Putinizacija Slovenije

Kdor ima preveč časa in rad opravlja nekoristna dela, lahko posluša slovenske parlamentarne razprave. Politike in vsebine namreč v njih skoraj ni več, sta le igra moči med poslanci in iskanje proceduralnih zapletov, pri čemer je v parlamentu praviloma vse povedano in izpeljano na amaterski način, brez zanimive razprave, retoričnih bravur, humornih analogij. A kdor misli, da je parlamentarna razprava, njena odsotnost smisla in razuma, najnižja raven slovenske politike, se moti. Nekaj stopnic nižje, v najglobljih krogih pekla, se drenja velik del članov programskega sveta RTV Slovenija, tam so člani upravnega organa, ki naj bi skrbel za svetlo podobo nacionalne medijske hiše, ki naj bi deloval pošteno in pravično, neodvisno in nepristransko, odkrito, spoštljivo, strpno, dobronamerno, tako, kakor zapoveduje etični kodeks. Pa ne deluje tako. Programski svet RTV Slovenija je neposreden podaljšek vladne politike, večina njegovih članov, čisto vseeno je, ali se tega zavedajo ali ne, pa je odgovorna za razgradnjo informativnega televizijskega programa osrednjega slovenskega medija.

Natančno to se namreč dogaja, dogaja se razgradnja nacionalne medijske hiše. Najprej jo je s svojim esejem o vojni z mediji napovedal predsednik vlade Janez Janša, potem so bile lani in letos januarja prevzete upravne in uredniške funkcije, ukinjene ali degradirane so bile nekatere oddaje, denimo Globus, Zrcalo tedna in Utrip, kar se je zgodilo kljub javnemu uporu celotnega novinarskega kolektiva, nato pa so takrat, ko bi lahko nacionalna medijska hiša pokazala, zakaj jo javnost potrebuje, namesto lastnih oddaj dva dni predvajali simultani prevod programa BBC World News.

Naključje? Slaba organizacija? Dopusti? Anemični novinarji? Seveda ne. V soboto in nedeljo je bilo v uredništvu televizije dovolj novinarjev, ki bi lahko pripravili kakovostne prispevke o ruski invaziji na Ukrajino, a v. d. urednice informativnega programa Jadranka Rebernik raje zaupa britanskim novinarjem. Zelo podobno se je zgodilo tudi v nedeljo zvečer, ko so ustvarjalci oddaje Studio City malo pred polnočjo dobili obvestilo, da oddaja Studio City do nadaljnjega ne bo na sporedu. Namesto Studia City, ki je bil namenjen ukrajinski krizi, so na televiziji gostili predsednika vlade Janeza Janšo. Ta pa je kot poznavalec mednarodnih odnosov pojasnjeval, kaj se dogaja v Vzhodni Evropi in kako je prav njegova zasluga, da je EU enotno in ostro obsodila agresijo na Ukrajino.

Kakovostno novinarstvo je seveda veliko več kot le intervju s predsednikom vlade. Hkrati pa je tudi res, da politiki ukinitev Studia City pride prav. V oddaji, kjer je več sogovornikov, bi lahko kdo po krivem kritiziral poteze slovenskega premiera in njegovo zahtevo po vojaški eskalaciji konflikta.

Programski svet RTV Slovenija je podaljšek vladne politike, večina njegovih članov pa je odgovorna za razgradnjo informativnega televizijskega programa osrednjega slovenskega medija.

Kaj ima z vsem tem programski svet RTV Slovenija? V ponedeljek popoldne, potem ko so se zaradi poniževanja zunanjepolitične redakcije oglasili novinarji TV Slovenija, med drugim so v javni izjavi pisali o »nezaupnici uredništvu« in o tem, da je bilo neposredno predvajanje programa BBC »kršenje profesionalnih standardov«, je večina programskih svetnikov sprejela posebno izjavo, v kateri so se obregnili v domnevno sporno »obrazno gestikulacijo« komentatorja Edvarda Žitnika, zmotila jih je izjava dopisnika Andreja Stoparja o tem, da so lahko narodi ahistorične tvorbe, in dodali, da »RTV več ne zmore v popolnosti izvrševati javne službe«.

Nato so pozvali k spremembi internih pravil, ki bi omogočila sankcioniranje neubogljivih novinarjev. Ali z drugimi besedami: dr. Peter Gregorčič, novi vodja programskega sveta, je v ponedeljek po razpravi o poročanju TV Slovenija o krizi v Ukrajini napovedal politično čistko v uredništvu. Interna pravila programskega sveta nedvoumno določajo, da mora programski svet spoštovati avtonomijo uredništev in ne sme posegati v posamezne dele programa. Zakon o medijih pa vsebuje tudi določbo, da novinarju ne smejo odpovedati delovnega razmerja ali ga drugače sankcionirati »zaradi izražanja mnenj in stališč, ki so v skladu s programsko zasnovo ter s profesionalnimi pravili, merili in standardi«.

Janša je že od samega začetka želel prevzeti nacionalno medijsko hišo, pri tem je vztrajen in natančen. Nič ga ne ustavi. Opišimo še en primer brezsramnega delovanja politike. Generalni direktor Andrej Grah Whatmough si je zaželel novega razpisa za svoje delovno mesto. Razlogi naj bi bili načelne narave, sestava programskega sveta se je januarja spremenila, zato naj bi preveril, kakšno podporo ima. A pravi razlog je drugačen, Andrej Grah Whatmough je v pravnem sporu z nekdanjim direktorjem RTV Slovenija Igorjem Kaduncem, ta na sodišču trdi, da je bil njegov naslednik imenovan protipravno, saj naj ne bi izpolnjeval razpisnih pogojev za položaj generalnega direktorja. Imel naj bi premalo delovnih izkušenj. Zdaj je kot po čudežu v novem razpisu za generalnega direktorja prišlo do spremembe. V prejšnjem razpisu je moral imeti kandidat »najmanj triletne izkušnje« vodenja velikih organizacijskih sistemov, po novem se pričakujejo le izkušnje, časovnih komponent pa ni. Whatmough je s svojim dejanjem tudi priznal, kar že skoraj leto zatrjuje Kadunc: pri njegovem imenovanju so zavestno kršili pravila.

Novinarji TV Slovenija zdaj zbirajo podpise in se odločajo, ali bodo stavkali. Dolgo so se zadrževali. Stavkati bi morali že takrat, ko jih vodstvo hiše ni zaščitilo pred političnim pogromom, ko so bili imenovani nesposobni in pristranski uredniki, ko so brez razloga ukinili oddaje in je bila spremenjena programska shema. V Društvu novinarjev Slovenije so se na manipulacije z razpisom in napade sicer ostro odzvali in zapisali, da so dejanja programskega sveta »vojna napoved uredniški neodvisnosti in profesionalni integriteti ustvarjalcev programa«.

Slovanska brata

Kar nas znova pripelje do Janeza Janše. Premier je te dni jasno in odločno obsodil Vladimirja Putina in njegovo vojno. V resnici pa se Janez Janša, njegova politika, način razumevanja družbe ne razlikujejo od tega, kar v Rusiji že več kot dvajset let počne Vladimir Putin. Ravno zato je zelo pomembno podrobno pisati o tem, kaj se dogaja na TV Slovenija. Tudi Vladimir Putin si je ruske medije, tiste, ki niso sledili vladnim navodilom in vojni propagandi, podredil, grozijo jim drakonske kazni, če so kritični do oblasti. Podobno medijsko svobodo razume Janez Janša.

Putinov režim zapira tiste, ki se mu upirajo. Tudi Janšev režim želi na podoben način utišati kritične glasove, policisti preganjajo protestnike, pišejo jim izmišljene kazni, državno pravobranilstvo mora vlagati vnaprej izgubljene tožbe.

Odnos do medijev ni edina stvar, ki druži Janšo in Putina. Druga je način poslovanja. Putin je ekstremno bogat človek, sam in z njim povezane osebe naj bi imeli v rokah milijardno premoženje, pa četudi je po uradnih vladnih podatkih Putin lastnik le srednje velikega stanovanja v Sankt Peterburgu. Šahovski velemojster in kritik Putinovega režima Gari Kasparov je pred leti izjavil, da »Putin nadzira več denarja kot katerikoli človek v zgodovini človeštva«. Janševega in Putinovega premoženja ne moremo neposredno primerjati, a tudi slovenski premier ne zna pojasniti izvora svojega premoženja in tudi njegova stranka posluje na neobičajne načine. Recimo tako, da si sposoja denar pri ljudeh v Republiki Srbski, ki so osumljeni pranja denarja. Primerov je veliko. Pred leti je sestrična Janševa žene Urške Janša Bačovnik, nekdanja bančna uslužbenka Sparkasse Nataša Pajenk, redno prinašala večje vsote gotovine, ki jih je polagala na račun in s tem denarjem plačevala življenjske stroške Janševe družine. Hkrati je stranka SDS dolga leta poslovala z rusko banko Sberbank, ki je zaradi vojne v Ukrajini in poslabšanja likvidnosti propadla, na hitro pa jo je kupila (in s tem tudi zavarovala komitente) NLB. SDS je pri tej banki poseben volilni račun odprla 22. februarja letos, samo dva dni prej, preden je Putin napadel Ukrajino, pa četudi je bil Janša obveščen o agresiji in pripravljajočih se sankcijah ter verjetnih posledicah za ruski finančni sistem.

Podobnosti med politiko Janeza Janše in Vladimirja Putina je še veliko. Naštejmo jih še nekaj: Putin si je v letih oblasti povsem podredil pravosodni sistem, tudi stranka SDS, prepričana, da v Sloveniji vlada krivosodje, želi vplivati na sodnike in preprečuje imenovanja javnih tožilcev. Putinov režim zapira tiste, ki se mu upirajo. In tudi Janšev režim želi na podoben način utišati kritične glasove, policisti preganjajo protestnike, pišejo jim izmišljene kazni, državno pravobranilstvo mora vlagati vnaprej izgubljene tožbe, policisti pa, če tako presodi oblast, s protestniki tudi grobo obračunajo. Putinov režim je leta 2019 sprejel poseben zakon, izvorno je namenjen spletnim platformam, ki predvideva kazni za žalitev oblasti, in tudi Janševa koalicija je lani želela uvesti spremembo zakona o javnem redu in miru, po katerem naj bi bili tisti, ki bi se do oblasti obnašali nevljudno, kaznovani z visokimi denarnimi kaznimi. Oba, Putin in Janša, sta nekdanja komunista in oba sta na svoji življenjski poti v Damask doživela Savlovo spreobrnjenje, postala goreča vernika, zdaj zagovarjata tradicionalne vrednote, patriarhalno družbo in preganjata, ponižujeta vse, kar naj ne bi bilo v skladu s krščansko tradicijo. Denimo LGBT-skupnost. Putinove metode so trše, a gre le za stopnjo izključevanja in grobosti, arzenal pa je isti.

Putin in Janša imata tudi enake politične prijatelje: Viktorja Orbána, Mattea Salvinija, Marine Le Pen, Donalda Trumpa. Putin te politike vseskozi izkorišča, ponuja jim denar ali kaj drugega, ti z njim mirno sobivajo in sodelujejo. Janše nista motili madžarsko povezovanje z Rusijo in Orbánovo kopiranje Putinovega avtokratskega iliberalnega sloga vladanja. Prav tako ga ni motilo dobrikanje med Trumpom in Putinom. Kar je logično, na takšen način bi rad vladal tudi sam.

Janez Janša, velik demokrat in borec za svobodo, je v resnici le majhen Putin, nima orožja, nima tankov, ne ubija svojih kritikov, goji pa podoben slog vladanja.

Janša danes ostro obsoja napad Rusije na Ukrajino, zahteva odločno, celo neposredno vojaško vpletanje Evropske unije in Nata v ukrajinsko krizo. Težko bi trdili, da je Putinov podpornik. A velik demokrat in borec za svobodni, pluralni svet je v resnici le majhen Putin, nima orožja, nima tankov, ne ubija svojih kritikov, goji pa podoben slog vladanja. Putin ni zrastel samo v Rusiji. Majhni Putini so doma tudi v Evropski uniji. Eden prihaja iz Grosuplja in deluje na Gregorčičevi 20.

»Kakšna je razlika med Janšo in Putinom?« se je v torek malo pred Shodom za mir na Facebooku vprašal Jaša Jenull. »V Moskvi in po celi Rusiji so ob protestih za mir prejšnji teden aretirali več sto protestnikov, pri nas pa živimo v demokraciji, kajne? Na petkovem protestu za izbrisane in proti vojni so zgolj zagradili polovico Trga republike, napovedali, da bom osebno odgovarjal za stroške protesta, nadlegovali so ljudi, ki so predvajali glasbo, prekinjali protest z izjavami preko megafona …« Jaši in drugim so v ponedeljek in torek na domača vrata trkali policisti in jih nadlegovali z vprašanji, kaj pripravljajo. »Janša po Twitterju grozi z uporabo jedrskega orožja, zahteva stopnjevanje konflikta in na vse možne načine zlorablja vojno v Ukrajini za predvolilno kampanjo, utišanje RTV, nabiranje poceni političnih točk ter napade na opozicijo in vse svoje nasprotnike,« je še zapisal Jaša. In končal: »Razlika je zgolj v tem, da je Putin že dosegel to, kar si Janša želi: podreditev države, obvladovanje medijev, ustrahovanje vseh nasprotnikov, militarizacijo države in v končni fazi – vojno.«

A nekaj je vseeno drugače. V Rusiji že dolgo ni več demokracije, tamkajšnje volitve so privid. Slovenija pa je demokratična država, volitve so pri nas svobodne. In naslednje bodo 24. aprila.