Odnos do beguncev

Ne vem več natančno, ali je pisalo 30 let zmage nad fašizmom ali 30 let od konca vojne, spomnim se samo velikanskega plakata, takrat še ni bilo jumbo plakatov, na levi strani nekega ovinka na cesti čez Gorjance proti Metliki. Zanesljivo pa vem, da je šlo za 30 let in nič več vojne. Komaj sem znala dobro brati, moralo je biti leto 75. Spomnim se tudi tistega občutka, ki me ni zapustil niti v najstniških letih, začudenja in nejevolje nad tem, zakaj se moramo ukvarjati z nečim, kar se je zgodilo že »zdavnaj«. Trideset let je bilo v otroških očeh nepredstavljivo veliko.

Po Gorjancih pa Kolpa, na kupe prebranih partizanskih knjig, o kurirjih, strahu, pogumu, mrtvih. Takrat, otrok, gledam dokumentarec o vojni, deček teče čez polje in ga ustrelijo. Razmišljam in si mislim, meni se to ne more zgoditi, zdaj ljudi več ne streljajo. Vojna, to je bilo že zdavnaj. Plavam po Kolpi in gledam proti mostu – kasneje ga je nadomestil betonski, takrat pa je bil še lesen, a ga je odnesla voda –, ure in ure, in otroška domišljija mi ne da miru. Kaj, če bi, tako kot v filmu, po Kolpi plavala trupla. Srhljivo je bilo, tisto moje razmišljanje, a hkrati je ponujalo tolažbo, veselje, olajšanje, da kaj takega ni več mogoče in da se je vse slabo, kar se je imelo zgoditi, že zdavnaj zgodilo.

Tina in Natalija

Zdaj pa v leto 2022. Pred opuščenim nakupovalnim središčem približno pet kilometrov od poljsko-ukrajinskega mejnega prehoda Korczowa s kartonom v rokah, na katerem sta na hitro skicirana odrasla figura z dvema otrokoma in napisom München, Nemčija, stoji Tina in sprašuje ljudi v množici, ali bi šel kdo z njo. Rada bi našla žensko z dvema otrokoma, Ukrajinko, Sirko, ni pomembno. Njena prijateljica, ki živi sama z otroki, ima v Simbachu veliko hišo z vrtom in na tem posestvu še hišico s tremi posteljami. Ko bo našla žensko z dvema otrokoma, ki bi hotela začasno živeti tam, ju bosta z možem takoj odpeljala. Ampak kljub veliki množici ljudi je težko. Ukrajinke, ki bi se peljale v Nemčijo, hočejo v točno določen kraj, k nekomu, ki ga poznajo in s komer so že navezale stik. Vse ostale, ki ne vedo ne kod ne kam, bi rade ostale na Poljskem. Blizu je in jezik ni tako zelo drugačen.

Poljski prostovoljci kar tekmujejo, kdo bo bolje poskrbel za prišleke. No, tekmujejo tudi s prostovoljci, ki so prišli od drugod. Trgovski center so spremenili v začasno begunsko zatočišče s poljskimi posteljami – na stotine jih je med opuščenimi trgovinami, med neprodanimi kopalnimi kadmi, pred Zaro, polno oblek, … celo začasni uzbekistanski konzulat je notri, pa kuhinja, razdelilnica hrane, oblek, higienskih potrebščin. Pred njim se vname glasen prepir med Poljakom in Nemcem, kdo je bil prej in kdo ima »pravico« biti tam. Oba kuhata hrano v velikanskih loncih in imata vsak svoj kombi, na kilograme zapakirane in sveže hrane. Oba bi rada v promet spravila svojo hrano. Zastonj, seveda. Pri konkurenci zraven prostora, za katerega se prepirata, pečejo pice. Policisti, vojaki, gasilci, poklicni in zasebni vozniki z vseh koncev Poljske, begunci, ki izstopajo iz avtobusov, čakajoči na prevoz, vsi ti so pred veliko halo, kjer Tina išče kandidate, ki bi jih odpeljala v Nemčijo. Malce je obupana, ker ne ve, ali se bo tisočkilometrska pot izkazala za neuspešno.

Potem se pred njo nenadoma ustavi mlajša ženska s hčerko, Natalija ji je ime, kot mnogim Ukrajinkam v njeni generaciji, s hčerko in mamo. Tina reče, okej, seveda, tudi dve odrasli ženski in en otrok je v redu. Natalija je zainteresirana, a prosi, ali lahko ostanejo en dan na Poljskem, ker bi se rada naspala. Dolga pot je za njo in res je utrujena. Tudi razmislila bi, ali bi res šla rada v Nemčijo, tako daleč, ampak se odloči, da bo šla, samo en dan želi izprositi. Tina je prijazna, a neomajna. Reče, lahko boste spali v avtu, tak minibus imamo, res se boste lahko naspali, ker bomo dolgo vozili. V Korczowi in 200 kilometrov od nje ni mogoče najti prazne postelje. Čisto vse je zasedeno, ne samo Ukrajinci, prostovoljci z vseh koncev države, Nemčije, poročevalci, vsi iščejo prenočišča. Res ni mogoče ostati še en dan, pravi Tina.

Poleg Natalije, njene hčerke in mame stoji še ena ženska. Tina je presenečena, je to sorodnica, gre tudi ona z nami? No, če je prostor za tri bo menda tudi za štiri. Ne, ne, odvrne Natalija, to je prijateljica, čisto nova prijateljica, spoznali sta se med potjo na Poljsko, odšla bo k sorodnikom na Norveško. Starejši gospe se objemata in jokata ob nepričakovano hitrem slovesu.

Vse štiri odidejo v notranjost nakupovalnega središča, kjer je ad hoc center za registracijo, da bi zapisali, kdo gre kam. Dela je preveč in prostovoljka reče Tini: ko pridete na cilj, nam sporočite kraj in imena. Tina pokliče moža in čez pet minut jih ni nikjer več.

Tako gre tukaj, na zaupanje. Tudi Natalija gre z družino v avto z ljudmi, ki jih še pred pol ure ni poznala, da jo odpeljejo k drugi družini tisoč kilometrov proč, kjer bo živela vsaj nekaj časa. Z zaupanjem, da bo vse v redu.

Nemcev je presenetljivo veliko. Njihov odziv, zakaj, je različen. »Ker mi je tako naročila predsednica kluba,« pravi voznik luksuznega avtobusa ženskega rokometnega kluba v 5. nemški ligi iz Diepholza. »Ker Nemci moramo pomagati, ni druge.« – »Ker si to lahko privoščimo.« – »Naj vprašam jaz vas, zakaj ne bi pomagala, če lahko?« je malce presenečena Anike na železniški postaji v Przemyślu. Pusti fotografirati samo napis, sebe pa ne. Policistka sem, reče, in tukaj sem zasebno, dopust imam. In nadaljuje: »Nemci imamo denar in zgodovinsko odgovornost.« Nemške prostovoljce je takoj opaziti, ker jih je veliko, poljskih pa je seveda še neprimerno več. Na tržnici v Przemyślu, kamor vozijo begunce z meje, da najdejo prevoz za naprej, je 26-letna Ema z nemškim ovčarjem. Sama je in prvič v življenju potuje zunaj Ukrajine. Odšla bo k prijatelju prijateljev v Berlin. Poljski prostovoljec jo bo zapeljal na železniško postajo. Nekaj minut za tistim, ko odideta, nemški voznik išče potnike za Berlin … Vsega ni mogoče organizirati.

Potem so tu še posamezniki, s katerimi nihče noče, predaleč je in preveč neznano. Prostovoljec iz Danske je tu že drugi dan, nihče se ne odloči, da bi šel z njim. Enako Litovec: »Morda je Rusija preblizu?«

Slovenija in odnos do beguncev

V tem času so tudi prostovoljci v Sloveniji aktivno zbirali pomoč. Zbrali so se Ukrajinci in Rusi. Na družbenih omrežjih vidim, da je ruska oblikovalka, ki se je pred tremi leti zatekla v Slovenijo, ker »pod Putinovim režimom ni mogoče živeti«, skupaj s svojim sinom razvrščala pomoč za ukrajinske begunce. Menda ja tudi ona, kot Nemci, ne čuti kolektivne krivde, ki ni njena? Ko se vrnem v Slovenijo, se na hitro oglasi. Večina njenih naročnikov je iz Rusije, rubelj pa je do tistega dne izgubil skoraj polovico vrednosti. A niti do tistih polovičnih nakazil ne more, ker plačilni sistem ne deluje več. Do svojega denarja ne more, preživeti pa mora. Odšla je zaradi režima, a ni begunka, nikakršna pomoč ji ne pripada.

Medtem se je razburjenje nad vladnim tvitom že poleglo, a vprašanje, zakaj so ga vsi razumeli pravilno in zakaj je šele umik tvita dokončno potrdil, da so ga vsi razumeli pravilno, ostaja v zraku. Na kakšno ideološko ozadje, na kakšno predpostavko smo naslonili izjavo o različnih kulturah, drugačnem zgodovinskem ozadju in drugačnem okolju, da smo razumeli, da gre za rasistično izjavo? Tvit »Ukrajinski begunci prihajajo iz okolja, ki je v kulturnem, verskem in zgodovinskem smislu nekaj povsem drugega kot okolje, iz katerega prihajajo begunci iz Afganistana« bi se lahko nadaljeval tudi: »Zato bodo ukrajinski otroci brez uvajalnih tečajev slovenskega jezika takoj lahko začeli šolanje v slovenščini in domnevamo lahko, da se je bodo zaradi podobnosti med jezikoma v najkrajšem času naučili.« Ampak vsi, avtor zapisa, vlada in ljudstvo, vsi smo razumeli, da je predpostavka te izjave, da so nekatere kulture bolj, nekatere pa manj vredne, oziroma da obstajajo bolj in manj primerne kulture. Brez te predpostavke tvita ni mogoče razumeti kot rasistično trditev. Če smo predpostavko razumeli, ne pomeni, da smo se z njo tudi strinjali, hkrati pa se zaradi preteklosti ni mogoče znebiti vtisa, da se je velik del slovenske javnosti z njo vendarle strinjal. Z njo se strinja tudi slovenska vlada, sicer tvita ne bi umaknila. Umik je bil priznanje, nezavedno, a kljub temu priznanje.

Nekateri so vseeno skočili v zrak. Tega se vendar ne sme povedati na glas! Ne smemo govoriti, da so nekatere kulture vredne več in druge manj! To sicer drži, dobro se je zavedati lastnega rasizma, saj le tako lahko nekaj narediš proti njemu, ča pa ga zanikaš, ostaneš zvezanih rok, le tiho ga gojiš naprej.

Slovenci imamo glede beguncev nedvomno umazane roke. Celih 30 let se v odnosu do beguncev ni prav nič spremenilo na bolje. Pred 30 leti so v Slovenijo prišli hrvaški in bosanski, kasneje še kosovski begunci, in sprejeli smo jih na način vladnega tvita »nekatere kulture so bolj in druge manj vredne«. Večina bosanskih beguncev je bila zaprta v begunskih centrih. Čeprav so bili svobodni ljudje, so lahko iz begunskih centrov odhajali samo z dovolilnicami, otroci se niso šolali v slovenskih šolah, ampak v segregiranih begunskih šolah, »ker je tako za njih bolje«. So bili iz druge, v slovenskih očeh enakovredne kulture, če so bosanskim ženskam oporekali, da so našminkane, če so se otroci slovenščine učili kot drugega tujega jezika, če tukaj niso smeli delati? So bili iz enakovredne kulture, če smo jim očitali, da so preplavili našo deželo, in če se je parlamentarni poslanec, univerzitetni profesor, spraševal: »Postavljeni smo pred izbiro med človekoljubjem in odgovornostjo lastne dežele (da ne bi postali ’odlagališče ostankov etničnega čiščenja’)«.

Pred 30 leti so se zlasti na desni strani političnega pola pridušali (a na levi ji niso oporekali!), da Slovenija lahko poskrbi le za 20 do 30 tisoč beguncev. Zdajšnja vlada pravi, da lahko poskrbi za bistveno več ljudi, a ljudstvo temu oporeka. Narobe svet! Ja, prosim, minister, držite obljubo, izkažite se. Ljudstvo pa se medtem prepira za oslovo senco.

Po nekaj dneh, ko se je Natalijina družina vselila v stanovanje v Simbachu, se je Tina znova oglasila. »Ali morda veš, kako bi poslali 700 USD v Ukrajino? Običajni načini za transfer denarja Wester Union, Paypal, Xoom … ne deluje več. Denar potrebuje Natalijina sestrična Tamara, ki z dvema otrokoma čaka v bližini Kijeva in mora plačati prevoz do poljske meje.« Uspe plačilo prek Airbnb in v sredo zjutraj je Tinin mož Tom že na poti do poljsko-ukrajinske meje, ne ve še, kje jo bo Tamari z otrokom uspelo prečkati, ampak je odločen, da jih pripelje v Simbach. Tudi on je policist, a je zaradi nesreče na bolniškem dopustu, zato lahko gre. Tina, ki je socialna delavka v šoli, je svoj dopust že porabila, z otrokoma zdaj ostaja doma in hodi v službo. V prostem času skupaj z drugimi prostovoljci v Simbachu poskuša po svojih močeh pomagati normalizirati življenje za okoli 1000 Poljakov in neznano število sirskih in afganistanskih beguncev, ki tam živijo od leta 2015.