Študenti v stiski

Med tiste, ki so posledice krize najbolj občutili, spadajo študenti, saj se jim je svet postavil na glavo ravno na pragu enega najvznemirljivejših obdobij v življenju. Z omejitvami gibanja, ustavitvijo javnega življenja, zahtevano medosebno razdaljo in poukom na daljavo so bili odrezani od izkušenj študentskega življenja, onemogočeni so jim bili prvi koraki v samostojnost. Številni zaradi posledic pandemije občutijo stiske, depresijo, tesnobo in imajo težave z duševnim zdravjem.

Z vprašanji duševnega zdravja in stisk, ki so jih študenti doživljali zaradi pandemije, so se v raziskavi Položaj študentov in študentk UL v razmerah covid-19, katere dokončni izsledki še niso objavljeni, ukvarjali na oddelku za socialno pedagogiko na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Med drugimi je temo raziskoval psiholog dr. Tomaž Vec, vodja psihosocialne svetovalnice Univerze v Ljubljani.

Raziskava je bila opravljena na približno 1500 študentih, vzorec pa ni bil reprezentativen za celotno študentsko populacijo v Sloveniji. Raziskovalci so ugotovili, da se je 77 odstotkov študentov redno ali pogosto spoprijemalo z duševnimi stiskami, da jih je 87 odstotkov redno ali pogosto doživljalo anksioznost, da je več kot 70 odstotkov študentov občutilo pritisk in redno ali pogosto doživljalo občutke osamljenosti, več kot 80 odstotkov pa jih je bilo brezvoljnih. Samo odstotek študentov ni občutil anksioznosti in samo pet odstotkov jih ni doživljalo občutkov osamljenosti. Še posebej skrb zbujajoče je, da se jih je 12 odstotkov redno ali pogosto samopoškodovalo in da jih je 17 odstotkov redno ali pogosto razmišljalo o samomoru. Kot pravi Vec, je iz raziskave razvidno, da so nekatere skupine študentov bolj ogrožene, mednje sodijo tuji študenti, študenti, ki so imeli težave že pred pandemijo, in tisti, ki so se morali preživljati sami.

Psihosocialno svetovalnico imajo na Pedagoški fakulteti že osem let, v njej deluje 14 strokovnjakov. Študentska svetovalnica je lani začela delovati tudi na Primorski fakulteti, v Mariboru se zanjo še dogovarjajo. »Na začetku pandemije smo delovanje z naše in okoliških fakultet razširili na celotno univerzo. Število svetovanj se je v zadnjih dveh letih podvojilo. Naše raziskave kažejo, da si mladi pomoči želijo, a jo zaradi tabuiziranosti in nedostopnosti zelo redko poiščejo. Čakalne dobe v zdravstvenih domovih znašajo leto ali več, v naši svetovalnici pride vsak študent na vrsto v 14 dneh. Res pa je, da se na nas obrača vedno več študentov, ki bi potrebovali psihoterapevtsko pomoč, mi pa zagotavljamo nekoliko manj intenzivno in poglobljeno svetovanje, zato je ena izmed naših velikih težav tudi, kam jih napotiti,« delo svetovalnice opisuje Vec.

»Nekaj časa smo delovali prostovoljno, zdaj vidimo, da to dolgoročno ni mogoče. Ljudje, ki to počnejo, hitro izgorijo. Moja vizija je, da se na fakultetah vzpostavi podoben sistem, kot ga imajo osnovne in srednje šole s svetovalnimi službami. Ne ravno, da bi imela vsaka fakulteta svojo svetovalno službo, lahko pa bi se jih več združilo in imelo na določeno število študentov določeno število svetovalcev za pomoč,« vizijo boljšega jutri za študentsko duševno zdravje še pojasni Vec