Na Pegazovih krilih

Kaj se skriva za sporazumi in obiski Zdravka Počivalška, Anžeta Logarja in Janeza Janše pri izraelskih obveščevalcih?

Julija lani so mediji po vsem svetu na prvih straneh in v udarnih terminih objavili razkritja glede vohunske programske opreme Pegaz, ki jo je vrsta avtoritarnih vlad zlorabljala za nezakonit nadzor in diskreditacijo svojih nasprotnikov. Razkritja so temeljila na gradivu, ki jih je novinarjem posredoval neznani žvižgač, in bila so resnično skrb vzbujajoča. Tarča sistema, ki na skrivaj in v celoti prevzame nadzor nad žrtvinim mobilnikom ali računalnikom in tako poseže v njihovo največjo intimo, je bilo več kot 50.000 ljudi, med njimi po več sto novinarjev, aktivistov, nevladnikov in opozicijskih politikov. Ti ljudje še zdaleč niso kakšni zakrneli kriminalci ali mednarodni teroristi, temveč so se na seznamih znašli izključno zaradi svojega delovanja v prid demokracije. To je bila očitna zloraba Pegaza, ki bi ga obveščevalne in policijske službe morale uporabljati zgolj za sledenje neposrednim grožnjam državne varnosti. Toda ko gre za avtokrate, je potencialna grožnja vsakdo, ki ne pleše po njihovih notah.

Prav iz tega razloga je dobršen del slovenske javnosti in medijev marca 2021 z zaskrbljenostjo sprejel razkritje portala Oštro, da se je premier Janez Janša decembra 2020 med obiskom Izraela sestal s predstavniki podjetja NSO Group, proizvajalcem Pegaza. Janševa želja po nadzoru nasprotnikov in privrženost obveščevalnim metodam sta zgodovinsko izpričani že od Depale vasi, poleg tega Pegaz že uporabljajo njegovi najtesnejši zunanjepolitični zavezniki; madžarski premier Viktor Orbán je z njim vohunil za vsaj tremi preiskovalnimi novinarji, desetimi odvetniki, dvema opozicijskima politikoma in lastnikom do Orbána kritične medijske skupine. Še posebej brezobzirno je Pegaz uporabila skrajna desnica na Poljskem, ki je z njim pred volitvami leta 2019 vdrla v mobilnik opozicijskega voditelja Kryzstofa Brejze in uporabila prestrežena SMS-sporočila za blatenje njegovega ugleda med volivci in volivkami – poteza, ki se je veliki meri izkazala kot odločilna za zmago desnice in nov mandat na čelu države.

Glede na skušnjavo, ki jo za oblasti željne politike pomenijo Pegaz in podobni sistemi, in dejstvo, da je ta skušnjava v mesecih pred volitvami bržkone naravnost nevzdržna, je slovenska javnost torej več kot upravičeno terjala odgovore o Janševih pogovorih s Pegazovimi lastniki. Vse doslej jih ni dočakala, znano je le, da je s takratnim izraelskim premierom Benjaminom Netanjahujem govoril tudi o sodelovanju na področju umetne inteligence in kibernetske varnosti. Vendar pa obstajajo nekateri novi podatki o ozadju Janševih povezav z Izraelci, ki so podobno tesne kot povezave med predsednikom SDS in voditelji višegrajskih držav na čelu z madžarskim premierom Viktorjem Orbánom. Te povezave so ob praktično neomejenih možnostih za skrivni nadzor, ki jih ponuja izraelska tehnologija, lahko razlog za skrb.

Obveščevalni krogi pa opozarjajo, da nemara drage opreme, kot je Pegaz, niti ni treba imeti v lasti, temveč utegne zadostovati, da se pri proizvajalcu ali prijateljskem državniku najame nadzor nad izbranimi tarčami. Enako velja za Pegazu sorodni izraelski program Candiru, katerega sledi so bile zaznane v Sloveniji.

Tretji sestanek: Logar v Izraelu in avdienca pri »Y«

Predsednik vlade še zdaleč ni edini uradni predstavnik slovenske oblasti, ki se je pogovarjal z ljudmi iz kroga, iz katerega je izšel Pegaz. Uradno je bil prvi minister za gospodarstvo Zdravko Počivalšek; že konec maja 2020, ko je Slovenija prihajala k sebi po prvem valu epidemije koronavirusa, je v Ljubljani sprejel predstavnike izraelske družbe Novalpina Capital, lastnice NSO Group. Tudi to podjetje ima jasne povezave z izraelskimi obveščevalnimi strukturami, ki so po izbruhu afere Pegaz Novalpino sicer po hitrem postopku poslale v stečaj. Podrobnosti o Počivalškovem sestanku prav tako niso jasne, tako kakor pri Janši, znanega ni dosti več od uradniških puhlic o spodbujanju investicij o Sloveniji. Po ministru za gospodarstvo in premieru pa se je z ljudmi iz izraelskih obveščevalnih struktur sestal še tretji visoki predstavnik Janševe vlade, zunanji minister Anže Logar. In prav ta sestanek kaže, za kaj dejansko gre pri odnosih med slovensko desnico in Izraelom – in zakaj bi nas nemara moralo skrbeti.

Med posamezniki, ki so konec lanskega avgusta sprejeli Logarjevo delegacijo, je bil tudi generalni direktor Izraelskega nacionalnega kibernetskega direktorata Jigal Una. Gre za človeka, ki še pred štirimi leti javno praktično ni obstajal, saj je bilo njegovo ime skrivnost, do tedaj je bil v obveščevalnih krogih poznan preprosto kot »Y«. Una je verjetno največji izraelski strokovnjak za kibernetsko vojskovanje, ki vključuje tako preprečevanje kot izvajanje neopaženih vdorov v mobilnike in računalnike; za seboj ima 32 let bleščeče kariere po izraelskih obveščevalnih službah, od tega je 22 let zasedal vodilne položaje v Šin betu, izraelski obveščevalni službi, ki velja za eno najboljših na svetu, leta 2018 pa izstopil iz sence z imenovanjem za direktorja omenjenega direktorata.

Pred dobrimi tremi tedni je Una odstopil – ugiba se, da prav zaradi izbruha afere Pegaz. A v času, ko je Logarjeva delegacija obiskala Izrael, je bil prav Jigal Una človek, s katerim si moral govoriti, če si se zanimal za preprečevanje ali izvajanje neopaženih vdorov v skrbno izbrane mobilnike in računalnike.

Po ministru za gospodarstvo in premieru pa se je z ljudmi iz izraelskih obveščevalnih struktur avgusta lani sestal še tretji visoki predstavnik Janševe vlade, zunanji minister Anže Logar.

Kakor njegov šef Janša se je tudi Anže Logar v Izraelu srečal »s predstavniki izraelske poslovne skupnosti« – za katera podjetja točno je šlo in s kakšnim namenom se je zunanji minister srečal z njimi, vlada uradno ni pojasnila. Je pa treba spomniti, da je slovenska javnost tedaj že vedela za opremo Pegaz, vlada pa je bila zaradi Janševih pogovorov z NSO in drugimi podjetji (več o njih v nadaljevanju) že pod drobnogledom. Javno je znano še, da je v. d. direktorja vladnega urada za informacijsko varnost Uroš Svete z Jigalom Uno podpisal uradni »memorandum o sodelovanju na področju kibernetske varnosti«. Na prvi pogled gre le še za enega izmed številnih vljudnostnih sporazumov, ki jih ob tovrstnih obiskih podpisujejo delegacije. Toda Izrael pač ni država, ki bi zapravljala čas z vljudnostmi, Jigal Una pa nikakor ni človek, ki bi se pod dokumente podpisoval brez zelo konkretnega cilja. To je nazorno pokazala prav afera Pegaz.

Vsega dva tedna pred slovenskim obiskom se je v Izraelu mudila delegacija iz Maroka. Njen obisk je potekal po do pike enakem protokolu – in tudi Maročani so nato z Izraelci sklenili popolnoma enak memorandum, pod katerega se je podpisal Jigal Una. Zadeva bi ostala povsem neopažena, če ne bi novinarji prav v tistem času razkrili, da so maroške oblasti tik pred tem nabavile Pegaz in z njim vohunile za svojimi nasprotniki, resničnimi in namišljenimi, med njimi so bili seveda novinarji, aktivisti in pripadniki opozicije. Analitiki spletišča Journal of Africa, ki so poročali o sklenitvi uradnega sporazuma med Marokom in Izraelom, so sklepali, da poskuša maroška vlada na ta način »legitimirati svoje operacije kibernetskega nadzora, ki jih izvajajo izraelska podjetja«. Natanko po istem postopku je poskušala svojo nezakonito uporabo Pegaza legalizirati vlada na Poljskem; čeprav so oblasti s Pegazom sledile svojim nasprotnikom že vsaj od leta 2017, je delegacija poljskega obrambnega ministrstva na obisku v Izraelu decembra 2020 podpisala sporazum o sodelovanju na področju kibernetske varnosti. Sporazum prav takšne vrste je Slovenija z Izraelom sklenila med obiskom Anžeta Logarja.

V interesu Janše, ne države

Mednarodne pogodbe, ki jih je Slovenija pod Janšo sklenila z Izraelom, še zdaleč niso zgolj mrtve črke na papirju, temveč so predvsem sporazumi točno določene politične opcije z državo, ki tej opciji lahko zagotavlja točno določene koristi. Tako se Izrael povezuje z avtokrati, ki so pripravljeni storiti praktično vse, da bi se obdržali na oblasti, in z njimi podpisuje mefistovske pogodbe. Četverica višegrajskih držav, v družbo katerih poskuša Janša na vse kriplje spraviti še Slovenijo, je junija 2018 kar v paketu z Izraelom sklenila dogovor o sodelovanju na področju inovacij – naša država je takšen dogovor sklenila že leta 2006, v času prve vlade Janeza Janše. V njem sta kot prvi področji, na katerih naj bi državi okrepili sodelovanje, navedeni področji komunikacij ter računalništva in programske opreme. Toda vsaj uradno Slovenija od tega sporazuma ni imela ničesar, blagovna menjava z Izraelom je majhna, v Sloveniji pa je danes registriranih vsega 32 zasebnih družb z izraelskim kapitalom, pri čemer gre brez izjeme za strateško nepomembna družinska mikropodjetja.

Oprijemljivi rezultat omenjenega sporazuma iz leta 2006 je bila ustanovitev izraelsko-slovenske gospodarske zbornice s sedežem v Tel Avivu, za katero je nemogoče preveriti seznam članstva – zato pa v njenem vodstvu tudi najdemo poslovneže z referencami na področju obrambne in obveščevalne dejavnosti, na primer Ejvala Giladija, upokojenega brigadnega generala, ki je bil leta 2007 na predlog Janševe vlade imenovan za častnega konzula Slovenije v Izraelu. Prav izraelska gospodarska zbornica naj bi sodelovala pri organizaciji Janševega srečanja s predstavniki peterice podjetij na čelu z NSO Group decembra 2020.

Čeprav Slovenija torej od tovrstnih stikov vsaj uradno nima omembe vredne koristi, Janša vsakič, ko pride na oblast, z Izraelom sklepa nove bilateralne pogodbe. Tako sta ob njegovem obisku v Izraelu decembra 2020 slovensko in izraelsko ministrstvo za gospodarstvo podpisali deklaracijo o inovacijah, obenem pa je bil v Izraelu ustanovljen zagonski inkubator za slovenska visokotehnološka podjetja. Toda zakaj bi Izrael podpiral tovrstne družbe iz Slovenije, ko pa ima sam vrsto podjetij z neprimerno razvitejšo tehnologijo? Vsaj del odgovora bi se spet utegnil skrivati pri Pegazu – oziroma celotni tovrstni tehnologiji. V zadnjih letih je namreč z izraelskim kapitalom zacvetela industrija »najemniškega kiber nadzora«, v ozadju katere so prav podjetja, kot je NSO Group.

Janša se je sestal tudi s predstavniki podjetja SparkBeyond. To zagotavlja storitve »konkurenčne obveščenosti« – s pomočjo umetne inteligence namreč prečesava splet.

Po tem modelu družbe iz tako imenovane temne strani izraelske industrije za vohunske tehnologije sponzorirajo start up podjetja v tujini, s katerimi skrivajo resnični izvor svojih izdelkov. Predvsem pa jim to omogoča pridobitev ustreznih dovoljenj za izvoz, saj imajo nekatere države razglašen embargo na promet s tovrstnimi pripomočki iz Izraela – če pa je izdelek evropskega izvora, ga je dosti lažje spraviti v promet. Po opisanem modelu je makedonski start up z izraelskim zaledjem razvil in tržil sporni sistem Predator, Pegaz pa je bil razvit prek podjetij na Cipru, v Bolgariji in Madžarski. V slednji so Izraelci registrirali tudi družbo Cytrox, ki je sodelovala pri razvoju sistema Candiru, katerega sledi so bile že najdene tudi v Sloveniji. Cytrox je kot perspektivno zagonsko podjetje podprla kar državna Izraelska aeronavtična industrija (IAI).

Ena ključnih tem Janševega obiska v Izraelu je bilo prav odpiranje zagonskih podjetij. Tri od petih podjetij, s katerimi se je sestal, se ukvarjajo s to dejavnostjo. Poleg NSO Group proizvajalcem Pegaza ostane še peto, gre za družbo SparkBeyond. Ta se ukvarja z na moč zanimivimi rečmi: zagotavlja storitve »konkurenčne obveščenosti« – s pomočjo umetne inteligence namreč prečesava splet in s pomočjo najsodobnejših analitičnih orodij za naročniške organizacije napoveduje trende in izzive na izbranem področju. Tudi na področju, ki bi utegnilo zanimati stranko SDS, na primer volitvah. SparkBeyond je namreč, kot pravi, sposoben »nenehnega pregledovanja in analiziranja milijard podatkovnih točk, da izluščimo porajajoče se vzorce in uvide glede na ekonomski, družbeni, politični in strateški interes«. Povsem lahko, da gre zgolj za nedolžno presejanje javno dostopnih podatkov, laično uho pa tovrstno početje vseeno spominja na Cambridge Analytico.

Prijatelji za vedno – in za pravo ceno

Glede na povedano je torej jasno, kaj vse lahko izraelska tehnologija ponudi izbranemu politiku. Kaj pa lahko neki politik ponudi Izraelu, lepo kaže prav Janez Janša, pod katerim se je Slovenija spremenila v najzvestejšega zagovornika izraelskih interesov v Evropi in svojevrstno mostišče za uveljavljanje teh interesov v EU. Redkokateri državi, celo Madžarski, je Slovenija pod Janšo na zunanjepolitičnem področju storila toliko uslug kot Izraelu. Med drugim je razglasila palestinski Hezbolah za teroristično organizacijo, pomagala blokirati resolucijo Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) o dostopu do zdravstvenih zmogljivosti za Palestince v času epidemije covid-19, ob spopadih v Gazi pa je dal Janša na vladno poslopje izobesiti izraelsko zastavo; v intervjuju za neki izraelski časnik je Janša tudi izjavil, da bi Slovenija takoj priznala Jeruzalem za izraelsko prestolnico, čeprav velja tudi za sveto mesto muslimanov.

Janševi judovski partnerji pa si od sodelovanja obetajo še precej več; zunanji minister Jair Lapid je Anžetu Logarju javno priporočil, naj pomaga, da bo EU po devetih letih nedelovanja obudila Evropsko-izraelski svet, ključno posvetovalno telo v njunih odnosih. Tedanji izraelski premier Benjamin Netanjahu je decembra 2020 Janezu Janši, preden ga je spustil na pogovore s predstavniki omenjenih izraelskih podjetij, javno povedal, da se Izrael zelo veseli vstopa na evropske trge prek Luke Koper. »To je začetek čudovitega prijateljstva,« je Netanjahu tedaj citiral Humphreyja Bogarta. Kako zelo se to prijateljstvo splača, pa nakazujejo Netanjahujeve besede še enemu skupnemu prijatelju, Viktorju Orbánu, ko je ta leta 2017 kupoval Pegaza: »Naša država se ne vtika v posle. Samo na enem področju smo posredovali: pri kibernetski varnosti.«

Koga mika naša zasebnost?

Ali vse to pomeni, da je tudi Slovenija pod vlado Janeza Janše nabavila opremo Pegaz? Uradno ni o tem nobenega dokaza, razkritja mednarodnih novinarskih konzorcijev doslej niso našla sledi tega sistema v naši državi, vlada pa je za portal N1 zatrdila: »Slovenija se v času mandata te vlade ni zanimala za nakup omenjenega programa (Pegasus). Po naših informacijah nobena od slovenskih institucij tega programa ne uporablja.« To je za Mladino potrdilo tudi več med seboj nepovezanih virov v obveščevalni službi in policiji. Ob tem pa so poudarili, da to samo po sebi ne pomeni, da ne bi bilo vsaj teoretično mogoče s Pegazom vdirati v mobilnike in računalnike slovenskih novinarjev in oporečnikov tudi mimo uradnih kanalov. Kot izhaja iz doslej objavljenih razkritij, NSO Group oziroma obveščevalne strukture, ki stojijo za njeno tehnologijo, Pegaza niso zgolj prodajale uradnim institucijam, temveč naj bi bile njegove zmogljivosti na voljo tudi za najemanje. Kar pomeni, da bi zainteresirana stranka lahko Izraelcem zgolj dostavila seznam tarč, ti pa bi poskrbeli za vse ostalo.

Četudi v Sloveniji za Pegazom uradno (še) ni sledi, pa to ne pomeni, da pri nas ni bila potrjena uporaba iste tehnologije – in to nedavno, pred vsega nekaj meseci. Gre za vohunsko opremo Candiru, ki jo je prav tako kot Pegaz razvil proizvajalec iz kroga izraelskih obveščevalnih struktur. Kanadska nevladna organizacija Citizen Lab, bržkone največja globalna avtoriteta na področju odkrivanja tovrstnih zlorab, je sredi julija 2021 poročala o povezavi, ki naj bi ciljala izključno v slovenske tarče. Candiru se namreč prenese na mobilnik ali računalnik, potem ko žrtev klikne na takšen okužen link, ki posnema link neke povsem legalne spletne strani. V tem primeru je šlo za nič krivo spletišče Total Slovenia News, na katerem so zbrane novice o naši državi v slovenskem jeziku; njegov pravi naslov se zaključi s končnico »com«, skrivnostni uporabniki Candiruja pa so trojanca širili prek povezave, ki se zaključi z »net«. Kdor je kliknil nanjo, je svoj računalnik ali mobilnik okužil z vohunskim virusom, ki je neznanim vohljačem povsem neopažen pošiljal žrtvine najbolj zasebne podatke – Candiru namreč omogoča skrivni prevzem nad vrsto aplikacij, med njimi Gmail, Skype, Telegram in Facebook, da ne bi zaostajal za konkurenco na čelu s Pegazom, pa kakopak zmore tudi zajemati zgodovino brskanja po spletu in dostopna gesla ter skrivno zajemanje zaslona in snemanje prek kamere ali mikrofona.

Z gotovostjo je mogoče trditi, da Candiruja nima v lasti nobena od uradnih slovenskih institucij. Cena osnovnega sistema je namreč astronomskih 16 milijonov dolarjev, kar pa zajema zgolj osnovni paket operacij v matični državi; vključitev tarč iz dodatne države stane nadaljnji poldrugi milijon. To so zneski, o katerih lahko slovenski obveščevalci in policisti le sanjajo. Ostaneta le še dve možnosti – ali je s Candirujem za našimi državljani in državljankami vohunila katera od tujih služb, ki imajo to opremo v lasti, ali pa je kdo zgolj opravil manjši posel po naročilu za slovenskega naročnika. Oboje je jalova tolažba, potrjena prisotnost sofisticiranega izraelskega sistema za tajno vdiranje v mobilnike in računalnike slovenskih tarč pa potencialna varnostna grožnja in kršitev vrste predpisov o varovanju osebnih podatkov. In nemara tudi grožnja naši demokraciji – obširna preiskava delovanja Candiruja, ki jo je lani izvedel Microsoft, je med vsaj stotimi tarčami nezakonitega sledenja po svetu razkrila vrsto zagovornikov človekovih pravic, oporečnikov, novinarjev, aktivistov in opozicijskih politikov. Skratka, prav tako kot pri Pegazu.

POVEZANI ČLANKI:

• Policijsko ribarjenje v kalnem
• Nova super Sova