Pamflet: Svoboda za somišljenike

Pamfletist Bernard Nežmah ob očitkih drugim avtorjem rad izpostavi profesionalno dolžnost novinarjev, da za lastno verodostojnost preverijo navedbe in operirajo le z dejstvi. Če tega ni bilo za pričakovati od Jožeta Možine, pa je vsekakor veliko razočaranje, da tudi Mladinin avtor ravna povsem enako in zgolj slepo ponavlja Možinove tendenciozno izpostavljene očitke glede domnevno sramotnega odnosa do civilnih žrtev, vezanih na Dražgoško bitko, ki da jim zmagovalci niso namenili (vklesali) niti poimenske navedbe na spominskem obeležju, saj naj bi bili na spominski plošči navedeni le padli partizani. Dvomim, da sta bila tako Možina kot Nežmah kadarkoli v Dražgošah, ker nekatera dejstva, ki jih je moč preveriti na licu mesta, pokažejo, da so bili Možinovi pričevalci pristranski in zato neobjektivni, on pa jim je ali slepo zaupal ali pa gre za izprijenost, ki je služila namenu blatenja partizanov in narodnoosvobodilnega boja.

Ob gledanju Utripa sem se tudi sam zgrozil nad tem, da bi naj »partijski režim delal segregacijo med žrtvami« in da nedolžni vaščani, nad katerimi se je po umiku partizanov okrutno znesel okupator, ne bi bili vredni niti tega, da bi vklesali njihova imena na spomenik – monument posvečen žrtvam, ob katerem poteka vsakoletna spominska slovesnost. Zato sem se odpravil v Dražgoše preverit, kako je s tem in lahko rečem, da gre za neresnične trditve in razširjanje laži. Hvala za takšne zgodovinarje in novinarje, ki potvarjajo zgodovino in manipulirajo z dejstvi ter ne povedo resnice, da:

1. Na samem spomeniku je zgolj plošča v čast in spomin na boj slovenskega ljudstva za obstoj in svobodo ter na borce Cankarjevega bataljona, ki so na tem kraju od 9. do 11.1.1942 bili udeleženi v spopadu z (mnogo številnejšim in neprimerno bolje oboroženim) okupatorjem naše slovenske dežele. Na plošči ni nobenih konkretnih imen, ne od padlih partizanov, ne od žrtev med vaščani. Posmrtni ostanki obojih so sedaj (od leta 1976) v kostnici, ki je sestavni del tega veličastnega spomenika.
2. Nemci so iz maščevanja požgali vas in pobili kot talce neoborožene vaščane; ti so bili prvotno pokopani na starem pokopališču ob cerkvi, ki so jo Nemci prav tako požgali. O tem priča nagrobni kamen na takratnem grobu, v spomin na tragedijo nad tukaj – pri stari cerkvi - pomorjenimi (in pometanimi v ogenj!) domačini pa priča marmorno obeležje s točno navedbo vseh na mestu tega zločina pomorjenih talcev. Tako za grob kot za obeležje je poskrbela Zveza borcev Dražgoše.
3. Kamnita plošča z imeni vseh padlih partizanov in vseh civilnih žrtev med vaščani (t.i. farna plošča) pa se že od leta 1972 nahaja pred vhodom v novo dražgoško cerkev. Torej ni res, da ne bi vklesali imen talcev in da bi naj bile izpostavljene le žrtve med partizani! Je pa čudno in res škoda, da ta(kšna) plošča ni bila vključena v sam spomenik, tako kot je menda tudi bilo mišljeno.
4. »Enoglasno petje« Možinovih pristranskih pričevalcev bi vsekakor motilo, če bi se potrudil najti tudi pričevalko (znana zgodovinarju Božu Repetu), ki ve izpovedati, kdo so bili tisti trije izdajalski domačini, ki so po stranskih cestah in poteh pripeljali Nemce partizanom za hrbet. Brez tega podlega, strahopetnega in špekulantskega dejanja morda izid – tudi za sovaščane - ne bi bil tako tragičen?

Žalosti me, da je tudi Bernard Nežmah zdrsnil na nivo Jožeta Možine, ker tudi v njegovem izvajanju ni sledu o širšem razumevanju dogodka in okoliščin v zvezi z Dražgoško bitko, pa tudi ne nakazane možnosti dvoma v povzete Možinove poudarke. Za začetek si lahko pogleda fotografije, ki sem jih posnel v Dražgošah, in se prepriča, da so imena padlih vaščanov vklesana v kamen spominskih plošč, če že niso ostala zapisana tudi v glavah Možinovih pričevalcev.