Slovo od Moskve

Štiriindvajsetega februarja me je zbudila jokajoča mati, rojena v Moskvi, poročena z mojim očetom, Slovencem, nekoč je bila priča drugim zgodovinskim dogodkom, razpadu velesile, rojstvu novih držav.

V Moskvi, v velemestu, ki je zelo specifičen kraj, v katerem sobivajo najrazličnejši ljudje, sem sam preživel šest let. Moskva je prestolnica ruske federacije, je tudi največje mesto v Evropi. Ni homogena, ne etnično ne nazorsko. Živel sem v mestu, ki je bilo do nedavnega kraj za uresničevanje ambicij, v mestu, ki nikdar ni spalo, v mestu, v katerem so do nedavnega bivali vsi etnični predstavniki Rusije (več kot 100 jih je) in veliko tujcev iz vseh držav sveta. Večina je delavnih in ambicioznih, radi bi si zgradili finančno stabilnost, ustvarili kariero. Tem ljudem ta vojna ni v interesu. Zaradi te vojne se večina ljudi zgraža. Zaradi te vojne nekateri, ne glede na grožnjo represij, hodijo protestirat, spet drugi pa so doma in s strahom gledajo v prihodnost.

Študirati sem začel leta 2013, spomnim se odprtosti, želje po integraciji, ne le ljudi, marveč tudi državnih institucij, spomnim se večne želje ljudi, da bi jim bila olajšana potovanja v Evropo in po svetu. Spomnim se tudi zadnjega praznika zmage, bil je v večji meri le spomin na padle vojake druge svetovne vojne. A kasneje, po prevzetjunKrima je ta praznik postal praznik premoči ruske vojske, praznik vojaške pornografije, praznik klica: »Lahko ponovimo!«

Ta klic med prebivalstvom ni bil nikoli sprejet. Zgražali smo se: nad klicem, nad propagando, mladina se je zgražala zaradi sakralizacije vojne – vojna je bila sama po sebi velik tabu, iz državnih medijev si lahko najpogosteje slišal mnenja, da je Sovjetska zveza zmagala zaradi nepremagljive volje duha, hkrati pa druge države, ki so se prav tako borile proti nacizmu, niso obstajale. Velika domovinska vojna je postala priročen razlog za marsikatere težave: raven življenja je nizka, a smo v drugi svetovni vojni zmagali, res je v Rusiji krajša življenjska doba, ampak smo svetovna velesila …

Mrak je postajal vedno gostejši, tema vedno temnejša. Spraševali smo se čemu, 24. februarja smo na žalost dobili odgovor.

V krogu mojih prijateljev in znancev ne poznam nikogar, ki se ne bi zgražal nad vsebino televizijskih postaj, nad rimejki klasičnih sovjetskih vojnih filmov, nad sakralizacijo carja v novih ruskih filmih, nad prikazovanji kakršnekoli revolucije kot zarote Zahoda. Kritika te vojne ali vojaških dejanj ni bila dovoljena, nasprotno, lahko so te kazensko preganjali. Prav tako ni bilo prostora za drugačen pogled na zgodovino.

V šestih letih nisem spoznal nikogar iz svoje generacije, ki bi želel vedeti karkoli o tem obdobju. Moj krog je bil sestavljen iz ljudi, ki so hoteli razvijati nove dejavnosti, ljudi, ki so se pogovarjali o toksičnih okoljih, o patriarhatu in njegovem neizogibnem padcu. Želeli so potovati.

Na drugi strani pa seveda obstajajo tudi ljudje, ki so molče in apatično poslušali obsodbo kogarkoli za kakršnokoli mnenje, ki naj bi ogrožalo državni aparat. V Moskvi obstajajo povsem različni planeti. Grobo jih lahko razdelimo na posameznike, ki so vešči uporabe interneta, in na del prebivalstva, ki gleda televizijo, na kateri ni niti enega, ponavljam, niti enega televizijskega kanala, ki ne bi bil posredno ali neposredno povezan z državo. V zadnjih letih, predvsem po aneksiji Krima leta 2014, je obstajala samo lažna različnost enega in istega mnenja.

Veliko kritičnih novinarjev in opozicijskih politikov – denimo ljudje, ki sestavljajo štab zaprtega politika Alekseja Navalnega, pa mnogi opozicijski aktivisti, Maksim Kac, Ilja Jašin, Ljubov Sobol in tudi novinar Aleksander Nevzorov, so ustvarjali vsebine s pomočjo YouTuba. Zdaj naj bi država YouTube prepovedala.

Prepovedali so tudi neodvisne medije, ki so še obstajali, prepovedali so radio Eho Moskva in televizijski kanal Dožd. Večji del opozicije je že zdavnaj v tujini, Navalni je zaprt, politika Borisa Nemcova pa so ubili leta 2015. Tudi general Aleksander Lebed, ki je ustavil čečensko vojno, je umrl v nenavadni helikopterski nesreči leta 2002.

Režim ne tolerira prepoznavnih, kritičnih ljudi. Režim jih nadleguje in straši. Sistemsko ubija državljanske pozicije, sistemsko ubija politično konkurenco in hkrati banditsko prevzema zasebno lastnino.

Te vojne si država ne bi smela privoščiti. V Rusiji je ogromna revščina, po uradnih podatkih naj bi skoraj 20 milijonov ljudi živelo pod pragom revščine. Iz države odhaja veliko izobraženega prebivalstva, odhaja kapital. Veliko je nedorečenosti, struktura državnega aparata je v tako slabem stanju, da marsikdo le čaka, da se država sesuje sama vase.

Hladna vojna v marsikateri glavi ljudi starejše generacije še zmeraj obstaja. A hladne vojne ni več. Mladina je oblečena v zahodne znamke, gledala je iste filme kot ostali svet. Medgeneracijski razkol se zdi nepremostljiv, pogosto je to razlog za konflikt. Antagonizem Zahoda proti domovini je absurden, a obstaja, živi med starejšo generacijo. Državna televizija pa je tista, ki ga obnavlja in potrjuje.

Štiriindvajsetega februarja me je zbudila jokajoča mati, da bi mi povedala, da se je končalo zgodovinsko obdobje. In Putinov režim.