Ukrajinsko-poljska meja

Na poljski strani mejnega prehoda z Ukrajino Medyka/Šegini se je v torek popoldne trlo fotoreporterjev, snemalcev in novinarjev. Čakali so na ukrajinske ženske z otroki, ki so peš prečkale mejo. Druge so bile v avtomobilih s svojimi otroki, nekatere s prijateljicami. Kjer je bilo v avtu veliko otrok, se niso držali običajnih varnostnih ukrepov, ženske so dojenčke držale v naročju, večji otroci v stolčkih so držali manjše. Na prvi pogled se niso veliko razlikovali od družin, ki se vozijo na počitnice. Avtomobili so bili vseh vrst in prtljaga v njih tudi.

Ženske, ki so z otroki peš prečkale mejo, so imele ogromne kovčke na kolesih, na ramenih nahrbtnike, večji otroci so jih nosili tudi sami. Nekateri so v naročju nosili majhne kužke. Mačke so imeli v košarah za živali.

Na ozemlju med državama je Larisa veselo prigovarjala dveletnemu fantku, ki ga je držala v naročju. Hvala bogu, odšli smo, zdaj nas bodo pričakali prijatelji, so že na poti, ne bo nam treba dolgo čakati, je rekla. Tu smo, moja snaha, moja dva vnučka in Ana, Oksanina mama (druga babica). Potem pa je v nekem trenutku začela jokati. Ampak moj sin, je rekla, on pa je ostal v Ukrajini in vpoklicali so ga v vojsko. Oksana ni jokala, ker bi okusila vojno, jokala je od groze in žalosti, kaj utegne vojna storiti njeni družini.

Podoba ukrajinskih begunk z otroki je zelo drugačna od podobe množic, ki so bežale leta 2015. Ženske, ki bežijo danes, so dobrodošle, in to se čuti na vsakem koraku.

Petnajst km od mejnega prehoda po cesti, ki vodi v notranjost države, je mesto Przemyśl. Velika železniška postaja in dobro organizirani prostovoljci. Ne nekem parkirišču par kilometrov od središča mesta so postavili tržnico, kjer kuhajo juhe, pečejo pico, zbirajo in razdeljujejo hrano v pločevinkah, sadje, sladkarije in pijačo. Oblek je na kupe, paketov plenic tudi. Avtobusi vozijo begunke z meje do tržnice. Že na avtobusu zapišejo njihove želje, kam želijo iti (Varšava? Poznanj? Berlin? …) Ko se pripeljejo na tržnico, prostovoljec začne klicati druge prostovoljce, ki so prišli z vseh koncev Poljske in od drugod, da bi jih odpeljali po državi, v Nemčijo, Avstrijo, na Dansko, v Litvo, Estonijo … A begunke želijo večinoma ostati na Poljskem. Neka druga Oksana, ki sem jo spoznala dan poprej na parkirišču velikega nakupovalnega centra v bližini mejnega prehoda Korczowa, je potovala s hčerko in ni bila videti posebej zaskrbljena. Ko je povedala, da odhaja v Hamburg, kjer je mož najel stanovanje, je na vprašanje, ali bo hči takoj začela obiskovati šolo, odvrnila, da ne, ker računa, da se bodo v kratkem vrnili v Ukrajino. Tak optimizem je preveval tudi veliko večino drugih, ki so pripovedovale o tem, zakaj želijo ostati na Poljskem. »Da se bomo lahko hitreje vrnili.«

Železniška postaja v mestu daje vtis dokaj običajnega potovalnega vozlišča. Resda je veliko prostovoljcev in na železniških postajah običajno ne delijo vroče juhe in druge hrane. A po hitrosti, s katero se vse odvija in s katero se potniki na postaji menjajo, vse deluje zelo ubrano in »normalno«. Prostovoljci, gasilci, oboroženi policisti, vsi delujejo utečeno, pomagajo potnikom nositi težke kovčke, podržijo otroke, zbirajo povpraševanja in ponudbe po krajih, kamor bi kdo rad odšel. Živahno je, ampak presenetljivo mirno. Vozovnic ni, ker jih potniki iz Ukrajine ne potrebujejo. Ljudje se vkrcajo na vlak, ki gre proti kraju, kamor želijo. Tudi tu tečejo solze, a večinoma, ko se ljudje srečajo. Mlada Natalija čaka na mamo in babico svoje prijateljice, ki vse skupaj že čaka v Dubaju. Ko se srečajo, pa čeprav prvič v življenju, jo prijateljičina mama objame in joka kot dež. Od olajšanja, pravi. Malo tudi od strahu in od pričakovanja, da bo kmalu videla svojo hčerko.

Na tržnici v mestu so samo Ukrajinke z otroki.

Na mejnem prehodu, kjer čakajo fotoreporterji, so prav tako samo Ukrajinke z otroki.

A v Medyiki, taistem mejnem prehodu, kjer se očem ponuja tako zelo drugačen pogled na begunce, kot smo ga bili vajeni iz Rigoncev, Brežic in Šentilja, so tudi drugi potniki. Vsi mejo prestopijo kot svobodni ljudje in policija nikogar ne preganja. A kako to, da ob prehodu meje fotografi ne slikajo beguncev iz Alžirije, Somalije, Ugande ali Vietnama? V Medyiki jih je precej, skozi veliki mejni prehod pa ne pride nobeden.

Na drugi strani meje, kjer na Poljsko iz ukrajinske vasi Šegini prihajajo begunci z avtobusi, avtomobili in peš, se na vstop v EU-državo pripravljajo po dveh tirih. Na levi strani vozišča so Ukrajinci. Na drugi strani cestišča so vsi ostali. Na prehodu iz Poljske v Ukrajino poljska policistka strogo zapoveduje, da v vmesnem prostoru do Ukrajine ne smemo nikogar ogovoriti niti fotografirati. »Naravnost do Ukrajine morate iti, razumete?« Živčna je, in preden mi vrne potni list, se pogovarja z nekom po telefonu. V Ukrajini, v mali vasi Šegina, ni novinarjev. Pravzaprav ni skoraj nikogar. Hiše so zelo stare. Neka ženska iz vodnjaka dviguje vedro z vodo. Ogromne pisane kokoši se pasejo na prostranih dvoriščih. Le cerkev in bencinska črpalka se svetita v novem sijaju.

Nasproti peš prihaja Vadim z ženo in otrokoma. Žena in hči imata majhna nahrbtnika, on nosi dve plastični vrečki in ona eno. Ko prideta do meje, se dolgo poslavljata. Nekaj metrov stran oče ne more nehati poljubljati približno desetletnega sina. Na levi strani ceste na ukrajinskem ozemlju se nikomur ne mudi prečkati meje, slovo od ljubljenih moških je pretežko.

Na drugi strani ceste so neukrajinski državljani, ki želijo čim prej zapustiti državo. Če bodo imeli srečo, bodo na prestop čakali tri do štiri ure, če smolo, 14 ur, kot nigerijski študent, ki je danes čakal na vlak za Varšavo. Brez hrane, pijače, za žičnato ograjo na ozkem koridorju in pri temperaturi pod ničlo. Čez mejo bodo na Poljsko prišli skozi stranska vrata, kakih 200 metrov proč od kamer.