Videz vara

Restavracija Robin
Pot za Brdom 4, Ljubljana
Tel.: 01 470 27 00
Žerjavica v Robinovi peči tli vsak dan od 12. do 15. in od 18. do 23. ure.

Ambient:
Podrecca je zasnoval lep, udoben in topel hotel; restavracija ima razgled na kuhinjo in na gozdiček; stoli so udobni, mize masivne in brez prtov

Napitki:
vinska karta ni nič posebnega, a ponuja dovolj širok geografski in cenovni razpon slovenskih vin; za kozarec hišnega briškega boste odšteli 4,5, za A+ belo ali rdeče pa 12 evrov

Vegetacija:
v vsakem odseku se najde tudi kakšna veganska jed, humus je bil celo najprepričljivejša jed našega obiska

Dostopnost:
veliko lastno parkirišče, za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
humus z gomoljno zelenjavo
zasnova jedilnika

Ne tako fino:
sladice
izvedba jedi

Humus je stal 10, goveja juha 5, ješprenj z govejim srcem 16, zapečeni telečji ragu 24, kozice v pikantni omaki 26, čokoladna torta in crème brûlée pa 6 evrov.

»Če nosi ime po ptičku, bodo majhne porcije, če po Hoodu, bodo pa navite cene,« je cinično prognoziral eden od naših inšpektorjev, napotenih na obvoznično obrobje mesta, kjer se je hotel Mons med epidemijo še malo razširil in nekoliko prevetril gostinsko ponudbo, katere najuglednejši zastavonoša je zdaj à la carte Robin. Bližje resnici je bila druga prognoza: na pogled čisto navaden burger, ki ga (za boljši vtis?) postrežejo na miniaturni evropaleti in z v miniaturno fritezno košarico naloženim pomfrijem, zaračunavajo korajžnih 16 evrov, kar je dobrih pet evrov več, kot stane najdražji burger v Popetovem fensijadnem centraškem burger jointu.

Dobršen delež visokih cen gre zagotovo pripisati prijetnemu ambientu in štirim zvezdicam, brez dvoma pa tudi temu, da se Robin ves čas trudi delati vtis. Lepa fasada se začne krušiti, ko bolj in bolj postaja jasno, da se za njo skrivata zelo povprečno znanje in ponudba. Tako, recimo, natakar k mizi ponosno prinese steklenico Simčičevega teodorja, opremljeno s sistemom za točenje/hrambo coravin, kar je sicer lepo videti, a ko potem skuša gadget večkrat neuspešno prepričati, naj v kozarec spusti dragocene kaplje, in mašinca končno izbrizga neko peno, si ne moremo kaj – ja, malo pa smo žleht –, da ne bi pomislili na Fawlty Towers. Kasneje pri precej tekočih jedeh dvakrat urgiramo in čakamo na žlico, vrh dobronamernega blefa pa nastopi, ko sicer prijazno trudeči se natakar topinamburjev sladoled prodaja kot »iz artičokinih srčkov pripravljen sladoled«. Težke so te jerusalem artichokes, težke …

Skratka: Robin zna človeka osvojiti in nahajpati s prezenco, odnosom ter zanimivim jedilnikom, potem pa ga pred krožniki pusti z dolgim nosom. Ješprenj z dimljenim govejim srcem se sliši super, a onega dima ni potem zaznati čisto nič, v krožniku je en precej navaden ričet s koščki drobovine; v peči na oglje (ki je centerpiece Robinove opreme) zapečen telečji ragu z maslenim pirejem je okusen, a rezine mesa so preplozano jetraste; overdone so tudi na tri četrt olupljeni repki velikih kozic v le na jedilniku pikantnem brodetu s polento; od goveje juhe si gre zapomniti le dobre domače rezance, sladice pa bomo raje kar pozabili: tisti topinamburjev sladoled ob zbiti čokoladni torti je bil neprijetno grahast, crème brûlée je bil nikakor zapečen, za nameček pa s sokom granatnega jabolka obarvana tapioka ni imela okusa po ničemer. Paradoksalno se je potem izkazalo, da je bila najboljša jed tista, od katere smo pričakovali najmanj: humus, postrežen s tankimi rezinami pečene gomoljne zelenjave in prelit s konopljinim oljem, je bil ne le vabljiv na pogled, ampak tudi lepo začinjen in zavoljo kontrasta med v kremo zmleto čičerko in še hrustljavimi gomolji tudi teksturno zanimiv.

Škoda res, da je v Robinu zanimivo zastavljena ponudba realizirana tako površno – plac, cene, predvsem pa gostje, ki so to pripravljeni plačati, bi si zaslužili več fokusa in predanosti.