Janševa vlada cenzurirala samo sebe

Umaknila je tvit o razliki med ukrajinskimi in afganistanskimi begunci

Vladajoča stranka, ki svojo psihopolitiko že leta usmerja tudi v migrante in na podlagi širjenja sovraštva nabira poceni politične točke s tem, da širi nestrpnost med ljudstvom ob tragični usodi mož, žena in otrok, ki prihajajo tudi z vojnih področij, je za trenutek začutila trenutek empatije do ukrajinskega ljudstva. V njem je celo ugledala ne zgolj migrante, ampak tudi »begunce«, kar je bil pri SDS in slovenski desnici ustaljeno prepovedan izraz, saj obeta preveč levičarske solidarnosti do trpečih migrantov, ki jih moramo vendar na vso moč prezirati.

Begunci, pravzaprav doslej vedno le »migranti«, so bili zanjo vsakič znova preračunljivi ekonomski prišleki, ki ogrožajo Evropo, jo želijo islamizirati in uničiti naše krščanske korenine. Če ne to, pa vsaj iščejo ljubi kruhek tam, kjer nam kradejo delovna mesta in kvarijo našo avtentično kulturo. Kot je zapisal tudi notranji minister, so to občasni posiljevalci naših deklet, podleži in prevaranti! Toda le do vojne v Ukrajini, ko je predsednik vlade oblekel kravato v barvah ukrajinske zastave, jo zaukazal obesiti tudi na vladno palačo, njegov obisk tam pa je za las prehitela vojna.

Kar čez noč je sledil obrat, ksenofobija avtokratov je doživela »razsvetljenje«, Ukrajinci so postali potencialni begunci, kar nam lepo ilustrira Hojsov tvit.

Saj ne, da se človek ne bi strinjal z njim, ampak vso to hujskaštvo oblastnikov do migrantov zadnja leta, najbolj podla ksenofobija, kar jih je zmogla kakšna evropska vladajoča stranka, je zdaj pri njih pripeljalo do volje po odpiranju vrat ne samo migrantom, tokrat iz Ukrajine, ampak celo do tega, da notranji minister uporabi levičarski izraz »begunec«! Kakšna hipokrizija, kolikšna perverznost. In ja, da se Janša razglaša za pomembnega mednarodnega političnega igralca v aktualni vojni, je seveda zgolj spretna prisvojitev teme in medijske pozornosti za potrebe parlamentarnih volitev doma.

Ko je Vlada Republike Slovenija ugotovila, da je javnost opazila dvojna merila v odnosu do »migrantov«, je pohitela s pojasnilom, da ukrajinski begunci niso isto kot »begunci iz Afganistana« in objavila razlago o razliki med enimi in drugimi. Lepo, doslej so bili afganistanski begunci le »migranti«! Ampak ker je verjetno na koncu začutila svoj lasten rasizem in diskriminacijo, je svoj zapis, v katerem navaja razliko med ukrajinskimi in afganistanskimi begunci zaradi verskih, kulturnih in zgodovinskih okoliščin, raje preprosto izbrisala.

Povedano drugače, zanjo sicer nepričakovano se je ustrašila svoje lastne diskriminacije, svoje nečlovečnosti in perverznosti v diskurzu o pravih in nepravih beguncih na podlagi verskega in kulturnega ozadja. Samocenzura avtoritarnega režima ni nekaj, zaradi česar bi ga smeli pohvaliti, je zgolj izraz nelagodja, ki se občasno pri njem porodi. In običajno ne traja ravno dolgo. Morda pa je bil njihov sram, če parafraziram urednika Aljošo Harlamova, posledica njihovega hipnega spoznanja, da kot vladajoči pripadajo nekemu drugemu političnemu in kulturnemu okolju kot večina prebivalcev države, ki jo vodijo.

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**