Naj se sliši glas upora

Vsakič znova se 8. marca oglasijo politiki, ki ženskam čestitajo za dan žena, govorijo o tem, da bi bil svet brez žensk slabši, da moramo narediti še veliko za popolno enakopravnost moških in žensk in da res komaj čakajo tisti svetli dan, ko bo 8. marec le vesel in iskren praznik dejanskega dostojanstva. Nedvomno lepe besede, nedvomno lepe želje. Ki ne pomenijo veliko.

Boj za pravice ni nikoli končan. To lepo kažejo vladne stranke, politika, ki jo zagovarjajo. Spomnite se recimo lanskega besednega spopada pod vrhom Triglava, kjer se je aktivistka Tea Jarc zapletla v spor z Janezom Janšo, pa so ji hitro pripisali, da je bil to histerični ženski izpad. Spomnite se tvita Zdravka Počivalška, ki je napovedal, da bodo ženske v prihodnjih letih v Sloveniji, če so seveda prave, predvsem rojevale. Spomnite se poslanca in poslanke, ki sta po

Ljubljani protestirala proti pravici do abortusa. Spomnite se seveda ministrice za šolstvo Simone Kustec, ki je bila interpelirana zaradi slabega dela, to pa je pospremila s pripombo, da je kriva predvsem zato, ker je ženska. Temu ne moremo reči drugače kot izraba sistemskih mehanizmov, ki ustvarjajo patriarhalno družbo. O ministrici za šolstvo je Inštitut 8. marec takrat ostro zapisal: »Kako si drznete govoriti o tem, da kritike vašega dela slonijo na mehanizmih utišanja žensk … Vam v resnici gre samo za vas in za vašo moč. Simona Kustec, niste žrtev patriarhalne družbe. Ste stroj, ki jo poganja.« In jasno, spomnite se tudi nekega tvita predsednika vlade o novinarkah, ki naj bi bili odsluženi prostitutki. Če bi se premier res zavzemal za enakopravnost, bi se opravičil, se pokesal, sklonil glavo in sprejel, kar mu je naložilo sodišče. Odločil se je za drugačno pot, sodni proces bo raje vlekel do zastaranja.

Kakšen je resničen pogled vladne politike na položaj žensk v družbi, je dobro razkril Uroš Urbanija, direktor vladnega urada za komuniciranje. »Če kdo danes brani ženske pravice, so to konservativne sile. In če kdo želi danes ženskam kratiti njihove pravice, so to leve sile,« je te dni zapisal na Twitterju. Pri čemer je seveda popolnoma jasno, da so ravno konservativne sile tiste, ki ženske potiskajo tja, kjer so nekoč bile. Kinder, Küche, Kirche – torej otroci, kuhinja in cerkev.

»Zahtevati je treba in se boriti. Sitnariti, težiti, kdaj tudi brcniti,« je v Večeru o boju za pravice žensk dejala sociologinja Tanja Rener. Ima prav.

»Zame je 8. marec družinska tradicija moje stare mame in moje mame, ki sta bili obe feministki, ki sta iskreno verjeli v nove pravice, v novi sistem enakosti in ki sta pomagali ženskam,« je ob 8. marcu povedala antropologinja Svetlana Slapšak. Vse to gibanje za enakopravnost ni zgolj žensko, jo boj za vse intimne pravice, ki morajo postati javne. »Če je kdo uspešen v vojni zoper vojno, so to ženske, zgodovinsko in tudi danes,« še pravi Svetlana Slapšak.

Vojna, ki besni v Ukrajini, je posledica politike nasilja. In politika nasilja izključuje ženske iz javnega življenja, jih ponižuje, jim jemlje verodostojnost, jih instrumentalizira, izrablja. Politika nasilja izključuje vse tiste, ki se ji ne podrejajo.

Mesto žensk je ob 8. marcu nagrado ženske o ženskah podelilo ženskemu pevskemu zboru Kombinat, društvu SOS telefon, Zavodu Koroška Pride, pisateljici in aktivistki Suzani Tratnik ter Pravni mreži za varstvo demokracije. Nagradilo je »feministične junakinje, borke za enakost in pravice žensk, spregledane šampionke prizadevanj za boljši svet«.

Osmi marec je dan upora proti družbi, ki poveličuje nasilje, naslednji dan upora so volitve.