Atraktivne zgodbe

Decembra 2020, med koronsko paniko in zaprtjem družbe, je daleč od oči slovenske javnosti v Rogaški Slatini potekal referendum. Mnenja so se kresala okoli 106 metrov visokega razglednega stolpa Kristal, ki se ga je namenila postaviti slatinska občina. Župan Branko Kidrič je zatrjeval, da bo objekt Rogaško obogatil z »novo atraktivno zgodbo«, zaradi katere bodo v mesto kristala in mineralne vode drle trume novih obiskovalcev, ki bodo dodobra napolnile proračune občine in lokalnih podjetij. Na drugi strani so pobudniki referenduma na čelu z mlado intelektualko Evo Žgajner poskušali sokrajankam in sokrajanom dopovedati, da načrtovani stolp mestu dejansko ne bo prinesel bistvene dodane vrednosti in da bi občina lahko denar porabila bistveno bolj smotrno. Pri čemer nikakor ni šlo za majhno vsoto, vrednost naložbe je bila ocenjena na dobra dva milijona evrov, Žgajnerjeva in somišljeniki pa so opozarjali, da se bo znesek glede na ustaljene prakse pri tovrstnih projektih gotovo še povečal. Toda opozorila so bila zaman, aktivisti pač niso zmogli tekmovati z občino in lokalnimi mediji in tako je večina udeležencev referenduma podprla gradnjo stolpa.

Manj kot leto dni kasneje je rogaškoslatinska občina sporočila, da bo projekt bistveno dražji od prvotnih ocen; po novem naj bi stal že 3,7 milijona evrov. Jasno je, da občina sama ne zmore tolikšnega zalogaja in da bo morala poiskati dodaten denar; k sreči ima območje Kozjanskega in Obsotelja v Ljubljani svojega človeka, ministra za gospodarstvo Zdravka Počivalška, ki se z rogaškoslatinskim županom Kidričem odlično razume že desetletja. In tako je vlada pred slabima dvema tednoma sprejela sklep, da bo Kidričev babilonski stolp podprla in uvrstila v načrt nacionalnih razvojnih programov za obdobje 2022–2025 ter projekt sofinancirala z dvema milijonoma evrov.

Poleg stolpa v Rogaški Slatini vlada z milijonskimi zneski sofinancira še prenovo samostanov in grobišča v Kočevskem rogu, projekt vrednotenja življenjske dobe lesa, ureditev Simonitijevega muzeja osamosvojitve in gradnjo javne razsvetljave v Bosni in Srbiji.

Ob tem je treba dodati, da je občina Rogaška Slatina lani začela gradnjo skoraj dvesto metrov dolgega nadhoda Sonce, ki je bil po poročanju Dela prvi pogoj za naložbo v stolp Kristal; tudi nadhod se je na poti s projektantske mize do izvajalčevega načrta bistveno podražil, cena se je ustavila pri 1,8 milijona evrov, od česar so 1,2 milijona pomenila sredstva Eko sklada. Še pred tem je občina zgradila 1,75 milijona evrov vreden poslovni center, poimenovan Vrelec. Samo te tri naložbe bodo torej skupaj stale več kot sedem milijonov.

Državni proračun kot božičkov seznam

Zgled iz Rogaške Slatine je simptomatičen za miselnost, s katero sedaj odločevalci – vlada in lokalne skupnosti – brez poglobljenega premisleka o resničnih potrebah državljanov in državljank po epidemiji trošijo denar, namenjen za obnovo in razvoj dodobra opešanega družbenega modela. Medtem ko cela vrsta poklicnih profilov ne najde zaposlitve, podplačani javni uslužbenci s stavkami terjajo težko prisluženi denar, prekarci zapirajo espeje in mali podjetniki svoja podjetja, zdravstveni in pokojninski blagajni vse bolj akutno primanjkuje sredstev, 140.000 ljudi pa je brez osebnega zdravnika, se z državnim in evropskim denarjem po vsej državi na veliko prenavljajo in gradijo turistične znamenitosti, spomeniki, industrijske hale in obrati. Kajti betonirati in zidati je neprimerno lažje kot reševati sistemske probleme, pa tudi rezultati so prej vidni in, če parafraziramo ministra za gospodarstvo, bistveno bolj konkretni.

Brezglavo zapravljanje in betoniranje pa sta mogoči, ker je Slovenija v tem trenutku preplavljena s poceni denarjem, ki poganja te naložbe. Pod Janšo se je država na veliko zadolževala, njen dolg je v letih 2020 in 2021 narasel za osem milijard evrov; največji del te vsote si je sposodila po izredno ugodnih obrestnih merah. In tako je vlada do skrajnosti napihnila državni proračun, njegovi izdatki so za leto 2022 predvideni na rekordnih 13,36 milijarde; ta denar se sedaj na grozo fiskalnega sveta, ki je že opozoril na neupravičeno in nesmiselno zapravljanje, z lopato meče tudi v projekte, kot je razgledni stolp v Rogaški Slatini.

Načrt razvojnih programov, ki so del državnega proračuna in v katerega je vlada očitno na posredovanje Zdravka Počivalška uvrstila stolp Kristal, je v zadnjih mesecih sedanje Janševe oblasti nabuhnil v kaotični božičkov seznam brez rdeče niti, na katerem so zapisane želje na moč raznolike množice deležnikov. V zadnjih tednih praktično ne mine seja vlade, da ne bi nanjo uvrščali novih, več milijonov evrov vrednih naložb. Gotovo je med njimi precej takih, ki bodo neposredno prispevale k dvigu BDP, pa tudi življenjskega standarda v državi. Tako bomo davkoplačevalci vrsti podjetij (Lek, Vitli Krpan, Elaphe, Iskra, lendavski Ocean Orchids, Stilles, TAB Mežica ...) sofinancirali nakup proizvodne opreme, razvoj produktov in širitev prostorov. Ob tem se bodo z državnim denarjem prenavljali in širili nekateri vrtci, šole in domovi za starejše, podpirala se bo »digitalna preobrazba nevladnih organizacij«, še dva milijona evrov pa bo šlo za reševanje rejcev prašičev. A kakor je še mogoče razumeti upravičenost omenjenih investicij, pa v načrtu razvojnih programov med programi, ki jih je sklenila sofinancirati Janševa vlada, ob stolpu Kristal najdemo še vrsto takih, ki bodejo v oči.

Med njimi omenimo prenovo vrste gradov in samostanov ter drugih kulturnih spomenikov, od katerih jih je dobršen del v lasti katoliške cerkve, kakopak pa ne manjkajo vzdrževalna dela na grobišču v Kočevskem rogu – kajti če Slovenija kaj resnično potrebuje po dveh letih epidemije covid-19, so to obnovljeni gradovi in samostani. Za kar bo v naslednjih dveh letih iz proračuna šlo 4,8 milijona evrov. S sedmimi milijoni se bo podprla vzpostavitev istrskega kulturnega centra v Izoli, za katerega si prizadeva umetniški vodja Festivala domoljubne pesmi Patrik Greblo. Ker pa ni v kulturi denarja nikoli preveč, bo Vasko Simoniti iz rekordnega proračuna prejel še 15 milijonov evrov, s čimer bo uredil nove prostore državnemu arhivu in Muzeju slovenske osamosvojitve, ki ga je lani ustanovila Janševa vlada.

Med razvojne programe za leto 2022 so bili pred slabim mesecem dni uvrščeni še projekti »drevesna skorja za zaščito lesa, vrednotenje življenjske dobe lesa, učenje v času podnebnih sprememb in obnova gozdov za manjše tveganje«; skupaj bodo stali 840.000 evrov. Še 810.000 evrov bo šlo za mednarodne programe na področju kvantnega računalništva. Pol milijona evrov pa bo vlada namenila za projekte vzpostavitve javne razsvetljave v bosanski občini Gradiška in srbski občini Vrnjačka Banja ter avtomatizacijo toplotnih postaj v Srbiji – po kakšnem ključu so te naložbe pristale med slovenskimi razvojnimi projekti, ostaja skrivnost.

Evropski denar za gradnjo svetovnih čudes

Drugi ključni vir, s katerimi se sedaj po slovenskih občinah postavljajo nova svetovna čudesa, ki jih bodo baje hodili občudovat obiskovalci iz vsega sveta, so evropska sredstva. Že pred izbruhom korone je bilo za Slovenijo v obdobju 2020–2027 predvidenih malo manj kot tri milijarde evropskih kohezijskih sredstev ter poldruga milijarda iz drugih mehanizmov. V zadnjih letih smo v Sloveniji s tem denarjem po različnih občinah med drugim dobili muzeje baroka, kovaštva, hmeljarstva, premogovništva, kmečkih obrti in vinarstva, v novi perspektivi iz njih že rastejo vinska fontana pri Radencih in muzej čipkarstva na Bledu. Med epidemijo pa je EU začela panično tiskati še dodatne milijarde denarja in ga skozi programe okrevanja razpečevati po članicah, ki naj bi ta denar porabile za obnovo temeljnih družbenih podsistemov po krizi; Sloveniji iz tega vira pripada dodatnih 1,6 milijarde nepovratnih sredstev in še 3,6 milijarde izredno ugodnih posojil. Denarja je torej danes več kot zadosti, vsekakor dovolj, da so sedaj ministri v vladi in župani po občinah opiti od misli, kaj vse bi se dalo z njim postaviti in obnoviti.

Slovenija po epidemiji covid-19 ne potrebuje muzejev kmečke obrti, vinskih fontan in razglednih stolpov, temveč celovito prenovo družbenih podsistemov, vzdržno javno blagajno, uravnotežen trg dela in stanovanja za mlade.

V tem kontekstu je simptomatičen projekt postavitve pol kilometra dolge viseče brvi »v tibetanskem slogu« v Celju, ki naj bi povezovala hriba na različnih bregovih Savinje. Most naj bi stal okoli 3,7 milijona evrov, po poročanju Dela »od tega občina načrtuje skoraj 2,8 milijona evrov evropskih ali državnih sredstev«. Za pomisleke opozicije, ki podobno kot lani pobudniki referenduma o stolpu v Rogaški Slatini ocenjuje, da bi se milijoni lahko porabili bolj smotrno, občinska oblast nima posluha. »Prepričan sem, da bo most stal bistveno več, kot so ocene. Cene jekla na trgu rastejo, mislim, da bo na koncu cena blizu desetim odstotkom proračuna mesta. Za en prizidek pri osnovni šoli je potrebna četrtina teh sredstev,« je za Delo izjavil občinski svetnik Levice Matija Kovač.

Bolje odmrli možgani kakor pobegli

Dejansko smo vse to v Sloveniji že videli med prvo vlado Janeza Janše. Tudi tedaj se je država na veliko zadolževala, pri čemer so ji dobre bonitetne ocene omogočale pridobivanje poceni posojil na mednarodnih trgih. Za nameček je Slovenija tedaj postala upravičena do sredstev iz evropskih kohezijskih in strukturnih skladov, skupno je šlo za okoli 4,2 milijarde evrov. Posledice so bile enako nebrzdano zapravljanje kot danes in nekaj resnično čudaških naložb, opredeljenih v bombastično ambiciozni Resoluciji o nacionalnih razvojnih projektih za obdobje 2007–2013. Tedaj so se v kolektivno zavest za vekomaj vtisnile obljube o gradnji morskega otoka v obliki delfina, ki naj bi prinesel 200 novih zaposlitev, pa o gradnji spektakularnega zabaviščnega parka Megalaxia/ Kurentland pri Ptuju, investicije, ki naj bi »ustavila beg možganov« s tega območja in prinesla najmanj 300 dodatnih služb.

Ni se mogoče znebiti vtisa, da Slovenija tudi sedaj dejansko nima sistemske vizije, kako porabiti presežni denar, ki je naenkrat na voljo. Dejstvo je, da so evropski razpisi pripravljeni tako, da je nanje najlažje prijaviti obnove in gradnje različne infrastrukture, nemogoče pa je ta sredstva preliti v javne blagajne in jih nameniti za zdravstvo, socialo in pokojnine, kjer so mnogo bolj potrebna. Toda sistem evropskih razpisov je namenjen kot svojevrstno dopolnilo državnemu proračunu; Evropa nameni denar za gradnjo muzejev, stolpov, vrtcev in šol, da s tem razbremeni državo, ki naj bi zato imela več možnosti za financiranje temeljnih družbenih podsistemov. Toda kot znova dokazuje sedanji načrt razvojnih programov, tega Janša in njegove vladne ekipe nikoli niso razumeli, temveč iz državnega proračuna raje delijo darila svojim političnim zaveznikom in poslušnim županom ter si postavljajo spomenike iz betona in jekla.

Po tej viziji bodo mlade prebivalke in prebivalci Rogaške Slatine dobršen del življenja živeli pri starših namesto v lastnih stanovanjih, tisti z diplomami humanističnih in družboslovnih fakultet pa bodo lahko delali kvečjemu kot natakarji v zdravilišču ali hostese v razkošnem razglednem stolpu.