Rasizem naš vsakdanji

Žiga Kušar je eden od programskih svetnikov RTV Slovenija, lani decembra je bil v ta organ izvoljen na predlog poslušalcev in gledalcev. Ni novinec, to funkcijo je že opravljal. Dela na Inštitutu za patologijo, politično ni preveč dejaven, je pa podpornik slovenske desnice in predan katoličan. Kar je povsem legitimno.

V ponedeljek je programski svet razpravljal o poročanju televizije o Ukrajini in k besedi se je priglasil tudi Kušar. Zmotile so ga podobe beguncev na ukrajinskih mejah. »Dvakrat so bili prikazani mlajši moški temne polti,« je povzdignil glas in se vprašal, zakaj temnopoltih mož novinarji niso pobarali, kako so se izognili mobilizaciji. Nato je nadaljeval: »Kolikor so novinarji želeli povedati, da temnopoltni migranti grobo zlorabljajo ukrajinske begunce za svojo pot v Zahodno Evropo, bi pričakoval vsaj tako razlago omenjenega posnetka.« Vdihnimo za hip. Najprej tehnični odgovor: slovenski novinarji niso bili tam, predvajani so bili samo posnetki tujih televizij, ki so nastali na ukrajinski meji, zato niso nič spraševali. Očitek programskega svetnika dokazuje, da ne ve, kako nastaja program, ali pa sploh ne gleda televizije.

A ne gre le za neznanje, govor o temnopoltnih beguncih, ki naj bi se bili izogibali mobilizaciji, je globoko rasističen. Begunca ne moreš opredeliti po spolu, barvi polti, rasi, veroizpovedi, begunec je begunec, begunec je človek. Ljudem je treba pomagati, jih sprejeti, jim ponuditi roko, ne pa jih ločevati na dobre in slabe begunce. Mimogrede, ljudje, ki so zmotili programskega svetnika, so bili verjetno študentje, ki so prišli v Ukrajino študirat, ali pač posamezniki, ki so enkrat že zbežali s svojih domov, saj je v resnici vseeno, bežali so pred vojno.

Problem pa ni samo Žiga Kušar, ki očitno res ne ve veliko, mogoče bi se moral večkrat udeležiti evharističnih kongresov, prebirati Sveto pismo, kjer piše, da sta bila begunca tudi Jožef in Marija in da so ju obiskali sveti trije kralji, ki so bili malce manj svetle polti. Težava je večja od nekega neukega programskega svetnika, rasizem je v slovenski družbi, v slovenski politiki sistemski. Ko so na vrata varne Evrope trkali Sirci, Afganistanci, Iranci, Iračani, Maročani, ljudje iz krajev, ki jih pestijo vojne, politično preganjanje, človeka nevredno življenje, se je Slovenija obdala z žico in ostro nasprotovala kakršnimkoli kvotam, s katerimi naj bi Evropska unija prerazporedila begunce in prosilce za azil. Ni jih želela sprejeti, zavračala jih je, potiskala čez mejo, zaradi politike so v rekah umirali ljudje, tudi otroci. Šlo naj bi namreč za neprave begunce, tujce, ki naj bi bili nevarni zahodni civilizaciji. Zdaj, ko so na vrata še mirne Evropske unije potrkali Ukrajinci, pa je Slovenija blagohotno dejala, da jih bo sprejela z odprtimi rokami. Morda celo 180 tisoč ljudi.

Matej Tonin, minister stranke z besedno zvezo »krščanski demokrati« v imenu, je, kot da v Siriji ali pa v Eritreji ne bi bilo vojne, tako govoril o »pravih beguncih«, na uradnem vladnem profilu pa se je pojavilo sporočilo, da »ukrajinski begunci prihajajo iz okolja, ki je v kulturnem, verskem in zgodovinskem smislu nekaj povsem drugega kot okolje, iz katerega prihajajo begunci iz Afganistana«. Tvit je bil hitro zbrisan, Janez Janša pa v intervjuju za TV Slovenija ni znal pojasniti, zakaj je nastal in kdo je njegov avtor. Begunci so ljudje. Vsi so ljudje.

Družina prvega predsednika stranke, ki jo danes vodi Matej Tonin, je maja 1945 zbežala v Avstrijo, saj je oče Andreja Bajuka presodil, da bi ga lahko komunistična oblast preganjala. Od tam je odšla v Argentino, kjer je Andrej Bajuk preživljal mladost. Predsednik slovenske vlade je postal leta 2000, od leta 2004 do 2008 je bil finančni minister. Podobno begunsko pot je po drugi svetovni vojni prehodila tudi družina slovenskega kardinala Franca Rodeta.

Torej, Matej Tonin, je bil Andrej Bajuk pravi ali nepravi begunec? Je bil prave ali neprave barve polti? Je verjel v pravega ali nepravega boga?