V Sloveniji ima oblast ljudstvo

Kako deluje demokracija? Na papirju preprosto, poslanci v državnem zboru predstavljajo vse volivce in niso vezani na navodila strank. V predstavniški demokraciji poslancem ljudstvo podeli mandat. A politika ne nastaja samo v državnem zboru ali v drugih institucijah moči, to bi bila redukcija političnega, redukcija misli. Velik del politike nastaja zunaj parlamenta, vsebino zakonov pomagajo graditi drugi deli družbe, stroka, različne interesne skupine, državljani. To je prava politika, če tega sodelovanja ni, nimamo demokracije, pač pa strankokracijo.

Janševa vlada je z aroganco in objestnostjo spodbudila razmah civilne družbe, ljudi, organizacij, ki jih moti, kar se dogaja v Sloveniji. Civilna družba je temeljni del vsake demokratične ureditve. Več kot sto nevladnih organizacij je tako pripravilo pobudo Glas ljudstva, 138 različnih zahtev, gospodarskih, okoljskih, političnih, družbenih. Predlagajo denimo, da se omejijo vlaganja v vojaško opremo ali da je treba sprejeti nov pravilnik o poklicnih boleznih. Vse pobude je težko uresničiti, a seznam je dobra podlaga za vsebinsko razpravo. Zahteve so aktivisti poslali vsem političnim strankam, nanje je odgovorilo deset strank, skupno pa so se strinjale s 77 predstavljenimi predlogi. Seveda gre za načelno strinjanje, vendar je to prvi korak, prve zaveze so bile narejene. Do zahtev se ni opredelila nobena izmed strank vladajoče koalicije, pa tudi ne Gibanje Svoboda Roberta Goloba. Pri njem je nekako jasno, zakaj še molči – njegova stranka šele nastaja, nastaja njen program –, bolj nenavadno pa je, zakaj molči vladna stran. SDS, NSi, stranka Konkretno in SNS imajo oblast, vladati želijo tudi po 24. aprilu. Toda namesto odgovorov ponujajo aroganco.

Seveda ne moremo biti presenečeni. Predsednik vlade Janez Janša v civilni družbi, v nevladnih organizacijah vidi sovražnike, zajedavce davkoplačevalskega denarja, zanj so to plačanci brez resnih nacionalnih dosežkov. To, da so med pobudniki akcije Glas ljudstva tudi društva, kot sta Društvo SOS telefon in Slovenska filantropija, ga ne moti. Kdor razmišlja s svojo glavo, kdor ne prikimava, je nevaren. Ko je Niko Kovač, direktorico Inštituta 8. marec, revija Jana te dni razglasila za Slovenko leta, ja Janša mirno tvitnil, da v Sloveniji namesto zdravstvenega osebja nagrajujejo tiste, »ki nagajajo«, zanj je Glas ljudstva »glas privilegiranega 1 %, lažna elita, ki sebe razglaša za ljudstvo«, razni inštituti in nevladne organizacije pa izigravajo zakonodajo in so, kot je zapisal premier, »mafija«.

To, da imamo v Sloveniji toliko nevladnih organizacij, da so politično aktivne, da pomagajo ljudem, da nadzirajo oblast, je dokaz, da imamo pri nas demokracijo. In da naša družba še ni padla na temno stran meseca.

Janez Janša vse to seveda zelo dobro ve. Njegova politična kariera se je začela – prej je bil nekaj let del institucionalnih socialističnih struktur v ZSMS in sorodnih organizacijah – v trenutku, ko ga je zaradi procesa proti četverici podprla civilna družba. Ko je nastal Odbor za varstvo človekovih pravic. Ko so se zanj zavzeli posamezniki, kolektivne organizacije, različna uredništva, osnovne partijske celice v delovnih organizacijah, študentski klubi, vse, čemur bi v današnji politični terminologiji lahko rekli civilna družba. Brez civilne družbe ne bi bilo političnega pritiska, zahtev po demokratizaciji, ne bi bilo osamosvojitve.

Brez civilne družbe ne bi bilo niti Janeza Janše. Izšel je iz nje, danes jo zaničuje.