Pot v levo

Na prelomu leta se je skupina državljanov obrnila na ustavno sodišče. Od najvišjih varuhov ustavnega reda pričakuje, da tik pred volitvami ugotovijo protiustavnost v delovanju Levice in stranke Socialnih demokratov ter ju posledično prepovedo. Pobudo sta podpisala Vili Kovačič in Luka Perš, prvi je aktivist, ki deluje v skladu s politiko SDS, drugi je nekdanji novinar Nova24TV. Nista edina, pobudi se je pridružil Slavko Kmetič, programski svetnik RTV in podpornik stranke SDS, nekdanji poslanec Vitomir Gros, pa tudi Borut Korun, nekoč član Demosa in stranke SLS ter predsednik ugaslega evroskeptičnega Gibanja 23. december.

Pobudniki ustavne presoje so prepričani, da za stranke, ki se »klanjajo zločincem«, ki »promovirajo nasilje«, ki »ne upoštevajo resolucij o obsodbi totalitarizma«, ni prostora v slovenski politiki. O Levici in njenem delovanju, ki naj bi bilo neustavno, je lani poleti na pobudo poslancev koalicije in s pomočjo ponarejenega političnega pamfleta želel razpravljati že državni zbor, a do razprave ni prišlo, saj je predsednik parlamenta Igor Zorčič ni želel uvrstiti na dnevni red.

Glavni argument, spodbuda za ustavno presojo, je nedavna odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice, ki je presodilo, da je romunsko sodišče ravnalo prav, ko ni dovolilo registracije komunistične politične stranke. »Vse to še ne pomeni,« je o tem zapisal ustavni pravnik Saša Zagorc, »da je ustanovitev stranke, temelječe na komunistični doktrini, prepovedana sama po sebi. ESČP pojasni, da takšne stranke obstajajo v Romuniji in da njihova ustanovitev ni iluzorna. Pritožnik je tudi imel možnost prilagoditve statuta, a tega ni izkoristil.« Sama sodba naj bi skratka imela majhen pomen za slovenski pravni red. Zapisano ne pomeni, da je dovoljeno delovanje vsakršnih političnih strank – ESČP dopušča prepovedi strank, kadar te agresivno in bojevito delujejo proti ustavnem redu države in kadar ne priznavajo temeljnih načel svobodne in demokratične ureditve skupnosti.

Nič kaj takega ne počne Levica. Nič kaj takega ne počne SD. Odločitev slovenskega ustavnega sodišča, pa četudi je po naših informacijah poročevalec v tej zadevi ustavni sodnik drr. Klemen Jaklič, čigar mnenja so pristranska, je pričakovana. Ustavno sodišče pred volitvami gotovo ne bo prepovedalo delovanja teh dveh političnih strank.

Cilji Levice so visoki, na aprilskih volitvah želi zbrati 12 odstotkov glasov, kar je kakšnih 30.000 volivcev več kot leta 2018.

Prepoved sama ni glavni namen zahteve po ustavni presoji ustavnosti Levice in SD. V javnosti se pred volitvami želi ustvariti vtis, da sta stranki SD in še izraziteje Levica nevarni za slovensko demokracijo. Dokaz za takšno trditev je načrtno napadanje Levice, kar počne predsednik NSi Matej Tonin. Sam pravi, da ne more odločno trditi, da je Levica stranka, ki si zasluži prepoved, a dodaja, da je prav, da o tem odloči ustavno sodišče. Toninova argumentacija je prevarantska, bojazljiva, nekaj si želi izreči, pa si ne upa, ker ve, da to ni res. Tako bi lahko tudi mi zapisali, da bi moralo delovanje NSi prepovedati sodišče, saj je njen predsednik v neki izjavi oporekal ustavni pravici do svobodnega odločanja o rojstvu otrok. A takšna zahteva bi bila zanikanje ustavne pravice do zbiranja in združevanja. Lahko bi torej zamahnili z roko, češ da bi šaljivci v Sloveniji radi prepovedali delovanje dveh političnih strank. Vendar pa imajo takšni politični manevri rezultat. Tega se Janez Janša in njegovi podporniki dobro zavedajo.

»Vse to razumem kot slabo šalo. A če si smem izposoditi Slavoja Žižka, ki je nedavno rekel, da komedija v dantejevskem smislu pomeni, da je konec komičen (ker potem lahko za nazaj vse tragedije razumemo kot komične), bi rekel, da živimo v časih antikomedije: najprej se smejimo, potem pa ugotovimo, da je stvar globoko tragična,« o zahtevi o ustavni presoji razmišlja koordinator Levice Luka Mesec. »Pri vsem skupaj gre za dvojno igro. Janez Janša je vedno iskal velikega drugega, ki ga mora premagati, pa naj bodo to trenirkarji, udbomafija, migranti, naj bo to Milan Kučan, kdorkoli že. Zdaj, ko očitno ni ničesar bolj prikladnega pri roku, pa so si za sovražnika izbrali stranko Levica, ki naj bi po deželi slovenski nacionalizirala frizerske salone in obrtnikom zapirala delavnice.« Vse, ki jih res zanima politični program Levice, Luka Mesec napotuje na nov volilni program stranke, ki bo dosegljiv v kratkem.

Vsaka politična kampanja, resnična ali ne, ima vedno svoje cilje. Vsaka politična kampanja, resnična ali ne, ima svoje cilje. »Matej Tonin, ki ne more stopiti iz sence Janeza Janše, pa ima očitno tudi svojo agendo: če jim uspe Levico stigmatizirati kot skrajno stranko, si obeta možnosti, da v naslednji vladi za njo ne bo prostora. In da potem namesto Levice v vlado vstopi Nova Slovenija.«

Vsebinsko se kritiki Levice sklicujejo na nekatere izjave poslanca Mihe Kordiša, še bolj pa jih motijo iztrgani deli iz strankarskega programa. Recimo tisti, ki govori o pomenu družbene in skupnostne lastnine, o delavskih kolektivih, o odpravi kapitalističnega menedžmenta v podjetjih. »Lastništvo podjetij bomo prenesli v roke države in lokalnih skupnosti ter ustanovili delavske, kmečke in potrošniške zadruge,« je zapisano v programu stranke iz leta 2017. »Nobena vlada še ni tako brezsramno teptala ustave kot ta. Stranki SDS in NSi že cel mandat prestopata meje, ki jih politični oblasti postavlja ustava. Vlada ne sme spreminjati medijev v svoja trobila, vlada si ne sme podrejati pravosodja, vladni funkcionarji niso nad zakoni. Ustava omejuje oblast. Ampak ustava pa ne omejuje svobode mišljenja – in to je tisto, kar SDS in NSi tukaj napadata. Kako naj bi bilo mišljenje o drugačnih ekonomskih ureditvah od kapitalizma lahko protiustavno? Zakaj se ne bi smeli pogovarjati o drugačnih tipih delovanja gospodarstva, ko ga poznamo danes? Kot je rekla Rosa Luxemburg: ’Svoboda je svoboda tistih, ki mislijo drugače.’« Fundamentalizem je vedno nevaren, tako pri politiki kot pri religioznih gibanjih, fundamentalizem pomeni dobesedno branje političnih manifestov in svetih knjig. In zdi se, da kritiki Levice to stranko jemljejo bolj resno kot stranka sama sebe. Mesec nadaljuje: »Strahovi o vsesplošni nacionalizaciji so iz trte izviti. Nič takšnega ne načrtujemo, a v razmišljanju o drugačnih ekonomskih ureditvah ni nič neustavnega.«

Zakaj se ne bi smeli pogovarjati o drugačnih tipih delovanja gospodarstva, kot ga poznamo danes? Kot je rekla Rosa Luxemburg: »Svoboda je svoboda tistih, ki mislijo drugače.«

Zadružništvo ima v Sloveniji dolgo tradicijo, niso bili komunisti tisti, ki so ga iznašli, v Sloveniji se je zadružništvo začelo pred 120 leti z Janezom Evangelistom Krekom, duhovnikom, politikom, profesorjem teologije, zanj je bilo zadružništvo »tipična krščanska gospodarska ureditev«.

Priprave na volitve

Stranka Levica je na parlamentarnih volitvah leta 2018 dobila devet poslanskih sedežev, tri več kot leta 2014. V tem mandatu so jo zapustili kar trije poslanci, Franc Trček in Željko Cigler sta odšla v poslansko skupino SD, prejšnji teden pa je stranko zapustila Violeta Tomić, ena izmed najbolj prepoznavnih poslank Levice. Ob slovesu je dejala, da je »Levica danes daleč od tega, kar smo na začetku gradili«. Levica ni edina parlamentarna stranka, ki izgublja poslance, največ jih je izgubila SMC, a izguba tretjine poslancev vseeno ni zanemarljiva. Ko je marca 2020, na dan, ko je vlado prevzel Janez Janša, iz Levice izstopil prvi poslanec Franc Trček, je zapisal, da ji »želi vse dobro na poti odraščanja«.

Kaj se dogaja s poslansko skupino? Ali res razpada? »Ne, to ni res,« odgovarja Luka Mesec. »Izstopa zadnjih dveh poslancev sta se zgodila, ker smo na začetku mandata postavili zelo jasne kriterije, kaj se pričakuje od poslanca, jasno smo se dogovorili, da osebne ambicije ne smejo presegati ambicij stranke.« Violeta Tomić je na prejšnjih volitvah kandidirala v centru Ljubljane in izmed vseh poslancev Levice zbrala največ glasov. Ta volilni okraj je z vidika Levice najboljši volilni okraj. »Kaplja čez rob je bil signal iz izvršnega odbora stranke, da je Violeta Tomić zaradi različnih razlogov izgubila zaupanje in ne more več kandidirati v Ljubljani. Ponudili smo ji druge prav tako dobre okraje, a jih ni sprejela. Domine so se podirale nekaj časa, najprej poraz na evropskih volitvah, poleti ni bila izvoljena na mesto namestnice koordinatorja stranke, konec lanskega leta je prišla še afera z ivermektinom. Kam bo odšla, ne vem, ostaja pa članica naše poslanske skupine.« Razlog za odhod Željka Ciglerja je bolj prozaičen, ena od zahtev stranke je, da njeni funkcionarji plačujejo višjo članarino, a je Ciglar ni. Ta praksa je pogosta tudi v drugih strankah, tako v Sloveniji kot v tujini. Višina članarine variira, v povprečju za poslance znaša dobrih 10 odstotkov dohodka.

Čas pred volitvami vedno razburka dogajanje v strankah, ni vseeno, kje kandidira kakšen predstavnik stranke, prav tako ni vseeno, s kom se pomeri. S stališča koalicije KUL bi bilo smešno, če bi se predsedniki njenih strank udarili v enem volilnem okraju. Zgodil bi se klasičen kanibalizem. Verjetno bi bilo nesmiselno, da bi se v centru Ljubljane soočili Luka Mesec, Tanja Fajon in Robert Golob. Zadnji dan za določitev list kandidatov in kandidatk je 30 dni pred volitvami, kar pomeni, da je časa za dogovore in pregovarjanja še dovolj.

Prenova

Politično geslo Levice in njeni volilni načrti predvidevajo demokratično, ekološko, socialno prenovo Slovenije. Ni edina, velike spremembe in prihajajoče razvojno desetletje obljubljajo tudi druge politične stranke, denimo Socialni demokrati.

Če Luko Mesca vprašate, kaj je prva stvar, ki bi jo naredil, če bi bila njegova stranka v vladi, odgovori zelo hitro. »Denarja ne bomo zapravljali za orožje, ampak ga bomo najprej investirali v stanovanja, država bi morala do leta 2030 zgraditi 20 ali 30 tisoč stanovanj. S tem bi generacije, ki dajejo polovico svojih dohodkov za kredite, pridobile temelj socialne varnosti.« Druga politična tema je ekologija. »V politiki se je oblikoval konsenz, da je treba zapreti TEŠ. Mi pravimo, da se mora to zgoditi čim prej, že leta 2030. Danes nam vlada kot edini odgovor ponuja novo nuklearko, mi pa razmišljamo drugače. Nuklearka bo, če se bomo zanjo res odločili, začela obratovati šele čez 15 let, hkrati nas bo ta investicija izčrpala, da ne bo dovolj denarja za drugačne vire energije. V času naslednje vlade bi morali tako takoj investirati v obnovljive vire, mislim predvsem na solarne elektrarne, in se šele potem, v naslednjem mandatu, odkrito pogovoriti o nuklearki.«

Tretji sklop političnega delovanje Levice pa je vprašanje demokracije, svobode, vsega tistega, kar naj bi najedala Janševa vlada. »Če bo koalicija KUL prevzela vlado, bo morala ponovno vzpostaviti politično neodvisnost nadzorstvenih instituciji. Prišel pa je tudi čas, da bi se politika zavezala h temu, da o pomembnih vprašanjih vpraša ljudstvo. Če parlament sprejme zakon o velikih vojaških investicijah, bi o tem predčasno povprašali ljudi na referendumu, če se sprejema davčna zakonodaja, ki za 800 milijonov zmanjšuje državni proračun, prav tako. Janševa vlada je koncentrat vsega, kar je bilo že prej narobe s slovensko politiko, dobili smo dobro učno uro, kaj se zgodi, če politika brezsramno prevzema vse ravni družbe.«

Kot pravi Luka Mesec, se mora torej Levica s Socialnimi demokrati in liberalci dogovoriti, kako naprej. Ne kako nazaj v čase vlad Marjana Šarca in Mirana Cerarja, pač pa naj bi skupno razmišljali o letu 2030, o tem, kakšna bo takrat Slovenija, kako se bo ozelenila, kakšne bodo reforme na področju socialne države, kaj bo naredila z elektrifikacijo prometa in železnic, kako bo zagotovila nova stanovanja, kako bo posodobila zdravstvo …

Janša seveda ni edini krivec za upad demokratičnih standardov v Sloveniji. Ne more vladati sam, ne more vladati le njegova politična stranka. Luka Mesec je pri vprašanju, zakaj je Janša uspešen, zakaj ima stranka SDS razmeroma visoko podporo in še večjo politično moč, jasen, trdi, da naj bi bili krivi tudi strah, pomanjkanje poguma, pomanjkanje državljanske zavesti. »Hannah Arendt je pisala o banalnosti zla. Ne enačim nacistične Nemčije s tem, kar se dogaja pri nas, a Hannah Arendt je v svojih delih lepo pokazala, da ni bil Hitler tisti, ki je ustvaril nacistično Nemčijo. Ustvarili so jo milijoni, ki so ga aktivno podpirali, ali pa so ob njegovih dejanjih molčali. Podobno je pri nas. Ali poleg Ivana Galeta poznamo še kakšnega državnega uradnika, ki je razkril sporno delovanje te vlade? Zaradi strahu pred Janšo se je uklonilo preveč ljudi, tudi to je dokaz šibkosti slovenske demokracije.«

Kako do 12 odstotkov?

Način vladanja levih liberalnih vlad naj bi bil skratka drugačen od Janševih. A to ni dovolj. Politika je obrt, spretnost, kako brati poslovnik državnega zbora, dober politik mora znati brati tudi proračunske številke, razumeti mora zakonodajo, njen namen, vedeti mora, kaj pričakujejo volivci, kako to udejanjiti. Politika je zahteven posel, to, da je pri nas v parlamentu in na ministrstvih veliko političnih analfabetov, še ne pomeni, da je lahko dober politik kdorkoli in kakršenkoli novi obraz.

Luka Mesec se je že srečal z Robertom Golobom, govorila sta o marsičem in o nekaterih stvareh sta se strinjala, recimo o vprašanju, kako spodbuditi zeleni prehod. »Srečanje ocenjujem kot pozitivno, skrbi pa me, da bo okoli njega nastal podoben aparat ljudi, kakršne je imel Miro Cerar, krog posameznikov brez političnih izkušenj in z velikimi ambicijami. V politiki ni pomembna samo vodilna osebnost stranke, še pomembnejša je njena kadrovska mreža. Njeni drugi člani, svetovalci, različni uslužbenci in prijatelji.« Kljub zadržkom je Luka Mesec politični realist. »Zelo škodljivo bi bilo, da bi v volilni kampanji prišlo do spopada med strankami KUL in Robertom Golobom. Naslednji teden se zato tudi prvič srečamo z njim.« Levica naj bi tokrat, v nasprotju z letom 2018, načrtovala vstop v vlado. »Ne bom razkril, katera ministrstva nas zanimajo, lahko pa po našem programu sklepate, katere teme so v ospredju delovanja.«

Ali poleg Ivana Galeta poznamo še kakšnega državnega uradnika, ki je razkril sporno delovanje te vlade? Zaradi strahu pred Janšo se je uklonilo preveč ljudi, tudi to je dokaz šibkosti slovenske demokracije.

Ko Luki Mescu, koordinatorju Levice, na koncu še navržeš, da pa stranke KUL povezuje samo nasprotovanje vladi in da imajo popolnoma različna programska izhodišča, se le nasmehne. »Ne, to ni res, takšno razmišljanje je napačno. Mi nismo samo proti, ne povezuje nas samo nasprotovanje Janši, povezuje nas zavezanost demokratičnim vrednotam. Želimo si državo, katere vlada ne bo hodila po civilni družbi, državo, kjer bodo mediji svobodni, državo, v kateri politična elita ne bo nad zakoni. A za nas, Levico, to seveda ni dovolj: naslednja vlada mora fokus obrniti v prihodnost, povedati, kakšno Slovenijo si želi leta 2030, in prvi dan po volitvah začeti tlakovati pot tja – v socialno, demokratično in ekološko prenovo. Ne bomo se zadovoljili s statusom quo.«

Če gre slediti merjenju javnega mnenja, se bo stranka Levica brez težav uvrstila v parlament. Ankete ji napovedujejo približno enak rezultat kot leta 2018. Cilj Levice je višji, na aprilskih volitvah želi zbrati 12 odstotkov glasov, kar je kakšnih 30.000 volivcev več kot leta 2018. V tem primeru bi Levica dobila 12 ali 13 poslancev. Levica, stranka, ki ji nekateri očitajo neustavnost, bi v vlado gotovo prinesla elementarno demokratično spodobnost. Ni pa edina, kajti to, kar sedaj vlada Sloveniji, je nekaj povsem drugega.

Ali kot bi dejal Slavoj Žižek: »Če hočete katero stranko, ki je v tem plemenitem pomenu še najbolj zmerna – ne ujemite se v propagando, poglejte, kaj hočejo – je to Levica. Levica je naša zmerna stranka. Če ne gre, izstopijo iz vlade, ne, ker bi vrgli puško v koruzo, ampak ker so pokazali, da spoštujejo demokracijo. Hkrati so pokazali zavezanost svojim volivcem. Se pravi, če nočete biti z njimi, če se z njimi ne strinjate, v redu, ne pa njih, ki so edina zmerna stranka za mene, psovati kot ekstrem.«