Varuh meje

Gostišče Karavla 297
Podljubelj 297
Tel.: 041 467 459
V Karavlo lahko pridete na obhod od torka do sobote od 10. do 22., ob nedeljah pa od 10. do 20. ure.

Ambient:
prijetna domačna alpska gostilna z masivnimi mizami in karirastimi prti

Napitki:
iz soda krasno natočen plzenski prazdroj, nekaj pametno izbranih buteljk ter všečne žganice, kot je fino grenkljati smrekovec

Vegetacija:
obvezno poskusite himalajsko juho, nekaj opcij se najde tudi pri testeninah

Dostopnost:
po ovinkih mimo Tržiča in navzgor, imajo svoje parkirišče, za gibalno ovirane pa vendarle malo preveč stopnic

Fino:
himalajska juha
tržiške bržole
jelenov file

Ne tako fino:
telečja jetra

Jelenova salama je bila 8, tatarec 12, himalajska juha 5, tržiške bržole 8, jetrca 10, jagenjček 15, ramstek 19, jelenov hrbet 20, sladice pa po 4, razen ajdove omlete, ki je stala 6 evrov.

»Hohoho, koliko kofeta, riža, avtoradiev in commodorjev 64 se je kontrabantalo po tej cesti!« je med vijuganjem po cesti proti Ljubelju nostalgija zagrabila vodjo naše odprave na severno mejo. Še bolj ga je v dobro voljo spravil pogled na z belo peno okronano zlato tekočino v prepoznavnih trebušastih vrčkih plzenske pivovarne, ko mu je grenčica legendarnega češkega prazdroja/urquella/praizvira polzela po grlu, pa je bilo v kotičku njegovega očesa zaznati solzico sreče. Upravičeno – tako lepo natočenega svežega prapilsnerja nam na rodni grudi že dolgo ni bilo dano posrebati, če sploh kdaj.

Kmalu po grenkljati dobrodošlici smo spoznali, da ima poveljnik tele obmejne postojanke pokazati še marsikaj zanimivega – prvič smo se, denimo, spopadli s tržiškimi bržolami, močno župo iz ovčetine in krompirja, in takoj postali fani; navdušila nas je tudi takozvana himalajska juha, v katero zakuhajo vse sorte stročnic in kocke tofuja, aromatski štih pa ji daje indijsko navdahnjena začimbna masala. Krasno!

Karavlasti mojster se sicer večine stvari loteva z občutkom: zmerno začinjeno sesekljano surovo govedino oblikuje v fleten sočen polpet, ga geometrično okranclja s pritiski noža in postreže z opečencem, maslom in osvežilnimi pritiklinami, tanke rezine temne jelenove salame pa pospremi s krhlji trdo kuhanega jajca in hrenom, nato pa se – večinoma kar suvereno – loti glavnih jedi. Večinoma pravim zato, ker bi ona sicer dobro začinjena pražena telečja jetra vendarle veljalo narediti malo bolj sočna, radodarno odrezan kos ramsteka pa mehčati kakšen dan dlje in peči kakšno minuto manj. Zato pa smo lahko le mlaskajočih ust hvalili mehke kose jelenovega fileja v lepo zbalansirani omaki s suhimi slivami in poprom in njim pripadajoče oblačkasto mehke in rahle skutne štruklje, odličen pa je bil tudi jagenjček, ki ga začinijo s precej rožmarina in nato skupaj s krompirjem spečejo v pečici.

V Karavli imajo tudi svojo podpisno sladico, ki jo sicer nekoliko ponesrečeno imenujejo ajdova omleta z brusnicami, gre pa bolj za nekakšen ajdov biskvit, ki ga spečejo (in postrežejo) v porcijskem keramičnem modlu in obložijo z brusnicami ter resnim brizgom sladke smetane; podobna količina te krasi tudi vrh sočne domače grmade, kvartet preizkušenih cukrarij pa sta dopolnili kompaktna dvoslojna čokoladna torta ter klasična (in klasično dobra) kremšnita.

Priljuden in pozoren gospodar v ljubeljski Karavli streže iskreno, dobro pripravljeno košto in na kompaktnem ter dovolj zanimivem jedilniku boste težko našli jed, ki bi vas razočarala. Ko boste naslednjič furali proti Celovcu, se vam zagotovo splača vožnjo skozi karavanški predor zamenjati z gastro furo čez Ljubelj. Všečno!