Vsiljeni avditorij

Na jasi v ljubljanskem parku Tivoli naj bi zrasla rekonstrukcija oziroma reinterpretacija avditorija, ki ga je Jože Plečnik postavil v tridesetih letih prejšnjega stoletja, a ni nikoli zares zaživel in je propadal, dokler ga niso desetletja kasneje odstranili. »Dela se bodo začela takoj, ko bodo vremenske razmere to dopuščale,« pravijo na Mestni občini Ljubljana (MOL). Kljub strokovnim polemikam pomislekov o posegu nimajo.

»Tivoli je danes veliko bolj obremenjen, kot je bil pred skoraj sto leti. Z ureditvijo avditorija bomo dobili platformo, ki bo na stik parka z mestnim gozdom pogosto sočasno privabila veliko obiskovalcev. Delovanje prizorišča bo pomenilo več prometa skozi park zaradi dostave, čiščenja in vzdrževanja, gotovo se bo pojavil problem sanitarij, ozvočenja in osvetljevanja. Ni izključeno, da ne bo prišlo do ograjevanja zaradi pobiranja vstopnine. To je v nasprotju s spontano rabo parka in njegovimi primarnimi funkcijami,« opozarja krajinska arhitektka in profesorica dr. Ana Kučan.

Je prvopodpisnica spletnega Poziva proti gradnji letnega gledališča v Tivoliju in za celostno urejanje parka, ki ga je podpisalo že več kot 500 posameznikov. Pobudniki opozarjajo, da načrtovani poseg ni rekonstrukcija Plečnikove ureditve; namesto peščenih teras s kamnitimi robniki nova rešitev denimo napoveduje lesene tribune na kovinski konstrukciji. Tako se zdi, da se poseg »poudarja kot rekonstrukcija Plečnikovega dela zato, da bi s sklicevanjem na največjega mojstra slovenske arhitekture javnost prepričali o utemeljenosti posega«. Tudi cena projekta nemara kaže, da ne gre za rekonstrukcijo. Iz MOL so potrdili, da bo izbrano podjetje Lesnina MG Oprema poseg opravilo za 289.586,57 evra (brez DDV).

Tako ravnanje s parkom je, opozarja Ana Kučan, popolnoma napačno. Posege, ki spreminjajo strukturo ali program parka, je treba najprej presoditi z vidika njegovega kompleksnega delovanja in večplastne vloge, »vse od naravnih procesov do tega, kaj od parka pričakujejo prebivalci. To pa je, kot je razbrati tudi iz odzivov na peticijo, stik z naravo in umik od mestnega vrveža«. Prav tako bi bilo treba najprej pripraviti strategijo upravljanja celotnega krajinskega parka Tivoli-Rožnik-Šišenski hrib (TRŠ), izdelati upravljavski načrt za celoto in še posebej za park Tivoli.

»Ostani mlad, bodi proti je simpatično geslo, ki pa v stalno razvijajočem se organizmu, kot je sodobno mesto, ni dovolj,« v pisnem zagovoru gradnje avditorija in odzivu na peticijo proti »okrcne« Rok Žnidaršič iz studia Medprostor, soavtor zasnove novega avditorija. Poudarja, da je »celovit pristop k posegom v park mogoč samo ob tehtnem premisleku vsakokratnih parcialnih posegov vanj«, a pri tem razkrije ozadje hitre odločitve za projekt. Med glavnimi pobudniki za obnovo letnega gledališča so bili, piše, gledališki producenti, ki so se ob pandemiji zavedeli pomanjkanja zunanjih prizorišč. Navede Mini teater in Lutkovno gledališče Ljubljana. Z vidika omenjene problematike pa razpravo zapelje v nenavadno smer, ko retorično vpraša: »Kakšna družba postajamo, da nas moti kulturni program v parku, kot so na primer gledališke predstave ob sobotnih dopoldnevih?«