Praznik demokracije

Portugalski socialisti – naj vas ime ne zavede, gre za socialdemokratsko stranko – so na nedeljskih volitvah slavili presenetljivo zmago. Volitve so bile predčasne, sklicane so bile zaradi političnih nesoglasij pri sprejemanju proračuna, že prej vodilna vladna stranka premiera Antonia Coste pa si je na njih zagotovila absolutno večino. Vladala bo sama. To bo prineslo politično stabilnost, hkrati pa večjo odgovornost. Kot bi dejal Antonio Costa: »Absolutna večina ne pomeni absolutne moči. To ne pomeni vladati sam. Pomeni več odgovornosti in pomeni vladati z vsemi Portugalci in za vse Portugalce.«

Antonio Costa vodi portugalsko vlado od leta 2015. Odkar je postal premier, se je minimalna plača zvišala za 40 odstotkov. Znan je tudi po tem, da se je uprl varčevalnim ukrepom Evropske unije, Portugalska pa je država, kjer je precepljenih več kot 90 odstotkov prebivalcev. Zadnja tri leta je skupaj z Levim blokom vodil manjšinsko vlado. Ni skrajni levičar, je pragmatičen politik, ki zagovarja leve vrednote in socialno državo. Portugalska izkušnja ni primerljiva s slovensko, a kaže, da lahko državo uspešno vodi tudi politik, ki ni avtoritarec, ki ni populist in ki hkrati zagovarja leve politike.

Pri nas je drugače. Pri nas so ideje, ki so na Portugalskem politično sprejemljive, pospremljene z besedami o vračanju v čas nacionalizacije in komunizma. Se to lahko spremeni? Ali lahko Slovenija na naslednjih volitvah dobi vlado, ki bo prinesla spremembe, vlado, v kateri bodo liberalci, socialdemokrati in demokratični socialisti?

Zadnje meritve javnega mnenja temu pritrjujejo. Štiričlanska Koalicija ustavnega loka (KUL) bi lahko skupaj z Robertom Golobom in njegovim Gibanjem Svoboda brez težav prevzela oblast. Nakazuje pa se tudi možnost, da bi utegnila biti stranka Roberta Goloba, ki je nastala šele prejšnji teden, zmagovalka na volitvah. Tako pravijo ankete, takšno je trenutno razpoloženje v javnosti. Politična stvarnost pa je nekaj drugega.

Čistka in nezrelost

Robert Golob ni nastal sam od sebe, ni se pojavil kar od nekod, ni priletel z neba, nastal je zaradi politične čistke in neprepričljivosti koalicije KUL. Golob dolgo ni želel iti v politiko, videl se je na položaju direktorja družbe GEN-I, do zadnjega je upal, da bo pretental Janeza Janšo, hkrati je v obdobju, ko je Janševa politika uničevala državo, molčal. Ni se oglašal, taktiziral je, na koncu je bil neuspešen. Ponovila se je 15 let stara zgodba o Zoranu Jankoviću, ki je odšel v politiko, ker ga je Janša odstavil s položaja predsednika uprave Mercatorja. Eden od glavnih motivov Golobovega političnega pohoda je maščevalnost. Zato je tako neposreden pri opisu Janševe vladavine, zato uporablja besedo fašizem. Takšna neposrednost je za umirjenega politika, ki zagovarja »malo leve in malo desne vrednote«, nenavadna.

Vendar je treba zgodbo o aprilskih volitvah začeti pri koaliciji KUL, opozicijski alternativi, ki je nastala jeseni 2020. Takrat je poskusila z ekonomistom Jožetom P. Damijanom, nekaj mesecev kasneje s stisnjenimi zobmi še z nekdanjim predsednikom DeSUS Karlom Erjavcem. Bila je neuspešna. Nato je v parlamentu začela opravljati svoje delo, vlagala je interpelacije, poslanska vprašanja, zakonska dopolnila. Tukaj se je končalo. So stranke koalicije KUL oblikovale skupno vlado v senci? Ne. So se poenotile o skupnem mandatarju? Ne. Sprijaznile so se z mislijo, da bo na volitvah zmagal Janez Janša in da ga bodo premagale le s skupnim seštevkom.

Takšna politika ni prepričljiva, prostor za Roberta Goloba se je ponujal sam od sebe.

Stranke ne moreš oblikovati okoli človeka, ne moreš najprej najti voditelja, potem pa napisati program. To se, kot nas uči politična zgodovina, navadno ne izide.

»Za stabilizacijo političnega prostora in za to, da bi ’stranke ne-Janša’ lahko parirale fašizmu, bi se morale razdrobljene liberalne strančice že prej povezati in najti novega kompetentnega vodjo. Pri tem bi se morali dosedanji predsedniki odpovedati svojim funkcijam in postati del širše ekipe. Za kaj takšnega ni bilo dovolj zrelosti. Krizo liberalne sredine je tako izkoristil Robert Golob in se ponudil kot še en novi obraz,« pravi sociolog Gorazd Kovačič.

Razlike med političnimi strankami so lahko nekaj dobrega, brez razlik ni prave razprave. Aktivista Filipa Dobranića programski prepiri v KUL ne skrbijo, nasprotno, razlike med štirimi strankami se mu zdijo pomembne. »Bil sem vzgojen v okolju, kjer je veljalo, da je nestrinjanje dobra stvar. ’Če se dva o vsem strinjata, je eden preveč,’ pravi neki rek. Težava nastane šele, ko nestrinjanje preraste v osebno zamero ali spopad. Demokracija vzame to zares, demokracija predpostavlja, da so problemi, s katerimi se spoprijemamo, preveč kompleksni, da bi lahko samostojno presojali resničnost. Hkrati demokracija zahteva odprtost za konstruktiven pogovor, v katerega vstopimo z namenom, da bi izboljšali svoje mnenje. S postavljanjem na barikade in obmetavanjem z žaljivkami ne bomo prišli nikamor. Ko sem se še udeleževal debaterskih srečanj, je profesor George Yeoman pred čisto vsako debato opomnil: ’Ne pozabimo, to je razprava, ne vojna.’ Tudi mi ne smemo pozabiti in dovoliti, da se demokracija sprevrže v vojno.«

Koalicije KUL se je hitro oprijela stigma, da gre za fantomsko združenje, ki ga povezuje le nasprotovanje politiki Janeza Janše. Takšne koalicije v evropski politični zgodovini v resnici niso nič novega. »Povezovalni element strank koalicije KUL je, kot bi dejali Nemci, verfassungsbogen, ustavni lok. Po zlomu fašistične Italije se je v Italiji oblikoval arco costituzionale, ustavni lok, ki je združil krščanske demokrate, liberalce, komuniste in socialiste, združil se je ves protifašistični blok, vsi, ki so nasprotovali totalitarni, nedemokratični dediščini povojne italijanske države,« o genezi takšnega političnega povezovanja, o neformalnih zavezah demokratičnih, protiavtoritarnih, protifašističnih strank razmišlja psiholog in politični kolumnist Vlado Miheljak. »Tudi ko komunisti v Italiji niso bili več vladna stranka, je bil ta ustavni in antifašistični lok tako močen, da se politične stranke niso želele povezati z neofašističnimi skupinami. Podobno se je kasneje dogajalo v Nemčiji.«

Ideja o nasprotovanju politiki Janeza Janše se je pri nas izoblikovala že pred volitvami leta 2018, a sta leta 2020 zavezo grobo pretrgali stranki SMC in DeSUS. Njuna trenutna priljubljenost lepo kaže, kaj se zgodi s stranko, ki prelomi obljubo, dano volivcem.

»KUL ima eno skupno programsko točko, neformalno se ji reče ’ne-Janez ne-Janša’, a to ne pomeni, da je to edino, kar druži te stranke. Formalno so zavezane demokratičnim postopkom, pravni državi, evropski umeščenosti in podobno. Slovenija pa na drugi strani postaja zahodna županija Madžarske, Szlovén megye! Postajamo nekaj, kar nismo bili nikoli, postajamo del avtoritarne in populistične Vzhodne Evrope. Temu se KUL upira. Temu se upira tudi Robert Golob,« še pravi Miheljak.

Novi obraz

Golob nagovarja tiste volivce, ki nasprotujejo politiki Janeza Janše in ki v koaliciji KUL niso našli svojega favorita. Hkrati je zelo verjetno, da se bo aprila veliko ljudi odločilo za taktično glasovanje. Podprli bodo tistega, ki bo imel največ možnosti, da premaga Janšo. Zato ni čudno, da se je v trenutku, ko je Robert Golob napovedal vstop v politiko, začela zmanjševati podpora Stranki Alenke Bratušek in Listi Marjana Šarca.

»Vse od propada LDS v liberalnem centru ni stabilne politične stranke. Pogrešajo jo volivci, ki si želijo stabilnosti, razvojne naravnanosti in nekonfliktnosti,« o slovenskem političnem prostoru razmišlja Gorazd Kovačič. »V tem izpraznjenem delu političnega prostora že vsaj 15 let nastopajo le osebni politični projekti, ki se predstavljajo za politične stranke, čeprav nimajo domišljenega programa in solidne kadrovske baze. Volivci vanje polagajo upe, a so nato vedno znova razočarani, saj so te stranke kadrovsko prešibke za vodenje vlade, hitro jih obvladajo lobiji. Sledijo afere, razočaranje in prostor se znova odpre za nov novi obraz.« Dokaz za Kovačičevo trditev je vse, kar se je zgodilo z že nekdanjo stranko SMC. Prevelika personaliziranost SMC je bila vzrok, zaradi katerega jo je njen naključni predsednik Zdravko Počivalšek izkoristil kot vzvod za doseganje lastnih ambicij.

Tudi Vlado Miheljak razmišlja podobno: »Golobovi volivci so volivci SMC, LMŠ, tudi Stranke Alenke Bratušek pa volivci nekdanje Pozitivne Slovenije, vse to je dediščina široke volilne palete nekdanjega imperija stranke LDS, imperija, ki je razpadel, imperija, v katerem so se stiskali vsi: od neoliberalcev do klasičnih ZSMS-jevcev. To je bila prava sredina in zato Golob najbolj ogroža stranki LMŠ in SAB.«

Golob ni idealen kandidat, dobro nastopa, je prepričljiv, a je hkrati samovšečen, o politiki, o načinu vladanja ne ve veliko, za njim ne stoji široka politična stranka z izdelanim programom, strokovnimi kadri, jasnimi cilji. Politika ni podjetje, družbe ne moreš voditi na menedžerski način. »Golob je precejšen politični analfabet, deluje po občutku, ta občutek je mešan, je podjetnik in ima podjetniški pogled na svet, morda verjame celo v moč trga; tudi v politiki. Ne more postati novi Janez Drnovšek, ne vem, ali si to sploh želi, Drnovšek je imel za sabo stranko, ki je imela koncept. Vsega tega Golob nima, stranke ne moreš oblikovati okoli človeka, ne moreš najprej najti voditelja, potem pa napisati program. To se, kot nas uči politična zgodovina, navadno ne izide,« pravi Vlado Miheljak.

A Golob se hitro uči. Nika Kovač, direktorica Inštituta 8. marec, močne civilnodružbene organizacije, je bila do njega sprva zelo skeptična, zdaj, ko je nastopil z nekaterimi programskimi izhodišči, je mnenje omilila. »Instantno ustvarjanje novih obrazov tik pred volitvami se mi še vedno zdi sporno. Priznati pa moram, da se je Gibanje Svoboda v zadnjem obdobju jasno pozicioniralo: napovedalo je, da ne bo šlo v vlado s SDS in NSi, pomembno se mu zdi obdavčiti najbogatejše in se boriti za pravično okolje. Vse

to so napovedi, ki jih podpiram. Še vedno pa z zanimanjem pričakujem program stranke, zanima me tudi, kdo bodo kandidati za poslance in poslanke in kandidati za ministre.« Nika Kovač je prepričana, da opozicija in Gibanje Svoboda potrebujeta jasna stališča, hitro odzivnost, njuni predstavniki bi morali redno sklicevati tiskovne konference, ki bi nakazovale potencial drugačne vlade, preveriti bi morali svoje kandidate in se predvsem odpraviti na teren. K ljudem. Tako se zmaguje na volitvah.

Tvegana igra

Golob je v resnici zelo ranljiv. Misel, da je Janša že poražen, pa je naivna. Ne. Janša je zelo spreten politični tehnokrat, je politik, pri katerem cilj opravičuje sredstva, človek, ki med etiko in politiko ne vidi povezave. Njegov tvit o »švicarski basni«, ki naj bi govorila o zadovoljnem golobu in sokolu, ki kroži nad njim, ni le smešen in absurden, pač pa ga lahko razumemo tudi kot grožnjo. Švica ni dežela, ki bi bila znana po basnih, znana je po čem drugem. Danes ne moremo vedeti, ali Janša blefira ali morda ve kaj več. Gotovo pa bo svoj propagandni stroj v prihodnjih tednih usmeril proti najpomembnejšemu izzivalcu, ali bodo njegove obtožbe resnične ali ne, na koncu sploh ne bo pomembno.

Predsedniki strank koalicije KUL so se v torek zgodaj popoldne sestali z Robertom Golobom, šlo je le za spoznavno, prijazno srečanje, sprejete niso bile nobene jasne politične zaveze. O morebitnem formalnem sodelovanju naj bi se pogovarjali šele, ko bodo govorili o posameznih projektih in zakonih. Počasi, torej »projekt za projektom«, kot je dejal Golob, »imamo isti cilj, odhod aktualne vlade in spremembe v državi«.

Koalicija KUL se je znašla pred vprašanjem, ali je smiselno, da se bolj poveže z Golobom. Odgovor je odvisen od izhodišča. »Če gledate s sebičnega stališča Roberta Goloba in njegovega Gibanja Svoboda, se mu politično bolj splača, da ostane sam. Z vidika sebičnosti koalicije KUL ali s stališča sebičnosti volivcev, ki nasprotujejo vladi, pa je bolje, da se Golob nekako pridruži koaliciji. Skupaj so močnejši, če so povezani, obstaja večja verjetnost, da bodo zmagali,« pravi Vlado Miheljak. »Zakaj je Golob pomemben? Pomemben je zato, ker lahko njegova stranka premaga SDS. Ampak da ne bo nesporazuma, Golob potrebuje za uresničitev svojega cilja koalicijo KUL in obratno, tudi KUL potrebuje za uresničitev svojega temeljnega cilja Goloba. Ta soodvisnost budi upanje v nejevernih volivcih.«

Gorazd Kovačič pa je skeptičen do formalne ali pretirane navezave KUL na Goloba. »V Sloveniji je nakopičenega veliko nezadovoljstva, tudi zaradi načina upravljanja epidemije, politično so se začeli opredeljevati ljudje, ki so bili dolgo apolitični. Motivirani so, da gredo na volitve in glasujejo proti stranki SDS, proti sedanji koaliciji. Morda se bo snežna kepa nezadovoljstva res oblikovala okoli Goloba, toda ta kepa lahko trči tudi ob kakšno skalo in se raztrešči. SDS lahko v zadnjem trenutku najde okostnjak v Golobovi omari. Zato je pretirano navezovanje nanj za stranke KUL tvegana igra. Če bi bil Golob vnaprejšnji skupni kandidat koalicije KUL za mandatarja, bi taka afera prizadela vse članice. Ker bo nastopil s svojo stranko, pa bo ceno morebitne afere plačal sam.« Za odnos med strankami koalicije KUL in Golobom je bistveno, da med njimi ne nastane rivalstvo, da Golob ne nastopa kot nasprotnik KUL in da ne velja tudi obratno. »Prepir znotraj levosredinskega bloka bi povečal volilno abstinenco tistih, ki nasprotujejo Janezu Janši.«

Vse to premišljevanje poteka ob predpostavki, da je volilni izid znan že vnaprej in da bo na začetku poletja prisegla drugačna vlada. A to ni nujno, »dokler zajec teka po gozdu, ne kuriš ražnja,« bi o tem dejal Marjan Šarec.

Aprilske volitve bodo karte premešale na novo. In če ne bo zmagala stranka iz koalicije KUL, za to ima največ možnosti SD s Tanjo Fajon, bo na demokratični strani Robert Golob tisti, ki bo vodil koalicijska pogajanja. Kdo ve, kaj se lahko zgodi? Morda pa bo v imenu pomiritve in narodne enotnost v koalicijo skušal zvabiti Novo Slovenijo, recimo takšno, ki bi se znebila Mateja Tonina. Koketiranje Goloba z NSi je nakazalo povabilo Lojzeta Peterleta na mariborsko javno tribuno, neoliberalni gospodarski program pa mu je verjetno bliže kot ideje o demokratičnem socializmu. Spomnimo se, da se je tudi Marjan Šarec po volitvah leta 2018 najprej pogajal z Matejem Toninom. A gre za politično špekulacijo, ne vemo, kaj se bo zgodilo v dnevih po volitvah, kakršnokoli povezovanje s strankami sedanje koalicije pa bi volivci Gibanja Svoboda razumeli kot izdajo.

Zgodba o NSi in njeni brezpogojni navezavi na SDS je pravzaprav žalostna. Gorazd Kovačič je prepričan, da je politika te stranke globoko napačna. »V Sloveniji poleg prave liberalne stranke potrebujemo slovenski CDU, klasične krščanske demokrate. Nova Slovenija danes to ni. Pod poveljstvom Mateja Tonina je postala vazalna stranka SDS. Tonin je politično nezrel, ne razume duha ustavne ureditve, klasičnih politoloških konceptov. Če NSi ne bo prišla v parlament ali pa bo dobila manj poslancev, kot jih ima danes, bo to zanjo priložnost, da se postavi na nove, prave konservativne temelje.«

Načrtno uničevanje

Janez Janša na volitvah ne bo pridobil novih volivcev. Njegov doseg je omejen. Volilni izid stranke SDS bo približno 200 tisoč glasov, vsekakor pa bo nižji od rekordnih 307 tisoč glasov podpore, ki jo je SDS zbrala leta 2008. Zato bo Janševa predvolilna taktika drugačna. Volivce bo zasipal z volilnimi darili, hkrati pa bo želel razbiti nasprotno politično telo – s svojo politiko bo ljudi, ki ga ne podpirajo, odvračal od volitev. Njegov cilj je nizka volilna udeležba. Načinov, kako ljudem priskutiti politiko, je več, eden od njih je, da bo Roberta Goloba prikazoval v slabi luči. Vse to se bo dogajalo s političnimi diskreditacijami, morda tudi z zlorabo represije in kriminalizacijo alternativ. Janševa vlada si je namreč popolnoma podredila policijo in Nacionalni preiskovalni urad.

Janša ne more vladati sam. Zato računa na podporo v novih, pokrajinskih strankah, na Aleksandro Pivec, združenje, ki nastaja okoli Marjana Podobnika, in na stranko Konkretno. Nekatere javnomnenjske analize napovedujejo, da bi se lahko katera izmed njih uvrstila v parlament. »Dokler ti sateliti niso soočeni z napadi, kritikami iz opozicije KUL, se lahko sklicujejo na všečna imena,« o Janševih podpornikih razmišlja Gorazd Kovačič. »Stranka Povežimo Slovenijo ima v razmerah, ko politični prostor obvladujejo žolčni prepiri, dobro ime. A ko bodo ljudje dojeli, da gre zgolj za Janševe satelite, se bo njena priljubljenost začela zmanjševati. Ker te stranke govorijo, da so pripravljene sodelovati z vsemi, jih je treba le vprašati, ali so pripravljene sodelovati z janšizmom.«

Kako naprej?

»Nova vlada ne bo idealna,« pravi Nika Kovač, »a sedanja oblast spodkopava temelje pravne države, poglablja neenakost med ljudmi, stopa po poteh madžarske oblasti, krepi avtoritarnost, prevzema neodvisne institucije. To je nedopustno. Če zmaga na volitvah, se bodo tovrstna razmerja poglobila.« Po njenem mnenju je naloga civilne družbe jasna, predstavnike opozicijskih strank, Gibanje Svoboda, Pirate in druge je treba potisniti na najmanjši skupni imenovalec: v prvi vrsti je to podpora nastajajočemu zakonu proti škodljivim ukrepom oblasti, ki vzpostavlja socialno in pravno državo in jemlje moč politiki v policiji in šolstvu, v drugi vrsti je podpora vsaj nekaterih zahtev pobude Glas ljudstva. A s tem se aktivnosti civilne družbe ne smejo končati. »Po volitvah je treba za novo vlado postaviti visoke cilje: odpravo neenakosti, jasne zaveze proti korupciji, krepitev javnega zdravstva in šolstva. Naloga civilne družbe je, da ji gleda pod prste, da ne podleže logiki ’podpirali smo jo, ne kritizirajmo je javno’ in da od nje zahteva veliko. Hkrati pa se ponudi roka in pripravljenost za sodelovanje pri projektih, ki koristijo vsem.«

Tudi Filip Dobranić od nove vlade pričakuje drugačno ravnanje. Vladati bi morala bolj spoštljivo, bolj premišljeno, bolj odgovorno, predvsem pa ob pomoči strokovne in civilne javnosti. »Politiki so svoje življenje posvetili lastni izvoljivosti. Tega jim ne gre očitati, tudi to je pomembna veščina. Vendar naj se ne obnašajo, kot da to pomeni, da so pojedli vse znanje tega sveta.« Odgovori na kompleksna družbena vprašanja namreč niso doma v državnem zboru, pač pa bi morali politiki za vsebinske nasvete vprašati inštitute, univerze, strokovna združenja, ljudi. »Do zdaj smo v Sloveniji opazovali politične poteze, ki strokovnjakom in javnosti zmanjšujejo verodostojnost in jim jemljejo politično moč.« Pravilneje bi bilo nasprotno, okrepiti je treba stroko in vsebino, ne pa politike. Glas ljudstva, pobuda več kot sto organizacij, ki od političnih strank zahtevajo, da se opredelijo do množice družbenih zahtev, je ena od takšnih vsebinskih pobud. Nobena od vladnih strank se javno še ni zmenila za njihove pozive, morda pa se katera nazadnje vseeno bo. »Sam raje ne bi govoril o poniževanju, prej o nespametnosti in nespoštljivosti,« še pravi Filip Dobranić.

Prepir znotraj levosredinskega bloka bi povečal volilno abstinenco tistih, ki nasprotujejo Janezu Janši.

Volivcem gesla o pravni državi, svobodi medijev, politični spodobnosti, avtonomnosti stroke ne pomenijo veliko. A če je nekaterim volivcem vseeno za ustavna določila o ločitvi oblasti in avtonomiji družbenih podsistemov – priznajmo si, res gre za abstraktne pojme –, se lahko ob vsem tem obmetavanju z volilnimi bombončki in bombonjerami preprosto vprašajo, kako je Janševa vlada ravnala v času epidemije. Kako se je, kot pravijo, »spoprijela z največjim izzivom sedanjega časa«?

Odgovor je preprost. Slovenija je na lestvicah po številu umrlih na milijon prebivalcev na visokem 16. mestu med več kot 200 državami sveta. V njej je v času epidemije umrlo več kot 2800 ljudi na milijon prebivalcev. Po številu mrtvih so jo prehiteli Peru, Bolgarija, Bosna, Češka, Hrvaška, a boljše od nje so države, s katerimi se rada primerja. Boljše so Italija, Belgija, Grčija, Portugalska, Francija, Nemčija, Irska, Španija, Avstrija. Slovenija je po smrtnosti na milijon prebivalcev nad povprečjem Evropske unije. Zakaj bi torej volivci nagradili tiste, ki so govorili, »da rešujejo življenja«, četudi so se ukvarjali z revolucionarno preobrazbo družbe?

Gre za pomembne stvari. Ni vseeno, kdo bo vladal Sloveniji v prihodnjih štirih letih. Ni vseeno, kaj nastaja iz nje. »Sam bi usmeril vprašanje v ljudi,« pravi Filip Dobranić, v ljudi, ne pa v politične stranke in politike. »Kaj moramo torej volivke in volivci storiti, da dobimo kakovosten nabor poslank in poslancev? Naliti si je treba čistega vina in si priznati, da smo ljudi, ki so danes v parlamentu, izvolili sami. Tudi tisti, ki niso šli na volitve.« Nika Kovač ima jasen načrt za prihodnje tedne. »Naloga vsakega izmed nas je, da prihodnje mesece posveti mobilizaciji za udeležbo na volitvah. Sama sem si obljubila, da bom na volitve pripeljala vsaj pet prijateljev.«