(Ne)spregledani dvor 

Restavracija Kozjanski dvor
Kozje 50 a
Tel.: 051 264 360
V Kozjanskem dvoru lahko razen ob ponedeljkih, ko je zaprt, posedate vsak dan od 8. do 21. ure.

Ambient:
oblazinjene klopi, minimalistične leseno-kovinske mize, rdeči opečnati zidovi, trendovski lustri in čisto fajn (The Boss & co.) ter nevsiljivo voluminizirana muzika

Napitki:
komplet vin lokalnega vinarja Mramorja dopolnjuje prgišče slovenskih zgornjekategornikov in – pazi ti to – Roederer.

Vegetacija:
kot marsikje drugje so tudi tu herbivori obsojeni na testeninsko-solatni oddelek

Dostopnost:
Do Kozjega je kar fura, ampak je lepo; lastno parkirišče in brez zaprek za gibalno ovirane

Fino:
svinjska potrebušina

Ne tako fino:
ravioli z lisičkami

Narezek je stal 10,5, ocvirkovca s pašteto 9,9 (oboje za 2), rižota s postrvjo 9,9, ravioli z lisičkami 11,9, burger kozjan’c 8,9, sv. bauh 12,9, biftek 19,9, ajdova panakota 4 in čokoladni narastek 6,5 evra.

»Konkretno smo zabluzili!« je kakšnih 37 ovinkov za Brestanico tišino v konzumobilu prekinil vzdih najmlajšega člana tokratne inšpektorske trojke. Pa fant ni imel v mislih slovenske družbe (ali sveta), ampak se mu je samo zdelo, da nas je navigacijska mašina vrgla na finto. Pa nas ni – pravzaprav smo bili že skoraj na cilju, a so oči v iskanju kakšnega stoletnega dvorca spregledale precej neopazno stavbo ob bukoličnem bajerčku, kjer smo kaj kmalu srebnili kakšen dan prekmalu odprto in kakšno stopinjo ali štiri pretoplo penino in si iz precej ziheraškega, a vseeno dovolj zanimivega jedilnika sestavljali preverbeni scenosled.

Med dvema otvoritvenima prigrizkoma smo se bolj kot nad klasičnim klobasa-špeh-budžola-mladi sir narezkom (kjer smo poleg kakšne kuhane ali pečene šunke pogrešali predvsem osvežilne kisle vloženine) navdušili nad odlično, tanko, hrustljavo, s sirom in ocvirki potreseno pogačo, na katero smo mazali fletno, kremasto, okusno, zelo jetrno domačo pašteto.

Da jih v Kozjanskem dvoru tu in tam odnese iz v jedilniku zapisane smeri, se je najprej izkazalo pri z lepo hrustljavo zapečenim postrvjim filetom obloženi rižoti, ki naj bi bila – kot bi priličilo zimski sezoni – pripravljena z gobami, porom in korenčkom, a je bila nato z obiljem nakockane paprike bolj kot čemurkoli drugemu podobna kakšnemu poletnemu džuveču; nato pa še pri čokoladnem narastku, ki naj bi imel tekočo sredico iz bele čokolade in pomaranče, pa je bila le temnočokoladna. Druga sladica, ajdova panakota s prelivom iz pasijonke, ajdovim drobljencem in kavino peno je bila simpatično zamišljena, tudi videti je bila lepo, a je padla v ključni točki: smetana je bila (po nepotrebnem, ker jo postrežejo v kozarcu) tako zaželatinjena, da bi se je bilo skoraj treba lotiti z nožem in vilicami.

Ob aromatsko precej praznih (tartufata pač zgazi vse) z rikoto in lisičkami polnjenih raviolih, korektno spečenem bifteku (s priloženo, že iz rižote znano sotirano papriko) ter za še tako velika usta težko obvladljivem hamburgerskem stolpu iz bombete, sočnega govejega polpeta, slanine, sira, (pre)pečenega jajca, čebulne marmelade, ocvrtih čebulnih obročkov, paradižnika in solate je bila daleč najboljša jed svinjska potrebušina. Dva kvadra s počasno kuho lepo zmehčanega flama so pred serviranjem še na hrsk zapekli, opremili z omako, finim pirejem, na zob kuhanim grahom in hrustljavimi koščki slanine – krasen zimski krožnik in lepa kombinacija tradicionalnih okusov in sodobnih kuharskih tehnik.

Kozjanski dvor – poleg restavracije je to tudi hotel z wellnessom, pivnico in še čim – sicer jasno, ne pa tudi zelo odločno, nakazuje ambicijo po odmiku od klasične šnicl-ligenj-pica ponudbe, kar mu tu in tam celo odlično uspe. Ko to ne bodo samo prebliski, bo pot v Kozje še bolj vabljiva.