Prihaja Robert Golob

Do volitev je manj kot tri mesece, Robert Golob pa je prevzel stranko, ustanovil Gibanje Svoboda in napovedal pohod na oblast

Trditi, da so novi obrazi v slovenski politiki sami po sebi nekaj slabega, je nesmiselno. Spremembe na oblasti so del demokratičnega procesa. Prihajanje in odhajanje ljudi tudi. Volivci nove obraze izbirajo, ker so nezadovoljni s starimi, želijo si sprememb, drugačnega in boljšega upravljanja družbe. A tako kot je nedemokratično zavračanje novih ljudi, je naivno tudi prepričanje, da je vse, kar je novega, boljše od starega. Ni res, za politični uspeh, prelom in spremembe potrebuješ veliko več kot zgolj visoko podporo volivcev. To je šele začetek, prvi korak. Za uspeh v politiki potrebuješ sposobne ljudi, razgledanost, zmožnost poslušati, pogum, da se odločaš. Miro Cerar in Marjan Šarec vsega tega nista imela.

Kako bo z Robertom Golobom? V sredo je prevzel Stranko zelenih dejanj (Z.Dej) nekdanjega ministra za okolje in člana stranke SMC Jureta Lebna. Preimenoval jo je v

Gibanje Svoboda, kar je drugače od tistih, ki imajo v imenu predsednikovo ime.

Kakšna bo Golobova ekipa, še ni znano, v njej bo verjetno Matej Arčon, nekdanji novogoriški župan in član ugasle LDS. Z Golobom sodeluje razrešeni predsednik uprave Elektra Ljubljana Andrej Ribič, v stranko naj bi se vključila tudi samostojna poslanka Janja Sluga, nekdanja članica SMC, ki je pred dvema letoma pomagala izvoliti Janeza Janšo, lani pa ni glasovala za konstruktivno nezaupnico. Pridružil naj bi se tudi Jurij Lep, ki se je razšel s stranko DeSUS, lani pa je za novega mandatarja podprl Karla Erjavca. Podpredsednica stranke je postala Urška Klakočar Zupančič, nekdanja sodnica, ki se je uprla Vinku Gorenaku in Janezu Janši. V ožji ekipi je tudi kardiologinja Mirta Koželj.

Prav tako ni jasno, kakšne bodo programske smernice nove stranke. Golob pravi, da bodo liberalne, malo leve, malo desne, da se bodo zavzemali za svobodo in demokracijo. Lepo, a vse to ne pomeni veliko. Konkretnejši je, ko govori, s kom ne bo sodeloval. Trdi, da se po volitvah ne bo povezal s podporniki sedanje koalicije in z Janezom Janšo. Janša je prosto po njem tisti, ki vlada s strahom, tisti, ki, kot pravijo Primorci, vodi politiko, ki ji »lahko rečemo fašizem«. Golob je Janšev nasprotnik že leta. Tik pred volitvami leta 2008 je kot lokalni politiki pozval, naj volivci volijo SD, Zares in LDS. »Če ostanete doma, samo pomagate tem cepcem, ki so na oblasti, da bo stanje ostalo tako, kot je. S to vlado in tem mandatarjem, ki ga imamo, se bo sistem vrednot v prihodnosti samo še razgrajeval.«

Dobrih ducat let stare stavke danes ponavlja, le bolj izostreni so.

Robert Golob ima mandatarske kompetence. Zelo dobro razume, da je temeljno vprašanje sedanjega časa ozelenitev družbe in vprašanje energetike. Tukaj ima prav. Razvoj Slovenije je neposredno povezan z okoljem in energetsko politiko. A ima, kot veliko politikov, v sebi tudi nekaj mesijanskega, rad bi bil odrešitelj, rad bi bil prvi. V intervjuju za N1 je dejal, da je imel, preden se je odločil za politiko, pred sabo več možnosti. »Prva je bila, da sem v podjetju, ostanem tiho in se mi plača zniža s 6600 na 6000 evrov. Druga možnost je bila, da sprejmem milijonsko plačo in grem v tujino. Tretja je, da naredim nekaj dobrega za državo.« Stvari, ki jih »narediš za dušo«, naj bi bile zanj neprecenljive.

Države pač ne moreš voditi zgolj z dobrim srcem in nameni. Težko je biti očaran nad takšnimi izjavami, a kdor ni očaran nad Robertom Golobom, bo težko tudi razočaran.

Kljub dvomom je nekaj popolnoma jasno. Če želi opozicija aprila zamenjati oblast, če verjame v boljše, lepše dni, lahko to naredi le, če je enotna. Med strankami koalicije KUL in Robertom Golobom obstajajo programske razlike, a druga možnost je grozljiva. Po osmih leti vladanja Janeza Janše bi od slovenske demokracije ostal le žalosten spomin.