Pet pogodb Vizjak – Pličanič

Trditev novinarke Monike Weiss, da zunanje izvajanje okoljske zakonodaje pomeni pomembno kršenje Resolucije o normativni dejavnosti RS (v nadaljevanju: resolucija), je zavajajoča. Iz resolucije jasno izhaja, da je sicer priprava predpisov naloga uradnikov na ministrstvih, da pa je pomoč strokovnjakov izven državne uprave pri pripravi predpisov dobrodošla, pri specifičnih in zahtevnih pravnih vprašanjih pa pogosto tudi nujna.

Republika Slovenija je v letu 2020 in deloma v letu 2021 prejela vrsto opominov Evropske komisije, ki se nanašajo na zakonodajo iz področja varstva okolja (Direktiva o odpadkih 2008/98/ ES, Direktiva o industrijskih emisijah 2010/75/ EU, Direktiva o okoljski odgovornosti v zvezi s preprečevanjem in sanacijo okoljske škode 2004/35/ES, Direktiva o obvladovanju nevarnosti večjih nesreč 2012/18/EU, Direktiva o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje 2011/92/EU).

Omenjeni opomini se nanašajo na neustrezen oziroma neizveden prenos zahtev iz navedenih direktiv. To pomeni, da so bile omenjene direktive v slovenski pravni sistem prenesene napačno in pomanjkljivo, določene zahteve direktiv pa sploh niso bile prenešene. Večina opominov se nanaša na slovensko zakonodajo, ki je bila sprejeta v zadnjih šestih do sedmih letih.

Na drugi strani pa so bile v slovensko zakonodajo uvedene nepotrebne dodatne zahteve, ki jih direktive ne zahtevajo. Te dodatne zahteve v nekaterih primerih predstavljajo administrativno breme in ovire, zaradi katerih imamo v Sloveniji ogromne zaostanke v upravnih postopkih, ki se vodijo na podlagi Zakona o varstvu okolja. Omenjeni problem je še posebej izrazit pri postopkih presoje vplivov na okolje, kjer direktiva zahteva, da organ odloči najkasneje v 90 dneh (omenjeni postopki lahko v Sloveniji trajajo tudi tri leta in več).

Zaradi omenjenih številnih nepravilnosti in ker gre za obsežno in zahtevno materijo, je ministrstvo za pomoč pri odpravi omenjenih nepravilnosti in uskladitve slovenske zakonodaje z opomini Evropske komisije angažiralo zunanje strokovnjake s področja varstva okolja, deloma pa je bilo to potrebno tudi zaradi velike obremenitve uradnikov ministrstva v povezavi s predsedovanjem Slovenije Evropski uniji.

Trditev novinarke, da naj bi do aneksov pogodb, ki jih je ministrstvo v zvezi s pravno podporo pri pripravi predpisov s področja varstva okolja sklenilo z zunanjim strokovnim izvajalcem, prihajalo do zamud pri izvedbi pogodbenih nalog, je neresnična. Prvotno dogovorjeni roki so se podaljševali zaradi dlje časa trajajočih usklajevanj na podlagi pripomb iz javne obravnave in medresorskega usklajevanja od prvotno predvidenih.

V zvezi s trditvijo iz članka, da je dr. Pličanič pripravil pravno podlago, ki jo je uporabljalo podjetje Termit pri predelavi odpadkov v proizvod, pojasnjujemo, da je tudi ta trditev neresnična. Podjetje Termit ima za predelavo odpadkov v proizvod pridobljeno pravnomočno okoljevarstveno dovoljenje iz leta 2012, izdano na podlagi takrat veljavnih predpisov.

Predlagana ureditev prenehanja statusa odpadka v novem Zakonu o varstvu okolja uvaja bistveno strožji pristop od dosedanjega, zato je trditev novinarke Monike Weiss v članku, da predlagana ureditev odpira vrata obsežnejšemu onesnaževanju zemlje ter da je povsem v nasprotju z določbami direktive 2008/98/ES, neresnična.

Predlagani novi Zakon o varstvu okolja glede prenehanja statusa odpadka celovito prenaša direktivo 2008/98/ES in glede načina določitve meril za prenehanje statusa odpadka uvaja vse tri možnosti iz direktive. To so: prenehanje statusa odpadka na podlagi predpisa EU, prenehanje statusa odpadka na podlagi predpisa RS, pri čemer je v skladu s tretjim odstavkom 6. člena direktive 2008/98/ES o teh merilih potrebno obvestiti Evropsko Komisijo uradno, če to za posamezni primer zahteva Direktiva (EU) 2015/1535, in prenehanje statusa odpadka za vsak primer posebej.

Z novo ureditvijo, ki je bila uveljavljena s spremembo Uredbe o odpadkih in katere del se prenaša v predlog ZVO-2, so dopustne vsebnosti izlužkov onesnaževal proizvodov, ki se vgrajujejo v zunanje okolje, natančno predpisane, kar pomeni, da morajo biti sestavni del okoljevarstvenega dovoljenja. Predelovalec odpadkov in vgrajevalec proizvoda v okolje bosta morala vsebnosti izlužkov onesnaževal spremljati in dokazovati, da dopustne vsebnosti izlužkov onesnaževal niso presežene. Podatki spremljanja pa bodo kot okoljski podatek dostopni javnosti. Predlagana ureditev gre torej ravno v nasprotno smer od trditev, zapisanih v članku.

S spoštovanjem.