Ko patriarh zagrozi, prezident udari

Bilo je 31. avgusta 2018 v istanbulski četrti Fener. Patriarh ruske pravoslavne cerkve Kiril je obiskal ekumenskega patriarha Bartolomeja. Preprečiti je hotel, da bi njemu »enak, a vendarle prvi« (primus inter pares) ukrajinski pravoslavni cerkvi podelil avtokefalnost (’samoglavje’ – samostojnost): »Vaša svetost, če boste Ukrajini dali avtokefalnost, bo tekla kri.« Na to je Bartolomej odgovoril: »Vaša blaženost, nimamo niti vojske niti orožja. Če bo tekla kri, ne bo zaradi nas, ampak zaradi vas.«

Bartolomej je 5. januarja 2019 izdal tomos, slovesen dokument, s katerim je dan kasneje Epifaniju, metropolitu Kijeva, sporočil, da ukrajinski cerkvi priznava samostojnost. S tem je izpolnil želje mnogih, tudi tedanjega predsednika Ukrajine Petra Porošenka, ki je Bartolomeju pisal aprila 2018.

Zdaj teče kri. Čeprav so v ospredju prevladujočih razlag razlogi druge vrste, je upravičeno vprašanje: kolikšen delež čustvenega naboja, ki je privedel do oklepniške invazije, se nanaša na verska vprašanja?

Tri in pol

Ukrajina je v čase samostojnosti vstopila kot družba z za Evropo nadpovprečno versko raznolikostjo. Drugače od drugih pretežno pravoslavnih družb, ki se dičijo z eno (narodno) pravoslavno cerkvijo, so v Ukrajini navzoče »tri in pol«. Pri opisu tega presežka bomo zanemarili druge (številne, a manjše) igralce na religijskem prizorišču.

Najprej je tu ukrajinska pravoslavna cerkev – moskovski patriarhat (UPC-MP). Leta 1990 jo je ustanovil moskovski patriarhat, da bi uveljavil kozmetično razliko glede na sovjetske (in predsovjetske) čase, ko je bila ukrajinska cerkev del ruske pravoslavne cerkve (RPC). To je še danes, a kot njen eksarhat: uživa delno avtonomijo, vendar je pod jurisdikcijo Moskve. To pomeni, da je na njenem vrhu sam patriarh Kiril, ki naj se kot cerkveni voditelj »Moskve in vse Rusije« omenja pri vsakem verskem obredu v Ukrajini. Njegov vodilni podrejeni v Kijevu je od leta 2014 metropolit Onufrij.

Leta 1992 je bila ustanovljena ukrajinska pravoslavna cerkev – kijevski patriarhat (UPC-KP). Za Moskvo je bila in je razkolniška. Za Ukrajince pa je z leti postajala vse bolj »naša«, saj je (čeprav še brez priznane avtokefalnosti) uveljavljala samostojnost v organizaciji, jeziku in politiki. Prav ta cerkev si je leta 2019 izborila avtokefalnost. Od leta 2013 jo vodi dokaj mlad (letnik 1979) metropolit Epifanij.

Z avtokefalnostjo, a nepriznano, se je že desetletja prej ponašala cerkev ukrajinskih emigrantov – ukrajinska avtokefalna pravoslavna cerkev. Ustanovljena je bila v prvih letih Sovjetske zveze (1921), ki jih, v nasprotju z zgodovinskimi klišeji, lahko štejemo za dobo liberalizacije na verskem področju; manjši verski igralci so se namreč znebili cerkveno-carističnega nadzora. Po stalinistični kontrarevoluciji in kompromitaciji med drugo svetovno vojno je morala v eksil. V zadnjih letih se je pridružila avtokefalni UPC.

In tu je še ukrajinska grškokatoliška cerkev, napol katoliška (v uniji z Rimom) in napol pravoslavna. Deluje na zahodu države kot kompromisni pomnik merjenja moči na mejnem območju med katolištvom in pravoslavjem.

Ko trdi roki popustita

Osamosvojitev Ukrajine je pomenila konec trde roke nad verskim življenjem. A poudariti velja, da je ni uveljavljal le komunistični režim, ampak tudi velikoruski moskovski patriarhat, ki je čas komunizma s soglasjem režima izrabljal za rusifikacijo.

Pokazala se je možnost, da Ukrajinci dobijo avtokefalno pravoslavno cerkev. Če jo imajo celo (večinsko katoliški) Poljaki, kjer šteje le pol milijona pripadnikov, (večinsko ateistični) Čehi (skupaj s Slovaki), kjer komaj dosega sto tisoč duš, bi jo morali imeti tudi Ukrajinci, je (po lastnih besedah) med odločanjem razmišljal Bartolomej. V družini pravoslavnih bi bila ta cerkev druga najštevilnejša.

Toda tu se pokaže poglavitna težava: obstajajo posamezni teologi oziroma kleriki RPC, ki bi v ekleziastično samostojnost UPC nemudoma privolili, saj bi to dolgoročno krepilo prijateljske odnose med narodoma, a dobršen del RPC se oklepa prepričanja, da avtokefalnost Ukrajincem ne pripada. Zato se je Kiril na tomos odzval z odrekanjem pokorščine Konstantinoplu in s shizmo.

Odločujoči del hierarhije RPC namreč meni, da Ukrajinci niso narod, različen od Rusov, da veliki verski spomeniki, ki stojijo na ozemlju Ukrajine, pripadajo Rusiji in da zgodovinska dejstva, kot je »pokrstitev Kijevske Rusije« iz leta 988, niso združljiva z izgubo duhovnega nadzora nad Kijevom.

Dva tipa – patriarh Kiril s smislom za luksuz (zapestna ura za 30 tisoč dolarjev) in za velikoruske fantazije ter politik s smislom za nasilje in izrabljanje vere v politične namene – sta združila moči.

Ta prepričanja temeljijo predvsem na podreditvi Kijeva Moskvi iz daljnega leta 1686. Tedaj je Konstantinopel (ekumenski patriarh Dionizij IV.), v stiski zaradi otomanske nadvlade, Moskvi začasno zaupal delno jurisdikcijo nad Kijevom. Toda Moskva si je nalogo cerkvenega nadzora prisvojila v trajno in celovito last. Ko bi morali Kijev in verniki še vedno izrekati lojalnost Konstantinoplu, je Moskva 300 let zahtevala lojalnost sebi. Zato je Bartolomej, preden je izdal sporni tomos, oktobra 2018 najprej obnovil jurisdikcijo Konstantinopla nad Kijevom.

Vse od začetka devetdesetih let so potekali prestopi vernikov in župnij RPC oziroma UPC-MP k UPC. Gre za potencialno zelo velike izgube, saj župnije UPC-MP v Ukrajini sestavljajo skoraj tretjino od približno 36 tisoč župnij celotne RPC. Konverzijo so praviloma izglasovali verniki, če jih je bilo »za« dve tretjini. Tozadevno dinamiko so narekovale tudi zunanje (politične) okoliščine: oranžna revolucija, Majdan, Krim. Po podatkih raziskave World Values Survey (WVS 2017-20) se je v času okoli tomosa za pripadnike UPC štelo 40 odstotkov državljanov, za pripadnike (»ruske«) UPC-MP pa 20 odstotkov. UPC je v približno 15 letih od RPC (UPC-MP) prevzela toliko vernikov, da je članstvo skoraj podvojila.

Pank proti Putinovi in Kirilovi simfoniji

Ključna človeka, ki v Rusiji ustvarjata povezavo med religijo in politiko, sta Vladimir Putin in patriarh Kiril. Ta je na čelu RPC od leta 2009. Poznata se še iz KGB-jevskih časov. Prvi je bil operativec, drugi po vsej verjetnosti nekakšen sodelavec po sili. V novih časih in vlogah sta skupne interese prepoznala v sodelovanju v okviru takih odnosov med državo in cerkvijo, ki bi jih lahko šteli za delno obnovo caristične »simfonije« med posvetno in cerkveno oblastjo. Ločenost države in cerkve? To je slabost Zahoda.

RPC je pri tem gnezdo konservatizma in velikoruskih pojmovanj, podcenjevanja človekovih pravic in zahodne demokracije. Pod Kirilovim vodstvom je »sveta Rusija«, do tedaj dokaj benigen postsovjetski mit, postala nevarna. Kot je leta 2014 ugotavljal Mihail Suslov, profesor na Univerzi v Københavnu, je prav Kiril mitu vdihnil geopolitično razsežnost. V njegov »ruski svet« spadajo Rusija, Belorusija, Ukrajina, Moldavija in (z nekaj zadržki) še Kazahstan. Posebne »duhovne« (ideološke) storitve je Putinu priskrbel njegov duhovni pastir in spovednik arhimandrit Tihon (Ševkunov): Bog odobrava tesno zvezo države in cerkve, katerih moč se najbolje uresničuje skozi dodelano oblastno vertikalo.

Ko gre za Ukrajino, Kirilova RPC politiki ponuja ideologijo, ki pod videzom obrambe najsvetejšega upravičuje pritlehne kolonialne težnje po nadvladi in prisvajanju s ponovnim pocerkvenjenjem. Zato Kirilovo svarilo Bartolomeju, da bo zaradi avtokefalnosti tekla kri, ni bilo dobronamerno opozorilo, ampak grožnja. Stare metode niso bile odveč: Bartolomeju, ki ne uporablja e-pošte, so ruski agenti vdrli v poštne predale v tajništvu.

V take nevarne povezave države in cerkve so pred desetimi leti dregnile članice skupine Pussy Riot s pankersko molitvijo Materi božji, naj se Rusija znebi Putina. Morda zdaj bolje razumemo, za kaj je šlo. Dva tipa – patriarh s smislom za luksuz (zapestna ura za 30 tisoč dolarjev) in za velikoruske fantazije ter politik s smislom za nasilje in izrabljanje vere v politične namene – sta združila moči. Ne bo odveč, če se spomnimo, da so nekateri naši desničarji takrat stopili na Putinovo stran, rekoč, da so s skupino Pussy Riot lahko solidarni le levičarji »brez vsakega moralnega temelja«.

Pisma: nujna, a najbrž brez haska

Patriarh Kiril stoji za Putinom tudi zdaj, ko se v prah spreminjajo hiše preprostih ljudi, njim najdražje, čeprav vredne manj od njegove zapestne ure. Nasprotnike ruske invazije v Ukrajino je prištel med sile zla. Te dni prejema pisma, ki bi mu morala dati misliti, a je vprašanje, ali bodo kaj zalegla. Najprej so tu pisma iz številnih mednarodnih verskih združenj. Omenimo Svetovni svet cerkva, ki ga je 2. marca pozval, naj v imenu človečnosti posreduje pri Putinu. Učinek bi morda sledil iz dejstva, da svetu trenutno načeluje pravoslavni brat Romun Ioan Sauca in da je bil Kiril v času Sovjetske zveze (z letom 1971) pri Svetovnem svetu cerkva predstavnik moskovskega patriarhata.

Nato so tu pisma iz Ukrajine. Patriarh avtokefalne UPC Epifanij je v več izjavah za javnost obsodil napad. Putina je primerjal s Hitlerjem in ga razglasil za antikrista. Kirila je v pismu pozval, naj se zavzame vsaj za trupla ruskih vojakov, če že ni pripravljen ničesar storiti za ljudi, katerih dušni pastir naj bi bil. Sporočil je tudi, da je te dni trikrat ubežal atentatu. Nekateri zgrešeno mislijo, da bi bila Ukrajina ob avtokefalnost, če bi on izgubil glavo.

Morda bi lahko učinkovala pisma, ki jih je prejel iz lastne cerkve – iz ukrajinskega eksarhata RPC (UPC-MP). Zgodilo se je namreč nekaj, na kar ni računal: podrejeni so se mu uprli! Metropolit UPC-MP Onufrij je takoj po napadu izrazil lojalnost ukrajinski državi in vojski. Vojaški napad je primerjal z bratomornim napadom Kajna na Abela. Iz zavisti, iz želje imeti tuje so bratje napadli brate. Številni duhovniki so javno (na spletu) obsodili Kirilov molk in mu odpovedali lojalnost. Onufriju so pisali, naj celotna cerkev zapusti moskovski patriarhat. Na tej ravni velikoruski sanjač doživlja poraz, ki ga ni pričakoval. Tudi če Putin vojaško zmaga, tu zmaga ne bo več mogoča. Bo spregovoril vsaj takrat, ko se bodo rušile cerkve v Kijevu?

Zadnjo nedeljo je priložnost za pojasnila že zamudil. Med dolgovezno nedeljsko pridigo o odpuščanju je poudaril, da v svetu poteka metafizični boj med dobrim in zlom. Kazalec tega, kje v tem boju stojiš, je odnos do gejevskih parad! Donbas jih je pogumno zavrnil, zato trpi pod težo vojne. O prelivanju krvi, ki ga je napovedal – pa nič konkretnega.

Pozdrav Kijevu!

V Kijevu sem bil enkrat, na absolventskem izletu aprila 1985. Med sopotniki so bili mladeniči in mladenke s FSPN, ki so v nadaljevanju službovali v državi, ki je takrat še ni bilo: med njimi dva bodoča zunanja ministra, veleposlanica, kakšen podjetnik, bančnik in nekaj hudih znanstvenic in znanstvenikov.

V spomin so se mi najbolj vtisnile štiri stvari. Reka Dneper: če jo gledaš z bližnjega hriba, teče proti tebi; občutek imaš, da te pozdravlja. Nad njo Kijevsko-Pečerska lavra, samostan z mumificiranimi trupli menihov, ki so gojili drugačno krščanstvo od Kirilovega in Putinovega, oklepniškega in dalekometnega. Spomnim se tudi starega človeka z ribo v roki. Vanj sem gledal malce predolgo: pojasnil mi je, da je tak – po obrazu ožgan – zato, ker je med vojno gorel v tanku. Četrti spomin: državi se v ukrajinščini ne reče gosudarstvo (rus.), ampak država.