da je bila sestavljena iz mladih ljudi srednjih dvajsetih let, ki so bili zelo dobro oblečeni in oboroženi. Po izpraznitvi kraja v noči od 11. na 12. januar je banda vzela nekatere krajane s seboj. Še vedno stojijo nekatere hiše, ki sedaj služijo za nastanitev policijskega bataljona. Po zaključnih ugotovitvah znašajo lastne izgube pri policiji 24 mrtvih in 43 ranjenih. Nasprotnik je pustil za sabo 50 mrtvih. S tem je akcija v Dražgošah zaključena« (prevedel Marjan Linasi). Poročilo v nadaljevanju govori o zasledovanju partizanskega bataljona na Mošenjski planini s smučarskim oddelkom, ki mu je bila dodeljena ena četa (najbrž istega policijskega bataljona). Partizani so po poročilu imeli 13 mrtvih, kar odgovarja resnici, okupatorjeve sile pa nobenega, kar je tudi res. Dr. Ferenc je ugotovil, da so imeli zasledovalci v poznejšem spopadu izven Dražgoš še tri mrtve, kar znaša skupaj 27 mrtvih in 43 ranjenih na okupatorjevi strani. Pri 50 padlih nasprotnikih v Dražgošah, o katerih govori poročilo, pa je poročevalec vštel 41 postreljenih civilistov – domačinov.

Moje mnenje:

Še ni dolgo nazaj, odkar sem o isti zadevi pisal v pismu bralca v sobotni prilogi Dela, vendar žal ugotavljam, da nisem nikogar prepričal. Še vedno ene in iste obtožbe na račun partizanov, češ da so strahopetno zapustili vas in prepustili vaščane na milost in nemilost okupatorjevemu divjanju. Če to prenesemo na komuniste (ki jih je bilo med partizani peščica): »Komunisti so bili verolomneži in strahopetci«. To pa je kaj lahko prenesti na današnje pripadnike levih političnih strank: »Niso zanesljivi, ne verjemite jim, vidite, kaj so storili v Dražgošah!« Žal so take ocene in zapisi danes ne le dobrodošli v predvolilnem boju ob bližajočih se volitvah, ampak se zanje dobivajo tudi evropske nagrade, celo odlikovanja od papeža (mimogrede, po isti analogiji: sam doslej za več debelih knjig na partizansko tematiko nisem dobil od ZB niti ustnega priznanja, kaj šele pisnega, kar tudi pove dovolj).

Zgodovinar, ki hoče ohraniti svojo strokovno kredibilnost in ne služiti nobeni politični opciji, mora biti tu zelo previden. Iz navedenega okupatorjevega dokumenta nedvoumno izhaja, da to, kar jim že vseskozi očitajo, ni bilo res. Šele tretji dan se je bataljon po hudih celodnevnih bojih ponoči organizirano umaknil (v vojaškem besednjaku se temu reče »taktični umik«), potem ko je poveljstvo, ki je imelo vojaške izkušnje še iz španske državljanske vojne (Gregorčič, Žagar), nedvoumno presodilo, da nadaljnjega prodiranja sovražnika ne bo vzdržal. Govoriti o tem, da je kar nenadoma zapustil vas, je preveč lahkotno, in ne upošteva dejstev. Nedvomno so bili partizani po treh dneh bojev do kraja izčrpani, začelo jim je primanjkovati streliva, tudi nasprotnikova moč je bila nedvomno prevelika (uporaba topništva, česar partizani niso imeli). Vse to mora objektiven zgodovinar imeti v vidu in upoštevati. Da so obljubili vaščanom, da jih bodo branili: Kdo pa je lahko pričakoval od njih, da bodo nadaljnja štiri leta čemeli na okopih okrog Dražgoš in vas branili pred okupatorjem? Kajti če okupator ne bi mogel zavzeti kraja takrat, bi ga poskušal pač drugič. In se maščevati, ker so bili partizani pač tri dni v kraju. In če bi vas zapustili že zjutraj in je ne bi branili?

Najbrž bi se okupator prav tako maščeval (partizani so bili v vasi, o čemer ni dvoma; neko nemško poročilo govori, da od prebivalstva ni prišla nobena prijava – torej jih prebivalstvo podpira). In potem bi bili spet očitki, najbrž še hujši. Skratka, krivi so pač partizani, pa naredijo, kar hočejo! Ali se vam tako gledanje ne zdi všečno neki politiki? Izjava pričevalke, češ če ne bi partizani prišli v kraj, bi se to ne zgodilo: Lahko je biti pameten za nazaj! Pričevanja so sicer tudi dragocen zgodovinski vir, vendar veliko bolj subjektiven kot pisni dokumenti, napisani kmalu po dogodkih. Objektiven zgodovinar mora biti tudi tu previden, še posebej, kajti ljudje so pač prizadeti, navadno ne vidijo širše, ampak le svoj ozek problem. Tako razmišljanje bi lahko potemtakem raztegnili na celotno partizanstvo, češ če se ne bi upirali, se to ne bi dogajalo. No, potem bi naši fantje in možje, Štajerci, Gorenjci in Korošci pač veliko bolj množično umirali kje na vzhodni fronti kot prisilni mobiliziranci v nemško vojsko, za tujega okupatorja, ki nas je nameraval izbrisati z etničnega zemljevida Evrope, za projekt, ki je bil vnaprej obsojen na neuspeh. Ne razumem sprevrženosti, s katero govorijo, da se je okupator »pač maščeval«, in za vse to namesto okupatorja krivijo partizane, ker tega dejstva pač niso upoštevali. Kdo mu daje pravico, da se maščuje? In kdo mu je dal pravico, da zavojuje neko suvereno državo, celo brez vojne napovedi? Seveda tu takoj potegnejo na plano Blumenwitzovo študijo, po kateri naj bi imel okupator po mednarodnem pravu celo pravico ubijati talce! Mislim, da sta tudi etika in morala in ne le pravo tisto, kar drži družbo pokonci. Po moralno-etičnih načelih nihče nima pravice nikogar ubiti, nihče nima pravice koga zavojevati, ga maltretirati itd. Tisti, ki je prestopil meje suverene države, pa še brez vojne napovedi, je avtomatično kriv.

Tudi okupator je imel na izbiro, da se maščuje ali pa da se ne. Tu je bil nepredvidljiv: včasih se je maščeval tudi samo za materialno škodo, ki jo je utrpel, včasih pa se za človeške žrtve ni maščeval, kot ste povedali primer Rovt 12. decembra 1941. Pa bi prej pričakovali, da se bo maščeval za tisti primer, ker so bili policisti napadeni iz zasede, kot pa za Dražgoše, kjer je šlo za odprt frontalni boj, in je tistih 24 policistov (skupaj menda 27) padlo v boju in niso bili »zahrbtno pomorjeni«. Kdo bi vedel vnaprej? Tudi prijave vaščanov, ki je menda bila, niso upoštevali. Da ni padlo 2500, celo ne 200 Nemcev, kot je nekoč pretiraval Ivan Jan: Zakaj je treba take očitno pretirane številke pogrevati, saj je že dr. Tone Ferenc davno v prejšnjem režimu ugotovil in o tem tudi pisal, da ni padlo toliko sovražnikov, kot se navaja. Sam je navajal številko 27 že na predavanju v Slovenj Gradcu 1989, leta pozneje sem mu z Dunaja prinesel zgoraj naveden dokument, ki je zgolj potrjeval število padlih, do katerega je že davno po drugih virih (mrliške matične knjige) prišel sam. Sicer pa – koliko okupatorjevih policistov pa so pobili predhodniki tistih, ki so danes pretirano kritični do Dražgoš in ravnanja partizanov? Niti enega!

Tu se kaže onemogla jeza tistih, ki pač niso bili »zraven«, in zato danes dajejo vse v nič, kar je namesto njih naredil nekdo drug: tudi Pohorski bataljon, pohod 14. divizije na Štajersko – vse je zanje »polomija«! Tako mladi novinar na Nova TV 24, ki je gotovo dovolj mlad, da komunizma ni doživel, da bi lahko imel slabe spomine in bil jezen na ta sistem in njegove nosilce. Zakaj ne rečejo, da so bili »polomija« tudi kmečki upori, pa Lidice na Češkem, Oradour v Franciji, varšavska vstaja poleti 1944, ko je nemški okupator mesto zravnal z zemljo, tako kot Dražgoše, in je bilo pobitih 200 000 meščanov, veliko več, kot je padlo nemških vojakov. Pa v nobenem od navedenih primerov ni šlo za komunistično voden odpor! Samo pri komunistih, ki jih, mimogrede, tudi sam ne maram in sem imel z njimi slabe izkušnje, pamet odpove, in se o njih govori v čustvenem tonu, z neprikrito privoščljivostjo (mislim, da bi oboji, tako desni kot levi, morali že davno dati roke vstran od zgodovine), tak pogled pa se potem prenaša na partizansko gibanje kot celoto. Ker so ga vodili pač komunisti, ki so potem prevzeli oblast, vladali tako kot so, marsikdo jih ima v želodcu, nazadnje je njihov sistem propadel. Nekateri pa vidijo njihove naslednike v vseh levih političnih strankah, četudi so tam danes večinoma mladi ljudje, rojeni daleč po vojni, k čemur veliko pripomorejo tudi sami; ni prav, da nosijo vence in cvetje Kidriču pod noge). Pa ni prav, da se potem tako gleda tudi na partizane.

Odkar obstaja človeštvo, so nekateri ljudje pač hoteli druge nadvladovati, to pa jim je uspelo v toliko, v kolikor so se jim drugi pustili. Tako se je človek skozi celo zgodovino boril proti krivicam, seveda je bil ta boj marsikdaj tudi neuspešen, in kadar je bilo tako, jih ni treba zato omalovaževati in podcenjevati. Mislim, da je treba na dogajanje pri nas med drugo svetovno vojno gledati širše, in ne le z naših ozko slovenskih (politično zamejenih) obzorij. Gotovo ima najin profesor Ferenc prav, ko pravi, da so vse partizanske bojne aktivnosti v tem času na Gorenjskem (v katerih je imel okupator večje izgube kot partizani) pripomogle k temu, da je okupator odložil priključitev Gorenjske k nacističnemu tretjemu rajhu, do česar potem sploh ni prišlo, je pa jeseni 1942, torej 9 mesecev pozneje, dal Gorenjcem državljanstvo na preklic, v nemško vojsko pa jih je začel klicati v začetku 1943. Torej je za leto dni odložil tudi vpoklice v nemško vojsko. Pomislimo, koliko Gorenjcev bi bilo padlo dotlej, če bi priključitev izvedel takrat, ko jo je prvič načrtoval! Gotovo veliko več kot obžalovanja vrednih 41 prebivalcev Dražgoš! Mislim, da je treba gledati na problem Dražgoš tudi s te plati.

Lep pozdrav!