Janša in Pahor skozi dobrikanje Italijanom zanikata zgodovinska dejstva

Zlagane fojbe

Slovenska politika je v primeru fojb večkrat izdajalsko klonila, najvišje pa zastavo nacionalno sramote in zanikanja zgodovinske resnice dvigujeta Borut Pahor in Janez Janša. To dejstvo se je znova pokazalo, ko je na drugem programu italijanske javne televizije Rai 2 bil premierno prikazan dokumentarec »Fojbe in eksodus, dnevi sovraštva« (Foibe ed esodi, i giorni dell’Odio), v katerem sta med drugim kot »pričevalca« nastopila premier Janez Janša in kardinal Franc Rode. Vlada republike Slovenije je ponosno vabila k ogledu.

Slovanski krvoločni bes

Slovenska tiskovna agencija je poročala, da si je za Radio Slovenija film, ki ga je pripravil Andrea Romoli, ogledal dopisnik iz Rima, novinar Janko Petrovec; opisal ga je kot »italijanski pogled na zgodovino diktatur 20. stoletja ob Severnem Jadranu«. Pri čemer se avtor filma, kot so poročali, ni ustavil pri povojnem trpljenju Italijanov, ampak se je posvetil tudi »trem desetletjem preganjanja in nasilja nad ljudstvi med Gorico in Dalmacijo«. V delu, v katerem govori o stotinah nedolžnih italijanskih povojnih žrtev, se sicer ne spušča v spor glede dejanskega števila žrtev fojb, hkrati pa zelo dobro vemo, kakšen uradni »italijanski pogled« je: v njem prevladuje zmanipulirano mnenje o žrtvovanju italijanskega naroda vpričo genocidnih sosedov ob »barbarstvu stoletja«, ki ga je proizvedel »slovanski krvoločni bes«, če navedemo bivšega italijanskega predsednika Giorgia Napolitana.

Janša je v filmu nastopil kot nekdo, ki je posredno afirmiral prirejeno italijansko resnico o fojbah skozi slikanje zločinskega komunističnega režima, delil je zgodbo svojega očeta, ki si je moral pod fašisti skopati lasten grob, pod nacisti je bil interniran v Dachau, nato pa ga je OZNA odpeljala v Kočevski rog, kjer so ga ustrelili, a se je uspel rešiti, je našteval. Med drugim je poudaril, da so bili v Sloveniji komunisti krivi za veliko več žrtev kot nacisti in fašisti; način torej, kako se prikloniti »italijanskemu pogledu«, ne da bi z besedo omenil okupacijo dela Slovenije in trpljenje slovenskega naroda. Kardinal Rode je v filmu spregovoril o svoji izselitvi v Argentino in o preganjanju slovenske duhovščine v desetletju po drugi svetovni vojni, še pri STA povzemajo dopisnika RTV Slovenija. Petrovec je pojasnil, da so v oddaji sicer sodelovali predvsem konservativni italijanski popularizatorji zgodovine, ni pa bilo najpomembnejših raziskovalcev slovensko-italijanske zgodovine 20. stoletja. Iz Slovenije je sicer nastopil še Tit Turnšek, ki pa je govoril o izgonu Nemcev iz Slovenije.

Kupčija z držanjem za roke

Naj spomnim, 13. julija 2020 je Borut Pahor skupaj z italijanskim predsednikom Sergiom Mattarello položil venec na dveh mestih, pri spomeniku bazoviškim junakom, žrtvam fašizma, in pri spominskemu obeležju na bazoviški fojbi, o čemer podrobno pišem v besedilu Pahorjeva kupčija z bazoviško fojbo: priklon Italiji pod blefom sprave. Kot je znano, v tej fojbi niso nikoli našli italijanskih žrtev, kar je potrdil že angleški pregled takoj po vojni, kasneje pa tudi mešana zgodovinska komisija. Slovenski mediji skoraj niso želeli kvariti spravitvenega dejanja v Pahorjevi režiji, ko sta se z italijanskim kolegom romantično držala za roke, čeprav je kdaj poprej slovenski predsednik že bil sposoben očitati »nesprejemljive izjave visokih predstavnikov Italijanske republike ob dnevu spomina na žrtve fojb, ki želijo ustvariti vtis, da je šlo pri fojbah za etnično čiščenje«. Mimogrede, spravitveni dogodek je potekal le na italijanskem ozemlju in če bi opravičilo bilo res iskreno, bi moral Mattarella stopiti tudi na slovenska tla in se opravičiti za italijansko agresijo. Vendar mu nič takšnega ni bilo treba storiti ob tako prijaznem slovenskem državnem vrhu…

Pahor vsaj od leta 2020 v svojih nastopih potvorbe zgodovinskih resnic ni omenjal, ker bi to terjalo natančnejše pojasnilo, zakaj polaga vence in se v času, ko fašizmi in nacionalizmi še zdaleč niso usahnili, zgodovinskim fabrikacijam dobesedno priklanja, ne da bi pomislil na trpljenje lastnega naroda in privrženost dejstvom. Res pa je, da v zameno za kimanje na italijanskih univerzah prejema častne doktorate. Novinarka Saša Vidmajer je v Delu opozorila, »kako naivna in nespametna je tukajšnja politika«, k čemur prišteva lahkotno podeljevanje državnih odlikovanj tistim, ki vzporejajo fojbe s holokavstom. Tokrat ga bo prejel tržaški župan Roberto Dipiazza, ki je ob letošnjem dnevu spomina govoril o krvoločnih partizanih, ki so nad Italijani izvedli »holokavst« in Pahor bo njemu, kot tudi predsedniku Furlanije – Julijske krajine Massimilianu Fedrigi, podelil državno odlikovanje za »prispevek k poglabljanju slovensko-italijanskega sodelovanja«, kakor piše v decembrskem uradnem listu.

Janševa in Pahorjeva politična in medijska dejanja pričajo, da je naša država pripravljena za naklonjenost Italije poteptati zgodovinske resnice in posredno zanikati lasten narod.

Novinarka sicer komentira, da je šlo za »lahkomiselen poklon slovenskega predsednika Boruta Pahorja leta 2020 pred bazoviško fojbo«, ki da zdaj daje rezultate. Na tej točki se moti, v njegovem dejanju ni bilo nobene ležernosti in nepremišljenosti, zgolj mimikrija upravičevanja skozi »maskirni dialogizem«, s katerim tako rad promovira sebe, ter sklicevanje na dobro kupčijo z vrnitvijo tržaškega Narodnega doma slovenski narodni skupnosti, zaradi katere se tako rekoč splača malo potrpeti. Povedano drugače, Pahor je ves čas celo dajal signale, da je dober mešetar in bi ga zato morali res blazno spoštovati! Končno je tudi nekdo, ki izmenično bere Pirjevčevo in Možinovo knjigo – da mu ne bi kdo očital enostranosti!

Janševa in Pahorjeva politična in medijska dejanja pričajo, da je naša država pripravljena za naklonjenost Italije poteptati zgodovinske resnice in posredno zanikati lasten narod. Državno odlikovanje tistim, ki širijo zlagane zgodbe o holokavstu v eksekuciji partizanov, bo novo simbolično dejanje v tej smeri. Večja sramota od te je samo še, da ne širša javnost ne množični mediji tovrstnega izdajstva sploh ne znajo ali nočejo artikulirati kot problem, vse gre neopazno mimo. Si pač zaslužimo voditelje, kot jih imamo, pa tudi kritično javnost, kot jo imamo, in skupaj z njimi hlapčevsko pristajamo na razprodajo lastne zgodovine in s tem narodne identitete.

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**