Nebo nad Ljubljano

Nebo Show Restaurant
Tomšičeva 2, Ljubljana
Tel.: 051 368 736
Nebo je odprto vsak dan, razen nedelje, od 9. ure; trenutno se vse konča ob 22. uri, sicer pa naj bi reč obratovala pozno v noč.

Ambient:
favorit velikega prostora, ki ga po potrebi predelijo z dolgimi zavesami, je razgled, zvečer je osvetlitev miz bolj klubska kot restavracijska, zato se zdijo vse jedi čudne barve

Napitki:
poleg izbora klasičnih slovenskih prvokategornikov je tu še nekaj šampanjcev (tudi v večjih formatih), mešajo tudi fletne koktajle

Vegetacija:
med številnimi solatami in bovlami se najde nekaj brezmesnih

Dostopnost:
z dvigalom na vogalu Name, za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
fuži s kozjim sirom in rdečo peso

Ne tako fino:
kar nekaj reči, v katere smo se zagledali, ni bilo na voljo

Focaccia s pršutom stane 11, ceviche s tuno 12, tatarski 13,5, ostrige 9, fuži z rdečo peso in kozjim sirom 14, bržolni stejk 28, sladice pa 7,5 evra.

»Če je Ljubljana Berlin, a nas potem čaka wendersovski večer?« je na inšpektorskem konziliju zanimalo vodjo delegacije, napotene v (ali pač na?) Nebo, kot se zdaj imenuje na vrhu Name obratujoči lokal. Razlagalni imenski dodatek show restaurant si je mogoče razlagati na dva načina: da je moč gledati kuharjem pod prste ali da plac poleg hrane ponuja še dodaten show program. No, na trenutni točki v čas-prostoru (deloma razumljivo) ne poteka nič od tega, je pa prostor vseeno zaradi vedut in opreme precej atraktiven in spektakularen, kar še posebej velja za resno dolg šank z ozadjem iz na stekleno steno naloženih destilatov. No, ko človek pogleda od blizu, seveda vidi, da je reč nekoliko potemkinovska, saj gre za ponavljanje istih, niti ne zelo raritetnih steklenic, ampak videti je pa vseeno impozantno.

Malo po svoje je zastavljen tudi jedilnik: ob listanju se zdi, da so tri četrtine ponudbe utemeljene na vse sorte kombinacijah surove govedine ali morskega življa (tun, losos, kozice, brancin) z zelenjavo: nekaj stranem tatarcev, crudov, karpačev, cevichejev, solat in poke bovl sledi prgišče pašt in po tri ali štiri filejsko/stejkovske glavne jedi ter komplet malo napimpanih mousse-brûlée-tiramisu-cheesecake sladic. Skratka: gre za neki globaliziran, nadsezonski insta-friendly bistro, ki mu lahko človek v resnici zameri le to, da so na večer našega obiska najprej kar v dveh paradnih disciplinah – poke bovlah in solatah – ostali brez predstavnikov (tega danes nimamo), potem pa smo bili še te sreče, da so bili tudi brez Ducalovega renca.

Smo pač pili šipon. Jedli pa tudi dovolj dobro, da potem po prazni Ljubljani nismo pohajali sitni: ostrige so lepo zdrsnile po grlu, ceviche s tuno, mangom, avokadom, češnjevim paradižnikom in blagim čilijem je bil teksturno zanimiv, a mu je manjkalo osvežilnega, kiselkastega štiha, s hladno sirno omako podloženi žličnik tatarca s koščki hrustljave slanine je bila fajn in še ne videna vaja v sekaničnem slogu, tudi s pršutom, pečenimi češnjevci in baziliko obložena focaccia je bila lep primerek pekovskega rokodelstva. Vrhunec večera pa so bili brez dvoma živo rdeči fuži (vsaj zdeli so se taki, pod res čudno barvno filtrirano svetlobo) z rdečo peso, nadrobljenim kremastim kozjim sirom, praženo pistacijo in čipsom iz sladkega krompirja – tu se je v ustih res dogajalo. Očitno je kombinacija okusov kuharjeva priljubljena, saj se je z rdečo peso, pistacijo in sladkim krompirjem igral tudi pri zloženki, ki jo je priložil proper spečenemu bržolnemu stejku.

Nebo sredi dneva kani zadovoljevati apetit lahkim, a vendarle ne čisto navadnim kosilom naklonjenih poslovnih obiskovalcev, zvečer pa bo pravi vibe bržkone dobil šele, ko se bomo odvadili koronskih omejitev. Takrat bo namreč prišla še tretja možna različica branja pristavka show restaurant – pokazati se na sceni.