Kdo je direktor policije Anton Olaj, ki je Slovenijo vrnil v čas verbalnega delikta?

Še ne šestdesetletni (okroglo obletnico ima konec oktobra) nesojeni upokojenec Anton Olaj je polnokrvni domačin dežele cvička, doma je iz neposredne okolice Novega mesta. V njegove rodbinske povezave se nismo vtikali, prav tako smo pri miru pustili najnežnejša formativna leta, ko je bil današnji strahospoštovanje vzbujajoči varuh oblasti le ena izmed možnosti, ki so se premetavale v nemirnih udih podgurskega fantiča tam nekje v poznih šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Tako tudi ne vemo, kaj neki ga je gnalo, da se je odločil za poklic miličnika – je bila to davna otroška želja, porojena iz ur igranja ravbarjev in žandarjev z vrstniki, ali pa je vzklila iz nedolžnega malikovanja kakšnega Columba ali Kojaka in ostalih legendarnih likov iz ameriških krimi serij tistega časa; mu je poklicno pot kategorično določil kateri od roditeljev ali pa se je mladi Tone v adolescenčni zagnanosti sam odločil, da hoče pridodati svoje življenjske napore k zmagi dobrega nad zlom, poštenja nad lopovščino, reda nad anarhijo – tega ne moremo vedeti. Vemo pa, da je v policijske, tedaj še miličniške vrste vstopil v svinčenih časih socializma po tedaj edini možni poti, torej s študijem v kadetnici v Tacnu pri Ljubljani. Tam je bila miličniška šola.

Sošolci so si ga zapomnili po tem, da bi si ga le stežka zapomnili, če se Olaj desetletja zatem na presenečenje večine vrstnikov ne bi povzpel nad vse njih – v tistih letih je veljal za umirjenega in vase zaprtega fanta, skoraj preresnega za svoja leta; lahko bi rekli, da je bil eden tistih zagnanih in korektnih učencev, o katerih si je težko ustvariti dokončen vtis, saj ima človek ob vsej njihovi mirnosti nedoločen občutek, da gre za skrbno oblikovano podobo, ki v globinah varuje neki daljni impulz, neko ambicijo, ki pa je spričo pomanjkanja znamenj ni mogoče opredeliti in zato tudi ne napovedati, kako se bo razvijala. Na vprašanje, kakšen človek je bil tedaj Anton Olaj, njegovi tacenski sopotniki le skomignejo z rameni: »V redu. Več vam ne znam povedati.« In to je menda vse, kar je mogoče reči po štirih letih skupnega guljenja šolskih klopi in življenja v kadetnici, po štirih letih skupnih zajtrkov in kosil in spanja po pogradih, štirih ključnih letih odraščanja iz otroka v moža. Pri potegavščinah, s katerimi so razposajeni bikci v kadetnici izzivali svoje varuhe in preizkušali meje avtoritete, ki naj bi jo nekoč predstavljali sami, praviloma ni sodeloval; že tedaj je znal biti sam, resnično blizu naj bi spustil le redke izbrance. Nadvse naj bi cenil red in mir in spoštoval hierarhijo – in skrival svoje karte.

Čeprav se danes zdi, da Olaju nadvse godi vsakršna pozornost, je nagnjenje do samote, ki naj bi sem in tja mejilo že na nedostopnost, obdržal vsa leta. Tudi kot miličnik na postaji Vič, kjer se je zaposlil v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja, se menda ni dosti družil s sodelavci, enako je bilo, ko se je sredi osemdesetih vrnil v domače loge in delal kot kriminalist v Novem mestu, vmes pa pletel družinsko gnezdo. Tam je sčasoma celo prevzel vodenje kriminalistične policije, leta 2006 pa je postal direktor celotne policijske uprave. Kot šef je bil svojim zaposlenim v enaki meri kot nekdaj sošolcem v Tacnu obenem vir dobrodošle gotovosti in svojevrstne frustracije, kakor lepo in razločno narisan rebus, za katerega misliš, da si ga razbral, pa vendarle slutiš, da njegov pomen ne more biti tako preprost, kot se ti očitno kaže.

Olaj je težko berljiv človek, saj skrbno skriva svojo zasebnost, po drugi strani pa poudarja poklicne dosežke in izobrazbo. Malokdo je tako ponosen na svoj doktorski naziv kot on; pridobil si ga je pod mentorstvom Miha Pogačnika, danes vodje vladne službe za zakonodajo.

»Bil je dober šef, izjemno dosleden, korekten in razumevajoč, nikoli se ni vtikal v preiskave. Kakšen pa je bil izven službe, ne morem reči, ker se nismo družili,« nam je povedal njegov nekdanji sodelavec. Kakor v Tacnu se je tudi v Novem mestu menda dosti držal zase, bojda ga včasih tudi po ves dan ni bilo na spregled iz pisarne. Kaj je mlel, o čem tuhtal, kaj načrtoval, se pred čim umikal? Proti koncu poklicne poti je postal še predavatelj na svoji almi mater, policijski akademiji v Tacnu; bivši študenti se spominjajo, da je v menzi redno sedel sam zase in v tišini prebiral časopis, zbran in dostojanstven in po vsem videzu nedostopen, medtem ko so za mizami okoli njega ljudje pili kavo in se živahno pomenkovali.

Kakor zna biti Anton Olaj odsoten in zaprt v vsakdanjem medčloveškem občevanju, pa se kakor vase skrčeni kaktus v prvem dežku razpre in razcveti v predvidljivih formalnih situacijah, v katerih si lahko obeta priznanje in hvalo; več sogovornikov, predvsem pa njegova dejanja in odzivi, pričajo, da z razlogom velja za izjemno častihlepnega in celo elitista. Kot šef novomeških policistov je terjal strogo vikanje od vseh svojih zaposlenih – tudi od svoje soproge, ki se je na njegovi policijski postaji zaposlila po ključu, o katerem ne želimo špekulirati; menda sta se na delo vozila ločeno, Olaj se je kot direktor pustil peljati šoferju. Protokolu se je moralo slediti tudi v njegovi pisarni – po policijskih krogih kroži trač, da naj bi njegova tajnica vsakemu obiskovalcu pred vstopom pred direktorjevo obličje točno pokazala in določila razdaljo, na katero se mu še sme približati, da mu ne pride preblizu. Resnično, ni ga bolj opojnega, kakor je vonj po moči, in samo zamišljamo si, kako hudo mu je moralo biti, ko se ji je moral odpovedati. Ko je bil leta 2010 kazensko premeščen v Ljubljano, na generalno policijsko upravo, je v neki družbi bridko potožil, da nadrejeni ne vedo, kolikšno pezo so mu s tem naložili, kajti »sedaj moram na banki stati v vrsti tako kot ostali ljudje«.

Omenjene premestitve in razlogov zanjo njegov uradni življenjepis ne omenja, zato mi kakopak ne moremo mimo nje: Olaja je z direktorskega stolčka v Novem mestu tik pred penzijo odnesla afera njegovih policistov, ki so poskušali prikriti odgovornost enega od svojih komandirjev za prometno nesrečo, v kateri je pod vplivom alkohola zbil nosečnico; preiskava z vrha policije je objektivno odgovornost za početje pripisala Olaju, ki je samoiniciativno odstopil, nakar je bil premeščen v Ljubljano. Nikoli ni pozabil, da sta tedanji generalni direktor policije Janko Goršek ter njegova namestnica Tatjana Bobnar kriva za njegovo sramoto in povzročila v nebo vpijočo domnevno krivico, zaradi katere je moral v jeseni kariere spakirati kovčke in poromati v Canosso pod Rožnikom, kjer je dočakal upokojitev. Tega jima ni odpustil, zato je zadoščenje poiskal na sodišču, kjer je dosegel razveljavitev sklepa o premestitvi in povračilo pripadajočih dodatkov.

Želja po umiku pred okoliščinami in mnenji, ki jih ni mogoče nadzirati, je značilna za perfekcioniste, med katere očitno spada tudi Anton Olaj. »Sem bolj zadržan, redkobeseden, strog do sebe in to prenašam očitno tudi na druge, vsaj tako pravijo. Zahtevam red in disciplino,« se je opisal v pogovoru za Večer. Menda se še danes, ko zaseda položaj na samem vrhu represivnega aparata in zmore zgolj s svojo voljo in besedo usmerjati curek vodnega topa, pripeti, da na lepem izgine iz pisarne na Litostrojski, uradno zaradi dela na terenu, ampak kdo bi točno vedel, kajti čudna so pota njegova. Najsi bo kakorkoli, njegove izjave in dejanja kažejo človeka, ki se na vse kriplje trudi negovati svojo javno podobo, to pa je podoba jeklenega kariernega policista, predanega izključno ohranjanju ordnung und disziplin, ki mu zagotavljata tako želeni nadzor.

V eni roki nosim pendrek, v drugi roki ujčkam meh – disciplina in vztrajnost, s katero se odlikuje pri delu, sta mu omogočili, da je v penziji postal menda odličen vinogradnik in se po pričevanjih posvečenih naučil prav luštno igrati na frajtonarico.

O zasebnem življenju ne govori, družino skriva kot deževnik krila, pri sebi postavlja v ospredje predanost policiji in domovini, pusti se fotografirati v dostojanstvenih pozah in s kulskimi naočniki, od hobijev izpostavlja le fitnes, kot se pač spodobi tolikšnemu moškemu. Pa vendar se Olajev perfekcionizem kaže tudi v izrazih strasti, za katere le malokdo ve, da jo premore. Tako se je bojda nekoč odločil, da želi postati vinogradnik, vendar seveda ne eden tistih rdečenosih stričkov, ki so zadovoljni, če iz rodne grude iztisnejo par poličev rdečega luga za oroženitev brbončic in uparjevanje možganov; ne, Anton Olaj ne počne ničesar na pol, in tako se je zakopal v vinogradniške postopke, enološko alkimijo in misterije kletarjenja, dokler jih ni zaobvladal in pridelal na moč všečne kapljice. Spet enako zavzetost je prikazal, ko je sklenil, da se bo podal med muzikante in se naučil igrati harmoniko – po dolgih urah, mesecih zavzete vaje je po pripovedovanju naših sogovornikov sposoben v skrbno izbrani družbi prav mojstrsko raztegovati meh frajtonarice na poskok, zraven pa zaukati, da se stresejo Gorjanci.

Oporečnik Anton Olaj ni bil nikoli. Da bi kdaj imel kakršnekoli omembe vredne pomisleke o jugoslovanskem titoizmu ter bratstvu in enotnosti, ne ve povedati nobeden izmed naših virov; ta drža je seveda konsistentna s pričevanji o že kar fanatičnem sledenju pravilom, ki jih je s svojevrstnim priznanjem za Večer kronal kar sam: »Izhajati je treba iz dejstva, da predpisi veljajo za vse, s predpisi država skrbi za red, da ne pridemo v anarhijo. Red mora obstajati. In policija je tista, ki ob nekaterih drugih službah skrbi za red.« V tem kontekstu si ga ni težko zamišljati kot golobradega miličnika na Viču v začetku osemdesetih, kako z vso ihto udriha po protidržavnih elementih, ki so se njega dni zaredili in plodili po pankerskih beznicah in na Radiu Študent. »Takšen pač je – kadar mu ustreza, se oklepa črke predpisov kot klop,« ga je ocenil eden izmed poznavalcev razmer v policiji. »V naši stroki sta dve struji, operativna in uradniška; Olaj je zagotovo med najbolj trdovratnimi pripadniki slednje.«

Kot je nedavno pripomnil vedno lucidni kolumnist Dnevnika Ervin Hladnik Milharčič, ki vendarle ve nekaj malega o tistih časih, je po Olajevem prvem rajonu posebej na veliko »veseljačil, ščuval in pozival k uničenju« starih zatohlih struktur Pavel Gantar, ki ga sedaj Olaj kazensko preganja zaradi kritičnega tvita o policiji. Totalna revolucija zanj pač nikoli ni bila rešitev. In ko je opešala in senilna Juga konec osemdesetih začela gniti pri živem telesu in je osamosvojitev Slovenije postala mainstream, je Olaj znal z zborom pritegniti prizadevanjem za ločitev. Kakor celotna institucija, ki ji je služil, je potem tudi sam v osamosvojitveni vojni stal na braniku mlade slovenske države in si tako kot ostali policisti prislužil status veterana, s katerim se kakopak rad podiči.

Natančno kdaj in kako je Antona Olaja zaneslo k Janezu Janši, je težko reči z gotovostjo. Da bi bil kadarkoli posebej politično aktiven ali pripaden, ni dokazov. Prav tako ni nobenega sledu o kakšni posebni družinski mitologiji iz obdobja druge svetovne vojne, na primer o kakšni tragediji domobranske krvi, ki kliče po maščevanju in ki bi ga vezala na Janševo desnico, v imenu katere danes tako zavzeto brani oblastniški red; če nosi v sebi kakšno takšno zgodbo, jo Olaj v nasprotju s svojim političnim zavetnikom zelo skrbno skriva. Kdor ga pozna, bi ga opisal predvsem kot uradnika, ki se z ideologijo nikoli ni preveč obremenjeval, prav tako se ni posebej ponašal z vero, pač pa je gojil predvsem tisto notranjo ambicijo, ki smo jo že omenili. »Če bi bila na oblasti Levica in bi ga oni pripeljali na položaj, ki ga danes zaseda, bi pa z vso vestnostjo izpolnjeval navodila z njenega vrha,« je prepričan eden od policistov, s katerimi smo se pogovarjali.

Takšna mnenja so po vsej verjetnosti vendarle pretirana; zdi se pač, da sta Anton Olaj in sedanja slovenska desnica ustvarjena ali pa vsaj naknadno oblikovana, obtesana in pooblana drug za drugega. Prve sledove klitja pomladne ljubezni bi lahko iskali v letu 2005, ko je Olaj, ambiciozen in študiozen, kot že je, pri 43 letih magistriral na Fakulteti za evropske in državne študije, ki jo je vzpostavil ideolog SDS Peter Jambrek; v magisteriju je proučeval dejavnike, ki vplivajo na obremenjenost kriminalistov, v pomembni meri se je torej lahko naslanjal na izkušnje iz prve roke. To je bilo v času prve Janševe vlade, izbira omenjene fakultete za študij pa je prvi indic Olajevega povezovanja z desnico. Že leto po zaključku je novopečeni magister postal direktor Policijske uprave Novo mesto in eden od predavateljev na nekdanji kadetnici v Tacnu. Leto pred upokojitvijo je akademske ambicije kronal z najvišjo stopnjo časti, doktoratom na Evropski pravni fakulteti pod mentorstvom Miha Pogačnika; ta danes vodi službo za zakonodajo v Janševi vladi.

V nasprotju s Pavlom Gantarjem ni bil oporečnik. Kot mladi miličnik je branil socialistični red, ob zlomu slednjega je samodejno podprl osamosvojitev.

Kot akademik in pisec vrste strokovnih člankov za ugledne revije si je Anton Olaj pridobil precejšnjo veljavo, s katero je brez težav izstopal v kadrovskem naboru SDS. Dokončno se je postavil na linijo v letih po upokojitvi, ko si je čas preganjal s pisanjem bloga in čivkanjem po Twitterju; v zapisih, ki so jih redno povzemala spletišča iz Janševe propagandne mreže, je podpihoval paranojo ob begunskem valu in slikal islamsko teroristično grožnjo ter se tako brž vzpostavil kot dežurni Janšev neodvisni »strokovnjak za varnostna vprašanja in policist«, kot so ga avgusta 2019 v intervjuju predstavljali na Nova24TV. Približno tedaj je na Twitterju začel slediti neonacističnima skupinama Rumeni jopiči in Narodni blok. V SDS pa niso cenili zgolj Olajevih poklicnih in akademskih kvalifikacij in kompatibilnih stališč, kajti tudi redoljubi so zgolj ljudje, domoljubi pa itak veliki veseljaki, in tako so v stranki prepoznali, da strogi, redkobesedni novomeški policist ob vsej obvladanosti premore več plati, tudi takšno mehkejšo in toplejšo, ki so jo bežno slutili že sošolci v Tacnu.

Nemara ga je to pripeljalo v krog Vinka Gorenaka, Janševega zaupnika za policijske zadeve, ki je menda pri šefu večkrat zastavil besedo za zastavnega kolega. Da je Olaj pod okriljem SDS končno našel zavetje, v katerem se zmore prav lepo sprostiti, kažejo tudi nedavne fotografije portala Necenzurirano z njegovega spusta z gumenjakom po Krki v prešerni druščini lokalnega veljaka SDS in policistov iz Dolenjskih Toplic, pri katerih je sicer Olaj vložil ovadbo zoper Pavla Gantarja. Razlogov za razposajenost ima dandanes seveda več kot dovolj, kajti v drugačnih političnih okoliščinah bi se njegova kariera končala neromantično, kot pač pritiče sleherniku, torej z upokojitvijo leta 2011. Tako pa je Janšev tretji vzpon na oblast prinesel tudi poslednji vzpon Antona Olaja, in to kar na sam vrh institucije, ki ji je tako predan.

Sicer ni bil prva izbira za državnega sekretarja na notranjem ministrstvu, vskočil je, ko je moral Franc Breznik spomladi 2020 odstopiti zaradi vožnje v pijanosti. Tudi za generalnega direktorja policije ni bil prva Janševa izbira, temveč zgolj tretja, po Antonu Travnerju in Andreju Juriču, ki mogoče celo nista imela želodcev za zaupane jima naloge – Olaj pa se je očitno trdno namenil, da bo Janši dokazal resničnost ljudske modrosti, da se v tretje rado posreči. In tako je Anton Olaj po 58 letih življenja, 30 letih dela v policiji in osmih letih penzije presegel svoje skromne začetke, prehitel vse sošolce iz Tacna, prerastel vse bivše sodelavce, ovrgel vse dvomljivce in pred letom dni dobil ultimativno moč kot novi generalni direktor slovenske policije – toda kritik mu ni uspelo utišati. Nasprotno, še nihče na tem položaju ni s svojimi potezami zbujal toliko tako odločnega nasprotovanja in nihče od Olajevih predhodnikov ni s tolikšno brezobzirnostjo gazil po svojih kritikih.

Na linijo SDS se je dokončno postavil po upokojitvi, ko je začel na blogu in Twitterju objavljati protimigrantske zapise, ki so jih hiteli povzemati Janševi mediji. Nikoli ni bil Janševa prva izbira za položaj, na katerega ga je imenovala vlada – toda s trdo roko je upravičil zaupanje.

»Daj človeku moč in spoznal ga boš,« se glasi stara, večkrat preverjena modrost. Antona Olaja so tako dodobra spoznali nekdanji vodilni policisti, ki jih kot oporečnike in moteče elemente pušča trohneti v kazenski enoti v Tacnu. Spoznala sta ga vodja policijskih sindikatov Kristjan Mlekuš in Rok Cvetko, ki se ju je bil namenil spraviti iz službe, ker sta opozarjala na kršenje osnovnih delovnih pravic in na omejevanje sindikalnega delovanja. Spoznala ga je stranka Levica, ki jo je kazensko ovadil, ker si ga je drznila kazensko ovaditi zaradi postopka, ki ga je proti njej sprožil na podlagi ponarejenega manifesta, zaradi katerega so Janševi mediji pozvali k linču nad njo. Spoznala sta ga Pavel Gantar in poslanec SD Matjaž Nemec, ki ju je ovadil zaradi »občutka prizadetosti« spričo njunih kritičnih stališč do njegovega vodenja policije. Spoznala sta ga anonimni uporabnik Twitterja pod vzdevkom Amarok Subalpine in novinar Blaž Zgaga, nad katera je zaradi čivkov, ki »posegajo v čast in dobro ime generalnega direktorja policije in dobro ime Policije kot državnega organa«, naščuval kar uslužbence oddelka za gospodarski kriminal sektorja kriminalistične policije; grozi jima do pol leta zapora.

In končno, Antona Olaja in moč njegove volje do moči so na lastni opečeni koži spoznali in s solznimi očmi prepoznali tisoči udeležencev in udeleženk protestov lansko jesen v Ljubljani, ki jih je ukazal zaliti s solzivcem in obstreljevati z gumijastimi naboji, ker so za to po njegovi presoji »obstajali pogoji«, ki jih ni prepoznal nihče drug. A nemara je moč v nepravih rokah sama po sebi takšen pogoj.