Dobri človek Zdravko

Vlada in njen predsednik Janez Janša sta v ponedeljek sporočila, da bo država izkoristila predkupno pravico in kupila 43-odstotni delež v družbi Sava, ki bi sicer iz rok naložbenega sklada York ob koncu meseca prešel v last madžarskega naložbenega sklada Diófa, katerega lastnik je eden od Orbánu bližnjih tajkunov Daniel Jellinek, pomembno vlogo v družbi pa igra tudi Orbánov zet István Tiborcz. Tako se je vlada odločila pod pritiskom javnosti: v zadnjih mesecih je namreč pripravila že vse korake, da bi celotna družba Sava prešla v roke Madžarov, spremenila je državni načrt upravljanja premoženja in Savo izločila iz njega. Brez dvoma je pričakovala negodovanje javnosti, a ne tako intenzivnega. Posel je ustavila šele, ko je uvidela, kako besna je javnost zaradi te namere.

Minister za gospodarstvo Zdravko Počivalšek zdaj v svojem slogu – torej nasilno in glasno – govori, da so njegovemu projektu, da bi država ustanovila turistični holding, zdaj nenadoma vsi naklonjeni: »Vesel sem, da smo prišli do tega, da nas je tudi opozicija podprla, čeprav je prej leta in leta delala vse, da se ne bi zgodilo to, kar bomo zdaj storili. Vlada nima v turizmu kaj iskati, mi želimo le konsolidirati državno premoženje, ga narediti bolj uspešnega in nato privatizirati.«

No, to je neresnica. S tem ko sta opozicija in javnost nasprotovali prodaji Madžarom, nista sporočali, da se strinjata z njegovo zamislijo o turističnem holdingu. Kaj sploh je ta zamisel, kaj se skriva za stavkom »konsolidirati državno premoženje, ga narediti bolj uspešnega in nato privatizirati«? Čeprav nekatere najbolj zmoti glagol ’konsolidirati’, kar pomeni, da država nameni denar za nakup deležev, ki so v zasebni lasti, spet druge še bolj skrbi glagol ’privatizirati’ (ker v tem vidijo prodajo nekim skladom, ki se bodo ukvarjali predvsem s preprodajo deležev), je tisto, zaradi česar je zamisel o holdingu sporna, skrito v besedni zvezi ’ga narediti bolj uspešnega’. Na tej točki se moramo vrniti k Madžarom – ker so oni tisti, ki so ta koncept tako izpopolnili. Takole gre. Država najprej odkupi podjetje. Nato to podjetje, na primer hotelski kompleks, doživi temeljito obnovo, država sama zagotovi nekaj državnih sredstev, predvsem pa veliko evropskih sredstev. Kot izvajalci obnove nastopajo pravi ljudje in prava gradbena in izvajalska podjetja – prijateljska oziroma podjetja oligarhov, ki spadajo v krog Viktorja Orbána. Denar se tako prelije v ta gradbena podjetja, seveda z izjemno visokimi maržami in pribitki, ki jim s strani države nihče ne ugovarja. In kaj se zgodi na koncu? Seveda potem pride čas privatizacije, ko ta dokapitalizirana in prestrukturirana podjetja, ki so jih z državnimi in evropskimi sredstvi »naredili uspešna«, kupijo podjetniki iz kroga Viktorja Orbána, praviloma povezani z izvajalci obnove. Z drugimi besedami, ta vmesni korak »narediti podjetje uspešno« je v tem delu Evrope izjemno pogosto namenjen prelitju denarja iz javnega v zasebno in s tem zagotovitvi sredstva za formalno čist nakup podjetja. Dejansko gre pogosto za zlorabo evropskih sredstev. In točno to je tisto početje, ki tako jezi evropsko komisijo. To je točno tisto, kar naj bi nadzorovali evropski tožilci. Da, točno tisti evropski tožilci, ki jih je slovenska vlada tako stežka imenovala.

Poskus, da bi slovenski turizem »prepustili« Madžarom, je bil torej prej ko ne poskus, da bi omenjeni koncept v dogovoru z Orbánom peljali prek madžarskih prijateljev – za vsak primer, če Janša in Počivalšek ne bosta v naslednji vladi. Javnost jim je to zdaj preprečila.

Vendar to ne pomeni, da na Savo ne prežijo drugi počivalški. Veliko jih je, ki bi se radi prebili do tega premoženja. Morda so njihova lička bolj »rdeča«, a zato njihovi nameni niso nič boljši. Prijatelje pa imajo na vseh straneh političnega zemljevida.