Goriška mornarica

Vinski bar in restavracija Noe
Volčja Draga 43 d
Tel.: 05 991 25 05
Noetova barka mirno pluje vsak dan: od ponedeljka do četrtka od 8. do 23., ob petkih od 8. do 1. popolnočne, ob sobotah od 9. do 1., ob nedeljah pa od 9. do 22. ure.

Ambient:
udobno in prostorno morjeplovsko navdahnjeno pritličje industrijskoconske novogradnje z razgledom na fleten bajerček

Napitki:
pri izbiri buteljk so se lokalpatriotsko fokusirali predvsem na primorsko vinorodno deželo; je pa izbira tudi cenovno in kakovostno dovolj raznolika, pribitki pa zmerni.

Vegetacija:
za vzorec na rastlinju temelječih jedi se najde

Dostopnost:
izbirate lahko med makadamskim in asfaltiranim parkiriščem, za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
hladni ribji tris
sladice

Ne tako fino:
morska žaba s šalotko
tempo

Ribji tris je stal 12, carpaccio 13, rezanci s pršutom 6, špinačni njoki 8, goveje ličnice 16, morska žaba in steak 17, ombrina 19, sladice pa 3,5 evra.

»Še vedno bi lahko vsaj zasilno bili druga Švica – tule je kot v Ženevi,« je z dobršno mero cinizma iz ljubkega bajerja špricajoči vodomet (katerega višinskemu dometu resnici na ljubo še kar veliko manjka do 140 metrov ženevskega jet d’eauja) pokomentiral vodja naše odprave v Volčjo Drago. Bolj kot elektronske igralniške naprave, ki jih izdelujejo na istem naslovu, nas je zanimalo, kaj ima ponuditi vinski bar in restavracija Noe; domnevamo, da je ta biblično ime in morjeplovski navdih dobila zaradi omenjene stoječe vode.

Prostor je velik in udoben, vedute lepe, postrežba prijazna, v jedilnik in vinsko karto zapisana ponudba pa ravno dovolj zanimiva, da ji ne moremo očitati čisto brezosebne generike. Tako, denimo, rezine treh različnih rib – surovega brancina in tuna ter hladno dimljene postrvi – pospremijo z zanimivo solatko iz alg wakame in še bolj nepričakovano, a všečno osvežilno mangovo kremo; na (še vedno zamrznjene, a lahko počakate še kakšno minuto?!) rezine govejega karpača poleg pričakovane opreme naložijo hrustljavo ocvrte trakce pora, malo preradodarno zasmetanane široke rezance s pršutom in porom pa potresejo z makom, kar se je zdela ena bolj frajerskih Noetovih domislic.

Nekateri drugi kreativni izleti so bili manj prepričljivi: obložiti všečno hrustljavo pečen kos ombrine (oz. korbelja) z rahlo opečenimi rezinami brieja bi utegnilo biti kakšnemu siroljubcu celo všeč, k fileju morske žabe s ta najbolj stereotipno okrompirjeno blitvo tlačiti še napol surove, v nekakšni balzamični sladkokisli pomadi marinirane glave šalotke je bila pa bolj plovba v suhi kanal kot na odprto morje. Mogoče so prav zato pri obeh mesnih krožnikih igrali na isto preverjeno, že kar preveč minimalistično finto: tako lepo zmehčane in omačene goveje ličnice kot vzorno pečeni steak je spremljala zapečena bela polenta. Na tem mestu je vredno pripomniti še, da je glede na relativno preprostost glavnih krožnikov skoraj tričetrturno čakanje na jedi absolutno predlogo, saj je še našemu pametovalsko gobčnemu omizju začelo zmanjkovati štofa za debato.

Zato pa lahko brez zadržkov pohvalimo Noetove slaščičarje: vse sladice po vrsti so bile odlične – klasična panakota s pravo teksturo in šolski primerek v modlu postreženega puhastega čokoladnega souffleja, pa tudi bolj tehnično-kreativne vaje s hruškovimi marmeladkami, cimetovim sladoledom, brownieji, tako in drugače odišavljenimi kremami, meringami, jagodnimi vitraži in raznimi pojavnimi oblikami čokolade ruby.

Noe je čisto zanimiva postojanka, ki je prostorsko in s ponudbo ravno prav odmaknjena od utečenih vipavsko-briških gostinskih transverzal in kot taka ponuja zanimivo alternativo ob izletu na oni konec domovine.