Zahodno pristanišče

Malmö, tretje največje švedsko mesto, je slovenskemu občinstvu verjetno najbolj znano po nenavadni kombinaciji mosta in podvodnega predora, s katerima je prek morske ožine Öresund povezano z dansko prestolnico København. Športnim poznavalcem je Malmö znan tudi po nogometnem klubu, navdušencem nad sodobno arhitekturo pa gotovo po nenavadni stolpnici Turning Torso, ki jo je načrtoval sloviti španski arhitekt Santiago Calatrava. Manj znano je, da je mesto, ki je s približno 350 tisoč prebivalci le nekoliko večje od Ljubljane, eden od uspešnejših primerov trajnostne urbane revitalizacije v Evropi, ki pa je razkrila tudi zapletenost in pasti takih procesov.

Zgodba je pravzaprav dobro znana in že slišana marsikje v Zahodni Evropi: propad industrije v drugi polovici preteklega stoletja, stagnacija in nato prerod z uspešno zastavljeno urbano vizijo. V malmöjskem Västra Hamnenu oziroma Zahodnem pristanišču je bila ena največjih evropskih ladjedelnic, med naftno krizo leta 1973, zaradi katere se je zmanjšalo zanimanje za velike naftne tankerje, ki so jih gradili v njej, pa je zašla v težave. Propadlo ladjedelnico je prevzela švedska država in jo leta 1986 dokončno zaprla. Poskus ponovne obuditve industrijske proizvodnje z odprtjem avtomobilske tovarne Saab ni bil uspešen, tovarno so zaprli že po treh letih, mesto pa sta težili gospodarska kriza in brezposelnost. Zato je v devetdesetih letih mestno vodstvo izdelalo urbano vizijo, ki naj bi k izboljšani konkurenčnosti mesta vodila prek družbe znanja (to je bila sicer znana politična krilatica tedanjega časa). V viziji so opredelili glavne prednosti in pomanjkljivosti Malmöja. Prednosti so videli v javnih parkih, kanalih in plažah, pomanjkljivosti v slabi izobraženosti prebivalstva, ki je dotlej pač delalo predvsem v proizvodnih panogah, ter nizki kakovosti stanovanjskega fonda. Zaradi tega je bilo mesto neprivlačno za urbani srednji sloj; ta se je v preteklosti odselil v oddaljena predmestja. Za zvišanje izobrazbene ravni prebivalstva so ustanovili novo univerzo, stanovanjske problematike pa so se lotili z organizacijo gradbene razstave (»housing expo«), ki naj bi predstavila sodobne in trajnostne bivalne modele. Obe, nova univerza in razstava, sta dobili prostor na območju nekdanje ladjedelnice.

Gradbene razstave so sicer najbolj znane iz Berlina in so imele vedno namen nakazati in v praksi preizkusiti načine reševanja neke stanovanjske problematike. Za prvo, leta 1957, so zgradili več vzorčnih blokov po načrtih tedaj vodilnih svetovnih arhitektov modernizma in naj bi pokazala način rekonstrukcije v vojni porušenega Berlina. Med drugo, organizirano v letih 1979– 1987, pa so se ukvarjali s historičnim osrednjim mestnim območjem na meji z Vzhodnim Berlinom, ki je zaradi Berlinskega zidu postalo degradirano in so ga želeli obnoviti na različne načine, tudi s participacijo lokalnega prebivalstva in z alternativnimi bivalnimi modeli, predvsem pa v tedaj aktualnem postmodernem slogu.

V Malmöju so gradbeno razstavo poimenovali Bo01, pri čemer Bo izhaja iz švedske besede za ’bivati’, 01 pa se nanaša na leto 2001, ko so razstavo odprli. Poleg mesta in države jo je sofinancirala še Evropska unija, saj naj bi prinesla izsledke glede energetske učinkovitosti stavb. S tem namenom je bilo v projekt vključeno tudi lokalno energetsko podjetje. Dogovorjeno je bilo, da infrastrukturo in javne površine zgradi mesto, gradnjo na dodeljenih zazidalnih območjih pa so prevzele nepremičninske razvojne družbe, ki so skupaj z mestom določile nabor meril za zagotavljanje kakovostne arhitekture, urbanega okolja ter visokih energetskih in okoljskih standardov. Pri vsaki parceli so investitorji morali iz širšega nabora izbrati določeno število trajnostnih ukrepov in jih vključiti v projekt. V času, ko to še ni bilo tako razširjeno kot danes, so na stavbe vgradili velike površine sončnih celic in solarnih kolektorjev. Poseben poudarek je bil na raznolikosti: od raznolikosti urbanih ambientov, arhitekture stavb, mešanja družbenih slojev do biotske raznovrstnosti – v zazidave je bilo treba vključevati gnezdišča, habitate za urbane čebele in druge žuželke, celo netopirje …

Urbanistično zasnovo območja Bo01 je izdelal švedski arhitekt Klas Tham, ki je prej načrtoval več »urbanih vasi« v Angliji.

Pri tem je preučil različne zgodovinske urbane oblike, od norveških ribiških vasic do starodobnih italijanskih mest, pozoren pa je bil predvsem na to, kateri elementi v naselju ustvarjajo dobro počutje, na primer občutke intime, kompleksnosti ali presenečenja. Urbanizem v notranjosti območja Bo01 zato deluje kot na videz kaotična zmes različnih stavbnih tipov in zazidalnih smeri, na robu stoječe stavbe pa so bolj pravilne, sklenjene in daljše, da zaščitijo notranjost pred vetrom z morja.

Zanimivo je, da je novo naselje prva posvojila malmöjska mladina, predvsem najstniki. Ti tam seveda niso kupovali stanovanj, ampak so se začeli navdušeno zbirati na prenovljenih obrežjih, trgih, v skate-parkih … Bo01 je hitro postal najbolj kul lokacija v mestu. Ljudje niso upoštevali prepovedi kopanja na tamkajšnjih plažah, zato so oblasti kmalu uredile več kopalnih ploščadi.

Novo stanovanjsko območje pa med večjim delom prebivalstva ni bilo ravno priljubljeno, marsikoga je naravnost iritiralo. V Malmöju so namreč že tedaj prevladovali priseljenci, predvsem iz Jugoslavije, Afrike in z Bližnjega vzhoda, ki so se v mesto priselili zaradi dela v industriji, cene »vzorčnih« stanovanj pa so bile daleč zunaj njihovega finančnega dometa. Novi stanovalci so bili tako predvsem iz višjega srednjega sloja, saj so si ti draga stanovanja lahko privoščili.

Podobno velja za Calatravovo znamenito stolpnico, najvišjo v Skandinaviji, ki je bila končana leta 2005. Čeprav je prekoračitev proračuna pri takih projektih prej pravilo kot izjema, je sprva obveljala za finančni neuspeh. Draga stanovanja so se slabo prodajala, zato so jih začeli oddajati, najemniki so bili predvsem urbani in mobilni mladi izobraženci, številni iz tujine. Po svoje pa je bil eden od izvornih ciljev malmöjske vizije prav to. Poleg tega je stavba dosegla glavni namen s tem, da je Malmö postavila na svetovni zemljevid sodobne arhitekture.

Po desetih letih je mesto izdelalo temeljito evalvacijo projekta in na njeni podlagi pripravilo novo razvojno vizijo za preostala območja Zahodnega pristanišča, Bo01 je namreč zavzel le njegov manjši del. Ugotovili so, da je bila biotska raznolikost uspešno dosežena, to pa še zdaleč ni veljalo za socialno raznolikost. Visoka življenjska raven prebivalstva je med drugim pomenila, da predpisani normativ 0,7 parkirnega mesta na stanovanje ni zadoščal, saj je imelo veliko gospodinjstev dva avta, zato so morali zgraditi dodatno parkirno hišo. Na nadaljnjih razvojnih območjih je bil zato večji poudarek na socialni vključenosti in cenovno ugodnih stanovanjih, pa tudi na trajnostni mobilnosti in peš dostopnosti vsakodnevnih storitev in delovnih mest. Poleg tega se je pokazalo, da stavbe niso tako energetsko učinkovite, kot so načrtovali. Investitorji so želeli izkoristiti lepe poglede proti morju, zato so imele stavbe velike steklene površine. Tudi energetski vidik želijo v novi časovni perspektivi do leta 2031 popraviti. Energetsko bilanco je precej izboljšalo že polje vetrnih elektrarn na morju severno od naselja.

Kljub naštetim težavam so pod črto ugotovili, da je bil Bo01 kot razvojni projekt uspešen, saj je spodbudil in širše populariziral trajnostno lotevanje gradnje naselij. Malmö je postal ena od svetovnih vzorčnih destinacij, kjer se vrstijo delegacije tujih strokovnjakov in voditeljev. Marsikateri ukrepi, ki so bili pred dvema desetletjema napredni, so danes tudi pri nas že povsem običajni, od visoke energetske učinkovitosti stavb, fotovoltaike, strogega ločevanja odpadkov do urbanih čebelnjakov. Kasnejši projekti na območju Zahodnega pristanišča so se tako osredotočali na nove teme. Zgradili so velik osrednji park in ob njem osnovno šolo. Območje želijo bolje povezati z mestnim središčem in narediti celo še bolj mestno. Zelo zanimiva je tudi predelava suhega doka ladjedelnice v lokalno marino, obdano z gosto stanovanjsko in poslovno zazidavo. Na območju je še vedno nekaj nepozidanih zemljišč, ki čakajo na nove izzive.

Malmöjsko Zahodno pristanišče je pravzaprav star urbanistični projekt in smo nekatera njegova načela že ponotranjili. Vmes se je pojavila nova urbana problematika, povezana predvsem z gentrifikacijo in porastom turizma, nazadnje še z epidemijo covida. Kljub temu Västra Hamnen še vedno ponuja nekaj zanimivih premislekov tudi za današnji slovenski prostor. Eden od njih je gotovo strogo upoštevanje in nadgrajevanje trajnostnega pristopa, ne le z energetskega vidika, ampak tudi glede prometa in urbane gostote. Pri nas je vila blok skorajda izključni tip večstanovanjske gradnje, v Malmöju in sorodnih projektih drugod na Zahodu pa prevladuje bolj urbana zvezna gradnja vzdolž mestnih ulic. A morda je še bolj kot to pomembno, da mestne ali celo državne oblasti vnaprej locirajo potencialna razvojna območja, preprečijo lastniško razpršitev in obenem poskrbijo za organizirano načrtovanje in gradnjo infrastrukture. Zasebna poslovna pobuda s tem ni preprečena, je pa koristneje usmerjena. Predvsem pa razvoju tudi sproti sledijo, ga preverjajo in po potrebi prilagajajo.