»Pravi« begunci

Razmislek o politiki izza vladne opredelitve »pravih beguncev«

V jutru dne 23.2.2022 je bilo videti, da je Evropo in z njo svet vrglo s tečajev. Ob zloslutnem začetku ruske invazije na Ukrajino sta oba predsednika naše države, Janez Janša in Borut Pahor zagotavljala, da smo znotraj državnih meja varne_varni. Izjava je bila v obeh primerih izrečena v duhu pomirjujoče politične retorike. Četudi ni mogla razrešiti žalosti in groze ob usodi Ukrajink_Ukrajincev in še posebej ukrajinskih otrok, je morda vsaj začasno umirila refleks bega.

Fotografije in posnetki begunskih kolon iz mest in same ukrajinske države so se nakopičile na že znane slike begunskih in migrantskih usod na evropskih ozemljih, ki nastajajo vse od leta 2015. Sočutje in nemoč ob teh podobah sta občutji, ki nas ali naj nas bi združevali v družinah, prijateljskih in delovnih okoljih in tudi v virtualnih družabnih skupnostih. Zdi se, da ta skupinska občutja lahko vsaj malo ublažijo grozo morij. Zavest o skupnosti ob nesreči drugih, nekakšna skupinska humanost in obenem vsaj zasilni občutek varnosti v domači državi so se nedavno tega izkazali za iluzijo.

Za mnoge med nami se je to zgodilo v trenutku, ko je v Odmevih, oddaji Televizije Slovenija predstavnik slovenske vlade, obrambni minister Matej Tonin napovedal dobrodošlico beguncem_begunkam iz Ukrajine z izrazom, da gre za „prave begunce“. Tako jih je opredelil v njihovi tiho všteti razliki od prebežniških oseb iz Sirije, Afganistana, Eritreje in še nekaterih drugih držav. Mnoge od teh nepravih migrantskih oseb so izginile in še vedno ginejo v Sredozemlju, Rokovskem prelivu in na ozemljih t.i. begunskih poti. Opisano diskriminatorno in izključevalno delitev je v Odmevih+, izredni dnevnopolitični oddaji Televizije Slovenija, ki je bila na sporedu dne 28.2.2022, utrdil najvišji predstavnik slovenske vlade Janez Janša. Še bolj je specificiral opredelitev »pravih beguncev« iz Ukrajine. To naj bi bile samo ženske in otroci. Okoliščina, da je v Ukrajini razglašena splošna mobilizacija za moške, ni olajševalna. Premier v nasprotju z načelom enakosti po spolu in starosti obnavlja diskriminacijo in izključevanje, ki sta se zgodila ob beguncih in begunkah iz Sirije. Tudi z izjemno problematične praktične perspektive, ki jo je v oddaji izkoristil Janez Janša, gre za skrajno sporno izključevanje: med begunsko populacijo, ki jo Slovenija sprejema, očitno »ni prostora za starce«. Verjetno tudi ne za tiste mlade moške, ki bi imeli pri nas administrativno še vedno status otrok.

UNHCR, begunska agencija Združenih narodov, ki ima svoje predstavništvo tudi v Sloveniji, opredeljuje migrantsko populacijo brez diskriminiranja glede na vzroke migriranja. Pogosto gre za tako imenovane mešane migracije, ki ljudi združujejo ne glede na to, kaj jih je pregnalo ali vodilo od doma: brezpravnost z vidika državljanstva, nuja iskanja azila zaradi različnih vzrokov, položaj žrtve trgovanja z ljudmi, nepolnoletnost ob odsotnosti skrbniških oseb, obsedna stanja v domovini in iskanje boljših preživetvenih, ekonomskih možnosti. Vse te skupine v migrantski populaciji naj bi brez razlike ščitilo uveljavljanje načela človekovih pravic. Pripoznavanje tega dejstva je etično merilo civiliziranosti družbeno-kulturnih in političnih okolij, ki jih migrantke in migranti prečijo ali pa se želijo ali morajo v njih ustaviti, se ustaliti.

Dejstvo, da imajo begunci_begunke, torej osebe, ki bežijo iz svojih držav zaradi oboroženih spopadov ali preganjanja, svoje specifično poimenovanje in vzrok migriranja, ne spremeni veljavnosti ene osnovnih sodobnih civilizatornih norm. Gre za odnos držav, skozi katere prehajajo ali se v njih zadržijo oz. ustalijo migrantske osebe.

Dejstvo, da imajo begunci_begunke, torej osebe, ki bežijo iz svojih držav zaradi oboroženih spopadov ali preganjanja, svoje specifično poimenovanje in vzrok migriranja, ne spremeni veljavnosti ene osnovnih sodobnih civilizatornih norm. Gre za odnos držav, skozi katere prehajajo ali se v njih zadržijo oz. ustalijo migrantske osebe. Države morajo v vsakem primeru zagotoviti uresničevanje vsaj osnovnih človekovih pravic, kot so pravica do osebne integritete, hrane, strehe nad glavo in nujne zdravstvene oskrbe.

Delitev migrantske populacije na „prave begunske« in implicirano „neprave“ migrantske osebe, ki jo je prvi ubesedil minister Tonin in za njim kasneje še vlada, ponesrečeno sledi opredelitvi deklaracije Generalne skupščine Združenih narodov o beguncih in migrantih, sprejete

19. septembra 2016 v New Yorku. Z bistveno, usodno razliko. Protipravno, nekultivirano in necivilizirano odreka migrantom_migrantkam, ki so to postali zaradi drugih vzrokov, kot so oboroženi spopadi in preganjanje, človekove pravice. Še več, odreka jih tudi tistim, ki bežijo pred oboroženimi spopadi in preganjanjem, če prihajajo po njeno iz „nepravih“ držav.

Pripoznanje in uveljavljanje načela človekovih pravic je na tej stopnji človeške družbe edini zanesljivi garant civiliziranosti. Gesta kršitve tega načela pokaže še nekaj drugega, enako pomembnega. Namreč, da je beseda demokracija zgolj demagoški prijem. Ni demokracije brez razumevanja temeljne človeške enakosti in udejanjanja človekovih pravic.

Se ob vodstvu države, ki ne zna pojmovati in ustvarjati pogojev za demokracijo, lahko počutimo varne? Po šestinsedemdesetih letih je v ponovno militariziranem političnem ozračju spet slutiti možnost, da se zgodovina ponovi.

Se ob vodstvu države, ki ne zna pojmovati in ustvarjati pogojev za demokracijo, lahko počutimo varne? Po šestinsedemdesetih letih je v ponovno militariziranem političnem ozračju spet slutiti možnost, da se zgodovina ponovi.

Zgodovina Slovenije je zgovorna. Avtorje delitve na "prave begunce" in njihovo migrantsko domnevno nepravo različico velja spomniti na odhod določenega števila Slovencev in Slovenk iz domače republike po letu 1945. Številni med njimi so našli novo domovino v Argentini in nekaterih drugih državah Južne Amerike. V vsakem primeru je šlo za okolja, ki so bila zgodovinsko, družbeno-politično in kulturno radikalno drugačna od slovenskega okolja. Prihajali so kot tujci in tujke, za domače prebivalstvo popolni neznanci. In ne samo to, v Sloveniji bi težko našli družino, ki ni v zadnjih dveh stoletjih izgubila družinske članice_člana zaradi migracije v pogosto kulturno popolnoma različno tujo državo.

Oboroženi spopadi izhajajo iz delitev, ki so učinek trenutnih ali trajnejših interesov oblastnikov. Znana in iz prakse izhajajoča resnica je, da je politična propaganda tista, ki razdeli ljudstvo, narode, etnije. V trajni mir nas lahko privede zgolj opustitev verjetja v odrešiteljske voditelje, ki če že niso, pa z vztrajnim sedlanjem oblasti v premnogih primerih postanejo socialnopatološki razdiralci človeških skupnosti.

Za Center FemA – Zavod za transformativne študije in delovanje:
Renata Šribar, Barbara Korun, Luna Jurančič Šribar, Samo Krušič, Olga Poljšak Škraban

Za FemA – Feministična akcija:
Vesna Leskošek, Polona Mesec, Tanja Rener, Mirjana Ule, Mojca Urek, Nina Vodopivec