Vse prej kot olimpijske igre

Z vidika realpolitike so olimpijske igre namenjene projekciji veljave in moči države gostiteljice v svet. To še posebej velja za svetovne sile in avtoritarne države. Opevani olimpijski duh je koristen za trženje gospodarskih proizvodov in spodbujanje nacionalnih čustev, vendar politične oblasti, konkretno diktatorski režimi, stavijo predvsem na ideologijo (ta se sicer resda pogosto opira prav na nacionalizem). To je sodobna tradicija olimpijskih iger. Walter Funk, namestnik nemškega ministra za propagando Josepha Goebbelsa, je julija 1936, tik pred začetkom OI v Berlinu, oznanil: »Nikoli prej ni nihče razvil propagandne kampanje, enakovredne tej, ki podpira olimpijske igre … Tujec, ki prihaja k nam, bo videl, da je nemško ljudstvo združeno pod okriljem svojega voditelja Hitlerja.« Razen vseh tistih Nemcev, seveda, ki so bili takrat že zaprti v koncentracijskih taboriščih. Za primer, Dachau je bil zgrajen konec marca 1933. Prva leta so tja poslali na tisoče nasprotnikov nacističnega režima. Taborišče smrti je postal šele kasneje – z množično internacijo Judov in Romov z namenom iztrebljenja.

Po navajanju agencij Združenih narodov in mednarodnih človekoljubnih organizacij je zdaj na Kitajskem okoli 1,8 milijona ljudi, predvsem Ujgurov in pripadnikov drugih muslimanskih manjšin, zaprtih v koncentracijskih in delovnih taboriščih oziroma v tako imenovanih taboriščih za prevzgojo.

Od skodelice do skodelice

»Ko je Kitajska gostila svoje prve olimpijske igre, to so bile poletne igre leta 2008, je bil pomen te megaprireditve jasen gledalcem v državi in zunaj nje. Na splošno je bil prepoznan kot slavljenje kitajskega vzpona med gospodarske velesile,« je nedavno zapisala mednarodna revija The Diplomat. To drži. Namen vsega blišča OI 2008 je bil preslikati zahodno stereotipno predstavo o Kitajski kot veliki, a mizerni tovarni, v kateri delavci garajo za skodelico riža na dan. V nadaljnjih letih se je Kitajska prelevila iz rjaste tovarne v mogočno korporacijo, ki bo kmalu vodilna na svetu. Njen razvoj in sijaj jemljeta dih, a sta namenjena tudi odvračanju pozornosti od tega, kar se dogaja v njenih temačnih kleteh, od prisilnega dela, psihološkega ter fizičnega mučenja do nasilne sterilizacije, sistemske indoktrinacije, usmrtitev in umiranja zaradi nečloveških bivalnih razmer v taboriščih. Skodelica riža bi bila lahko še vedno svojevrsten simbol Kitajske; včasih se je je oklepal izkoriščani delavec, pred njim siromašni kmet, zdaj ujgurski interniranec.

Težko si je predstavljati vsesplošno trpljenje Kitajcev za časa tako imenovane kulturne revolucije, ki jo je orkestriral voditelj Mao Cetung od leta 1966 do 1976 in katere namen je bil utrditi nadvlado komunistične partije pod pretvezo »čistke sovražnih elementov«. Po nekaterih ocenah je bilo preganjanih in interniranih na desetine milijonov ljudi, umrlo pa naj bi jih bilo do 20 milijonov (v glavnem zaradi lakote, izčrpanosti in usmrtitev). Od skodelice riža do skodelice riža, Kitajska se je bistveno spremenila. In se hkrati ni.

Kitajski režim je prav zaradi olimpijskih iger še dodatno zaostril represijo.

Danes se nihče več ne more izgovarjati na nevednost, ker informacije ne bi bile dostopne. Mediji razpolagajo s satelitskimi fotografijami koncentracijskih taborišč v avtonomni pokrajini Sinkiang, kjer živi večina Ujgurov. Primeri preganjanja oporečnikov, blogerjev in umetnikov so vseskozi dokumentirani. Znano je, da ima Kitajska zaprtih največ novinarjev na svetu, in sicer (vsaj) 127. »Podaljšanje dovoljenja za opravljanje novinarskega dela je zdaj pogojeno s poznavanjem predsednikove ’Misli’ in s preverjanjem objav novinarjev na družabnih omrežjih. V mrzlični potrebi po nadzoru režim celo razmišlja o prepovedi zasebnih medijev v bližnji prihodnosti. To je mora. Represija po novem ne izključuje niti Hongkonga, nekoč pokrovitelja svobodnega novinarstva, kjer pa zdaj poteka vse več aretacij novinarjev v imenu nacionalne varnosti,« je navedla organizacija Novinarji brez meja v decembrskem poročilu The Great Leap Backwards of Journalism in China.

Osemindvajsetega decembra je kakih 200 policistov izpeljalo racijo v prostorih hongkonškega spletnega medija Stand News in aretiralo sedem novinarjev. Šlo je za golo demonstracijo režimske premoči. Stand News je takoj ustavil delo. Tretjega januarja se je za to odločilo še vodstvo spletnega medija Citizen News. Odgovorna urednica Daisy Li je poudarila, da ne more več prevzemati odgovornosti za svoje novinarje: »Bi lahko objavljali ’varne novice’? Saj niti ne vem, kaj je ’varna novica’.« Chris Yeung, ustanovitelj tega spletnega medija, je dodal: »Nihče ne ve, kaj se bo še zgodilo. Naj vas ne skrbi. Ohranite v spominu srečne trenutke.« Dan kasneje je prostore zaprl še spletni medij Mad Dog Daily.

Poltergeist

Kitajski režim je prav zaradi olimpijskih iger še dodatno zaostril represijo. Varnostni organi so v tednih in dneh pred slovesnostjo ob odprtju pridržali neznano število novinarjev, akademikov in drugih predstavnikov civilne družbe, jih zasliševali zaradi suma spodbujanja prevratnega delovanja proti državi in jim grozili, naj bodo tiho. Spet drugi so poročali, da jim je bil onemogočen dostop do družabnih omrežij. Wang Yakiu, predstavnica organizacije Human Rights Watch, je dejala: »Še ust ne sme nihče odpreti.«

To večidel velja tudi za tuje novinarje, ki v zadnjem času doživljajo vse več kibernetskih vdorov, nadlegovanja na spletu in fizičnih napadov na ulici, ker jih kitajske oblasti javno označujejo za sovražnike. Klub tujih dopisnikov iz Kitajske je v rednem letnem poročilu, objavljenem konec januarja, opozoril, da se svoboda medijev na Kitajskem omejuje »z vratolomno hitrostjo«. Režim tujim novinarjem po novem sistematično grozi z zakonskimi ukrepi, tožbami in preiskavami, ki zadevajo nacionalno varnost.

Ne nazadnje – tudi športniki so bili vnaprej opozorjeni, naj držijo jezik za zobmi. Yang Shu, predstavnik olimpijskega organizacijskega odbora, je na novinarski konferenci sredi januarja oznanil: »Kakršnokoli vedenje ali govorjenje, ki je v nasprotju z olimpijskim duhom, še posebej pa v nasprotju s kitajskimi zakoni in predpisi, bo zagotovo kaznovano.« Tudi predstavniki mednarodnih človekoljubnih in športnih organizacij so opozorili, da bodo tekmovalci v Pekingu izpostavljeni »državnemu nadzoru orwellovskega tipa« in da se bodo znašli v nevarnosti, če bodo spregovorili o Ujgurih ali o človekovih pravicah nasploh. Britansko olimpijsko združenje je svojim športnikom celo ponudilo začasne mobilne telefone v skrbi, da bi kitajski režim utegnil slediti njihovim komunikacijam še po vrnitvi domov. Vsi športniki so si ob prihodu v Peking morali naložiti na telefon aplikacijo MY2022, ki po ugotovitvah inštituta za kibernetsko varnost Citizen Lab s kanadske Univerze v Torontu omogoča nadzor nad osebnimi podatki, tudi šifriranimi sporočili. To ni olimpijski duh. To je režimski poltergeist.

Zločin in tišina, znova

Poletne OI 2008 so torej slovesno pospremile kitajski gospodarski vzpon, zimske OI 2022 pa so izrabili za potrditev in utrditev režimske diktature doma in vse večje politične moči v svetu. Sporočilo iz Pekinga je preprosto: vseeno nam je, če ameriška vlada in nekateri zahodni voditelji menijo, da nad Ujguri izvajamo genocid. Ne želimo, da se o tem govori na glas, in poskrbeli bomo, da se o tem ne bo govorilo niti po tihem.

Režim je dosegel svoje, in to na več področjih. Zahodne korporacije, kot so Airbnb, Procter and Gamble, Omega, Allianz, Atos, Snickers itd., sodijo med glavne pokrovitelje OI 2022, vendar tega ne obešajo na veliki zvon pred zahodno javnostjo, ker je to v nasprotju z njihovo skrbno negovano podobo odgovornih podjetij, ki promovirajo človekove pravice. Ameriški računalniški velikan Intel se je moral decembra opravičiti Kitajski, potem ko je dobaviteljem naročil, naj ne uporabljajo delovne sile in blaga iz Sinkianga. Podjetja tako razumejo, da je bolje biti tiho in ne usmerjati preveč pozornosti na poslovanje s Kitajsko, sicer se utegnejo znajti v nerodnem položaju, ko bodo morali javno tehtati med svojimi dobički in človekovimi pravicami. Na Kitajskem, seveda, na veliko oglašujejo pokroviteljstvo OI 2022.

Podobno dvojnost je bilo opaziti med nedavnim obiskom generalnega sekretarja OZN Antonia Guterresa v Pekingu. Guterres je voditelju Xi Jinpingu čestital za organizacijo olimpijskih iger, v nadaljevanju pa izrazil upanje, da bo opazovalcem Združenih narodov vendarle omogočen verodostojen obisk Sinkianga. Kitajski mediji so povzeli prvi del izjave, tuji pa drugega.

Športniki so bili opozorjeni, da se bodo znašli v nevarnosti, če bodo spregovorili o Ujgurih ali o človekovih pravicah nasploh.

Tisti kitajski aktivisti, ki si še upajo govoriti, kritizirajo Mednarodni olimpijski komite (MOK) zaradi uklanjanja režimu in mu pripisujejo sokrivdo za represijo, ki jo ta izvaja. »Za časa OI 2014 v Sočiju se je MOK oglašal vsaj v prid pravicam pripadnikov skupnosti LGBT,« je opozorila Wang Yakiu. »Zdaj pa je postal kolesce v kitajskem vladnem propagandnem stroju.« Visoki predstavnik MOK Dick Pound je njene besede označil za »trapaste«. Za zdaj je uradno stališče MOK, da olimpijske igre ne smejo biti spolitizirane. A kritike ne prihajajo samo iz Kitajske. Rob Koehler, direktor mednarodne športne organizacije Global Athlete, je rekel: »Popolnoma absurdno je, da športnike nagovarjamo, naj bodo tiho. Toda MOK ni z ničimer namignil, da jih bo zavaroval.«

ZDA, Velika Britanija, Kanada, Indija, Avstralija, Litva, Estonija, Belgija, Danska in Kosovo so se odločili za diplomatski bojkot OI 2022. Celovitega bojkota, h kateremu je pozvalo več sto človekoljubnih organizacij, ni bilo.

Tudi ob olimpijskih igrah 1936 je bilo veliko pozivov k bojkotu. Ameriška organizacija Odbor za pošteno igro v športu je novembra 1935 opozorila: »Nacistična Nemčija si prizadeva izrabiti 11. olimpijado za potrebe in interese nacističnega režima namesto za udejanjanje olimpijskih idealov.« Avery Brundage, predsednik Ameriškega olimpijskega odbora, je obiskal Nemčijo in se vrnil z zagotovilom, da bodo judovski atleti obravnavani tako kot drugi, in načrtovanje OI se je nadaljevalo. Vendar so nekateri športniki razumeli, da gre pri vsem skupaj za bistveno večjo težavo kot zgolj za enakopravno obravnavo oziroma varnost, in so se sami odločili za bojkot. Med njimi sta bila kanadska boksarja judovskega rodu Sammy Luftspring in Norman Yack. Šestega julija 1936 sta v izjavi za javnost zapisala besede, ki z današnjega vidika, torej v retrospektivi, zbujajo zgolj srh: »Nočeva prizadeti čustev svojih rojakov Judov s tem, da bi odpotovala v državo, ki bi jih iztrebila, če bi jih lahko.«

Ohranimo v spominu zgodovinske lekcije.