Ne veliko

Picerija in oštarija Tonca
Bazoviška cesta 20, Kozina
Tel.: 051 273 737
Tonca obilno hrani goste vsak dan, razen torka, od 11. do 22. ure.

Ambient:
prostorna, svetla, udobna mešanica kraškega in generičnega lounge sloga, prižgan kamin je bonus, tudi zmerno glasna muzika

Napitki:
ozek, a dovolj zanimiv izbor kraševcev, istrijanov in vipavcev, tudi kar nekaj žganic, na špini pa lokalni ležak Kotar

Vegetacija:
pri paštah, picah in solatah se najde kar nekaj možnosti za herbivore

Dostopnost:
lastno parkirišče, brez zaprek za gibalno ovirane

Fino:
pica (bufala)
pljukanci

Ne tako fino:
precej težki krožniki
tortelini z lososom

Najdaljši, pethodni meni s pritiklinami (trije pozdravi iz kuhinje & sorbet) stane zmernih 45 evrov.

»To je pa dovolj blizu A1, da bi se lahko štelo za avtocestno postajališče! « j e dežurni navigator tokratne konzumske odprave pravilno zadel lokacijo kozinske Tonce, ne pa tudi tipa lokala. Avtocestne postojanke so pač funkcionalne, bolj ali manj hitri zadovoljitvi osnovnih potreb namenjene gostinske enote, tale Tonca pa je že z resno opremo, prižganim kaminom, kamnom, lesom, krušno pečjo, razstavljenimi vinskimi flašami in v črno-belo uniformo oblečenim natakarjem nakazovala višje ambicije in jih nato potrdila še s pogosto jedilniško omembo tartufov, domačimi paštami in na razbeljenem oglju pečenim mesovjem.

Ustavimo se najprej pri picerijskem delu – sodeč po s kampanjsko bivoljo mocarelo, opečenimi češnjevci z Vezuva, omako iz paradižnikov san marzano in oblijem sveže bazilike opremljeni testni bufali so Toncine pice neapeljske šole: ne zelo velike, s širokim, dobro zapečenim robom, sočnim, a dovolj kompaktnim dnom ter zmernim, vendar izbranim nadevom.

Kasneje se je izkazalo, da kanijo pice biti najprepričljivejši del Toncine ponudbe, pri ostalih rečeh je namreč seznam pripomb nekoliko daljši: karpačo je bil postrežen na mešanem solatnem listju s simpa kaviarjem iz balzamičnega kisa in grobo nastrganim parmezanom, a so bile rezine predebele, predvsem pa (še) preveč zamrznjene, da bi nas res navdušile. File brancina (no, bila sta dva polovična, zložena v nekakšen sendvič) je bil hrustljavo zapečen, a položen na Nanos iz pireja gomoljne zelene, za vsak primer pa pospremljen še z radodarnim odmerkom cvetače in brokolija – vse skupaj je delovalo zelo težko. To je oznaka za marsikatero Toncino jed: ogromne tortelone/bombone iz črnega testa so napolnili z mešanico kremnega sira in lososa, nato so jih prelili z gosto, izdatno kremasto omako, za povrhu pa jih opremili še s pol ducata rezin dimljenega lososa. Težko so delovali tudi resen kos na žerjavici opečenega bifteka (mogoče se tako nežnemu kosu mesa bolj poda priprava v ponvici?) z močno, gosto jurčkovo omako in njoki, pa tudi sicer odlično pripravljeni surf & turf pljukanci z gamberi, jurčki in črnimi tartufi, a od rustikalne pašte – drugače kot od polnjene finoče in ribjega fileja in bifteka – človek pač ne pričakuje elegance in lahkotnosti.

Obilno obteženi smo se tako ob koncu nekako prebili le še skozi preveč zaželatinjeno panakoto z ljubkim prelivom iz jagodičevja in se skotalili nazaj na avtocestni križ. Tonca je zaznamka vredna postojanka za morske izletnike, z za zmerne jedce obveznim pripisom: naroči pico ali samo eno jed.