Poti v neznano

Praktično vsako potovanje v vojno se začne v čakalnici nekega letališča, kjer si obkrožen z ducati ljudi, vendar hkrati neskončno sam. Prebiral sem sporočilo Reutersovega novinarja Aleksandra Vasovica, ki je že bil v Ukrajini: »Ne hodi sem brez akreditacije. Ne boš mogel delati z nikomer z oblasti in tvegaš, da te aretirajo. Ne pridi brez avtomobila. Avioni ne letijo, vlaki in avtobusi so nezanesljivi. Če ne znaš jezika, nujno potrebuješ prevajalca. Brez prevajalca se lahko znajdeš v resnem sranju. To so za začetek stvari, ki jih nujno potrebuješ.« Nič od tega nisem imel, zgolj tri kontakte v Žitomirju blizu Kijeva in okvirno zemljepisno predstavo, kako priti tja.

Med potniki, ki smo v Zürichu čakali na vkrcanje na letalo za Varšavo, so izstopali trije zahodnjaki, stari okrog 30 let. Po njihovih postavah, opremi in pogledih v očeh mi je bilo takoj jasno, da so namenjeni v vojno. Naključje je hotelo, da smo sedeli na zadnjih sedežih v letalu. Mitchell je bivši ameriški marinec. Oren, prav tako nekdanji vojak, je uslužbenec ameriškega urada za boj proti drogam. Joe pa je priletel v Evropo iz Sydneyja; v Afganistanu je bil pripadnik posebne protiteroristične enote avstralske vojske, zdaj pa dela v strogo varovanih zaporih v zvezni državi Novi Južni Wales. Nihče ni imel jasne predstave, kako prečkati kaotično mejo z Ukrajino in se tam povezati dalje; poročila so bila zmedena in kontradiktorna. Mitchell je imel let naprej v Rzeszów, mesto bližje meji, Oren je bil namenjen na ukrajinsko veleposlaništvo v Varšavi, Joe pa je sklenil, da se bo pridružil meni in sledil mojemu načrtu »Varšava–Lublin–Luck–Žitomir«, podprtem z besedami: »Bova videla sproti.«

Bošnjaška prijateljica v Avstraliji je Joeja povezala z neko Belorusinjo, ta pa naprej z Ukrajinko Anastasijo, ki že šest let živi v Varšavi. Anastasija je mlada prostovoljka, eden od neštetih členov verižne mreže Ukrajincev in tujcev, ki so priskočili na pomoč napadeni državi in njenim ljudem. Njeno delo je prevažanje ljudi. Njene oči so bile rdeče in udrte. Povedala je, da je v zadnjih treh dneh spala štiri ure, vendar je zavrnila predlog, da bi jaz prevzel volan njenega kombija. »Kam gremo?« je rekla. V Lublin – zadnje večje mesto pred mejo. »Na Poljskem je že več kot milijon beguncev, kar se pozna povsod,« je razlagala po poti. »Razmere so alarmantne tudi v Varšavi. Če zgodaj zjutraj ne kupiš hrane, je morda kasneje sploh ne boš mogel. Soočamo se z dolgimi vrstami pred trgovinami in z izpraznjenimi policami. In to je šele začetek.«

Hotel Lawendowy Dworek je bil poln begunk z otroki. Novinarki RTV Poloni Fijavž in njenemu snemalcu Američanu Johnu je uspelo dobiti zadnji dve sobi; jaz sem svojo rezerviral že prej in vanjo so dodali še posteljo za Joeja. Skupaj smo šli na železniško postajo. Z Joejem sva se prebila skozi gnečo do okenca za nakup vozovnic in izvedela, da vlak do Lucka, mesta na severozahodu Ukrajine, ne vozi več. Begunci, mnogi med njimi v šoku, so tavali naokoli ali posedali po tleh; družine so se stiskale skupaj. Z mrakom je nastopil oster mraz in zaradi odprtih vrat je bil v notranjih prostorih postaje nenehen prepih. Okoli 20 prostovoljcev brez jasne organizacije je delilo suho hrano, v glavnem sladkarije. Polona je v javljanju za RTV pred železniško postajo povedala pomembno resnico: če ne bi poljska skrajno desna vlada v prejšnjih letih onemogočala delovanja nevladnih organizacij, ki so pomagale beguncem z Bližnjega vzhoda, bi bila Poljska bistveno bolje pripravljena na trenutno begunsko krizo.

Dogaja se, da ljudje umirajo na ukrajinski strani meje zaradi izčrpanosti, predvsem starejši, ki jim odpove srce, je povedala brazilska prostovoljka Clara.

Spat smo šli okrog polnoči. Joeja se je razsežnost katastrofe, v brezno katere sva se spuščala, vidno dotaknila. »Ne morem verjeti, da sem res tukaj,« je rekel. »Ampak je prav, da sem. V službi sem končal nočno izmeno, šel domov, poskušal zaspati, pa ni šlo. Kupil sem letalsko vozovnico, vzel osem tednov neplačanega dopusta, spakiral stvari in šel.« S seboj je imel vso vojaško opremo razen orožja. Njegov namen je bil varovati civiliste pri evakuaciji z najbolj nevarnih območij. Pripravljen se je bil tudi bojevati, vendar se ni želel pridružiti mednarodnemu bataljonu, imenovanemu tujska legija, ker bi moral ostati v Ukrajini za nedoločen čas, poleg tega pa bi utegnil imeti tudi težave po vrnitvi domov. Zahodne vlade namreč odsvetujejo oziroma prepovedujejo svojim državljanom vojskovanje v Ukrajini.

Zjutraj naju je John odpeljal do meje. Begunci so prihajali čez peš in s seboj nosili, kar so lahko. Na poljski strani je bilo postavljenih nekaj gasilskih šotorov, v katerih so prostovoljci delili hrano. Malo naprej so čakali prazni avtobusi. Bilo mi je, kot da sem spet na mejnih prehodih Dobova in Šentilj leta 2015 – isti utrujeni, upadli obrazi, isti občutki nemoči, samo druga barva kože. Z Joejem sva si oprtala stvari in se namenila proti meji, ko naju je prestregla brazilska prostovoljka Clara. »Kam pa gresta?« je vprašala. V Luck, sem rekel. »Je nevarno?« Za zdaj še ne. »Okej, peljem vaju tja.«

Clara je ena od prvih tujih prostovoljcev, ki so se odzvali klicem na pomoč. Ko se je začela vojna, je več brazilskih državljanov v paniki poskušalo zapustiti Ukrajino, vendar so obtičali v nepreglednih kolonah ljudi, namenjenih proti zahodu. Clara, sicer študentka v nemškem Leipzigu, je najela avto in se odpeljala v Ukrajino. Zaradi vsesplošnega kaosa jih sprva ni našla in je začela prevažati čez mejo Ukrajince, ki so bili najbolj potrebni pomoči. »Dogaja se, da ljudje umirajo na ukrajinski strani zaradi izčrpanosti, predvsem starejši, ki jim odpove srce. Prepeljala sem enega človeka, ki je bil komajda še živ,« je pripovedovala, medtem ko smo čakali, da nam ukrajinski cariniki pritisnejo žige v potne liste. »Potem so me ljudje na poljski strani začeli prositi, naj peljem noter zdravila, termo odeje in vse živo in to je to, kar zdaj počnem že enajst dni. Vozim noter in ven do 20 ur na dan, in ko spim, spim v avtu. Nikoli ne ugasnem motorja, razen ko natočim bencin ali pa ko se pri kom stuširam. Pojma nimam, kako ta avto še vedno dela.« Sčasoma je našla tudi tiste tri Brazilce in jih naložila v avto skupaj z dvema Ukrajincema in enim Nigerijcem. Čez mejo je prepeljala že več ducatov ljudi. Na omrežju Instagram je ustvarila profil Frente_Brazucra, na katerem ozavešča o razmerah v Ukrajini in usklajuje prihod novih brazilskih prostovoljcev. Tako je z njo navezal stik tudi neki brazilski bogataš, ki zdaj plačuje letalske vozovnice ukrajinskim beguncem, ki si želijo priti v Brazilijo.

V Lucku sem imel rezervirano stanovanje, vendar se lastnica ni javila na telefon. Po daljšem čakanju mi je eden od kontaktov iz Žitomirja posredoval naslov svojega prijatelja Saše in šli smo k njemu. Kljub vsemu prigovarjanju, naj se končno enkrat naspi v postelji, se je Clara usedla v avto in se odpeljala nazaj proti meji. Saša in njegov sin Vanja sta bila sama v veliki hiši na obrobju Lucka. Za večerjo sta pripravila banoš, tradicionalni kozaški obrok iz koruznega zdroba, prelitega z omako iz čebule in mesa. Jedi sta bila dodana še grobo nariban sir in narezano kislo zelje. Po večerji je Saša prinesel steklenico 25 let starega viskija. Joj, prihrani to za neko posebno priložnost, sem rekel. »Katero posebno priložnost? Kaj ne vidiš, kaj se dogaja? V vojni smo in treba je nazdraviti na hitro zmago!«

Ko so Ukrajinci dali transfuzijo enemu od ranjenih ruskih vojakov, so mu rekli: »Zdaj boš pa imel ukrajinsko kri v sebi.«

Ukrajinci, ki sem jih srečal, so zatrjevali, da bo vojna kratka. Sam ne verjamem v to, vendar sem to mnenje vselej zadržal zase, kajti v Ukrajino nisem prišel spodkopavat upanja. V pogovoru s Sašo me je zanimalo nekaj drugega: avgusta 2014, po izbruhu spopadov v vzhodni pokrajini Donbas, je Vladimir Putin navrgel tedanjemu predsedniku evropske komisije Manuelu Barrosu, da lahko zavzame Kijev v dveh tednih. Očitno je res verjel v to. Kako je mogoče, da se je tako zelo uštel pri napadu na Ukrajino? »Odgovor na to je povezan z našo notranjepolitično stvarnostjo,« je pojasnil Saša. »Ukrajini ves čas vladajo oligarhi, med katerimi so mnogi zelo blizu Putinu; obogateli so v poslovanju z Rusijo in od Putinovega režima prejemali ogromne vsote denarja za širjenje proruske propagande. Najbolj tipičen primer je Viktor Medvedčuk, ki je ustanovil stranko ’Opozicijska platforma – Za življenje’ in kupoval televizijske postaje. Medvedčuk in drugi oligarhi so v zadnjih osmih letih Putina prepričevali, da bo v primeru vojaškega posredovanja vsaj polovica Ukrajincev takoj stopila na rusko stran.« Prav Medvedčuk se je omenjal kot najresnejši kandidat za voditelja marionetnega, proruskega režima v Kijevu. Ukrajinske oblasti so ga že maja lani aretirale zaradi suma veleizdaje in mu odredile hišni pripor v Kijevu, iz katerega naj bi pobegnil 27. februarja. Za njim se je izgubila sleherna sled.

»Vsakih sto let imamo problem z Rusi, ker si nas želijo podrediti, in to traja že stoletja. Jasno je, zakaj: smo žitnica Evrope, imamo surovine in pomembno geostrateško lego,« je nadaljeval Saša. »Pizdjec Putin zdaj poskuša obnoviti ruski imperij. Prepotoval sem Rusijo; večina države nima urejene niti osnovne infrastrukture in on misli zgraditi imperij na naših kosteh? Nikoli!« Ko je bila steklenica že skoraj prazna, sem ga vprašal, kaj se bo zgodilo z ukrajinskimi Rusi, ki sestavljajo okoli petino prebivalstva. Saša je ukrajinsko-beloruskega rodu; mešana kri ni v Ukrajini nič posebnega. Zmajal je z glavo. »Ne vem,« je rekel in se izognil neposrednemu odgovoru. »Sestrična, ki živi v Rusiji, me je povsem blokirala. Ne verjame mi, da je tukaj vojna. Ne vem, kaj bo. Ampak za zdaj je vsaj tukaj mirno in upam, da se vojna ne bo razširila k nam.« Dva dni kasneje so ruska letala bombardirala Luck.

Zjutraj je po naju z Joejem prišel Miroslav in naju odpeljal v Žitomir slabih 300 kilometrov stran. Vojaki so nas zadržali samo na zadnji nadzorni točki pred mestom. Z vsemi bunkerji, pregradami iz vreč s peskom in protitankovskimi ovirami je bila videti kot manjša baza. Z ukrajinskega obrambnega ministrstva so mi po elektronski pošti, ko sem bil še v Ljubljani, poslali obrazec, ki sem ga izpolnil za pridobitev novinarske akreditacije, in ta papir sem zdaj kazal vojakom, češ: evo, to sem dobil od vaših. Joe pa jih je medtem spraševal, ali lahko dobi kakšno puško. A lahko vsaj toliko počakaš, da se ljudje tukaj prepričajo, da nisva proruska saboterja, sem mu siknil. V nekem trenutku nas je preletel ruski mig. Takrat smo vsi utihnili in pogledovali proti sivemu nebu. Človeka popade, da bi se iztrgal iz samega sebe in pobegnil v gozd, in edina tolažba, če temu lahko tako rečem, je ta, da bo v primeru bombnega napada smrt vsaj bliskovito hitra. Od tu verjetno fraza »nikoli niso vedeli, kaj jih je zadelo«.

Čez kako uro je po nas prišel predstavnik civilne oblasti in nas pospremil do zabarikadirane mestne hiše, kjer sva z Joejem zrecitirala svoje podatke, nakar so naju namestili v manjše stanovanje, katerega lastniki so zapustili Žitomir. Mesto je bilo skoraj povsem prazno, vse je bilo zaprto z izjemo nekaj trgovin. Ruske kopenske sile so bile kakih 50 kilometrov stran in osredotočene na napad na Kijev. Žitomir je bil medtem redno bombardiran iz zraka. Z izjemo skladišča nafte so bili tarče napadov civilni objekti brez kakršnegakoli strateškega pomena: šola, stanovanjska poslopja in hiše, na kraju katerih so zdaj zevali ogromni kraterji. Ruska vojska je tudi tu uporabljala taktiko vojne izčrpavanja, ki je temeljila na postopnem bombardiranju mesta, ubijanju civilistov in psihološkem teroriziranju celotnega prebivalstva.

Z Joejem sva se že takoj naslednje jutro povezala z vodilnimi predstavniki civilne obrambe mesta, med katere so spadali tudi moji kontakti. Srečevali smo se v baru v središču mesta, kjer so ljudje zbirali zaloge zdravil in medicinske opreme ter jih prepakirali v pakete prve pomoči za vojake. Poveljniki posamičnih enot, razporejenih v okolici Žitomirja, so prihajali v bar s seznami dodatnih stvari, ki so jih potrebovali. V tistih dneh so spraševali predvsem po zdravilih proti gripi in vročini. Temperature so bile tudi čez dan pod ničlo, v zgodnjih jutranjih urah pa do minus 10 stopinj Celzija.

Ljudje, ki organizirajo logistično podporo, se usposabljajo za vojskovanje in pripravljajo pogoje za oborožen odpor v primeru ruske zasedbe mesta, niso nič posebnega in prav to jih naredi tako zelo izjemne. Eden od njih je pred vojno delal na okencu v banki, drugi ima v lasti restavracijo, tretji je tiskovni predstavnik lokalnega nogometnega kluba, četrti je bil tik pred tem, da opravi izpit za profesionalnega maserja, peti je poslovnež, šesti ima v lasti nekaj kmetij in tako naprej. V glavnem gre za ljudi, ki so dobro povezani in ki v Žitomirju uživajo ugled.

Nemogoče je biti neobčutljiv do ljudi, ki iz razbitin svojih domov rešujejo tisto, kar lahko, in se odpravljajo na negotovo pot v neznano.

Ljudje imajo na telefonih aplikacije, ki oznanijo nevarnost zračnega napada. Znova in znova so naše pogovore ali delo prekinjali zvoki siren, ki so se iznenada začeli oglašati iz žepov hlač ali bund. Takrat smo se odpravili v kleti, ki jim nihče ni rekel zaklonišče. Pomembno je bilo predvsem ne biti zunaj, kjer te lahko pokosijo šrapneli. Po pogledih v očeh sem videl, da so ljudje še vedno v šoku; niso se še privadili na vojno stanje. Njihova prejšnja življenja so bila presekana 24. februarja in marsikdo od njih še zmeraj ni mogel sam pri sebi sprejeti, da je to zdaj nova stvarnost. Kolikor so bili odločeni, da bodo branili svoj kraj in domovino, toliko so bili tudi prestrašeni.

»Zakaj pa si prišel ravno v Žitomir?« me je vprašal nekdo, medtem ko smo čakali, da mine zračni napad. Zato ker je leta 2018 tu gostovala moja punca Alja skupaj z umetniško skupino Hupa Brajdič iz Ljubljane. To je bilo v okviru nekega festivala, ki je potekal v hali tovarne Eurogold Industries. »Bil sem tam kot snemalec!« je vzkliknil. »To je bilo res dobro, prišli so umetniki od vsepovsod, zadeva je bila odlično speljana!« Na portalu YouTube je našel prispevek, ki ga je takrat naredil za lokalni spletni medij zhitomir.info, in nam ga predvajal. Rekli smo »vau«, »opa« in »okej, to je bila pa res kul stvar«. Ko je bilo konec posnetka, smo se spet zatopili vsak v svoj telefon. Prišla je novica, da je ruska vojska pravkar bombardirala porodnišnico v Mariupolu. Ljudi je spreletel srh. Zavedali so se, da se bodo vse te nepojmljive strahote morda začele kmalu dogajati tudi v Žitomirju, če se bodo posamezni zračni napadi prelevili v sistematično in popolno uničevanje mesta.

Ruska vojska je napredovala še zelo počasi, vendar je bil Joe zadržan do kakršnegakoli optimizma. »Možno je, da se je Putin res uštel, možno je pa tudi, da je vse skupaj en velik slepilni manever,« je rekel. »Lahko, da se je Putin odločil, da bo v tej vojni najprej uporabil rezerviste in neizkušene vojake, ki bodo pri Ukrajincih zbudili lažen občutek premoči, in da bo potem udaril z vso silo, ki je še ni uporabil, in v boj poslal najbolj izurjene enote, od padalcev do specialnih odredov Specnaz. To bi lahko šokiralo Ukrajince, vneslo zmedo v njihove vrste in povzročilo katastrofalen padec morale.« Moja glavna skrb je bila, da se bo agresiji na Ukrajino priključila tudi Belorusija in da bo njena vojska vdrla s severa ter presekala cestno povezavo Žitomir–Luck.

Čez čas mi je bilo dovoljeno fotografirati tri ruske vojne ujetnike, ki so jih zdravili v vojaški bolnišnici. Ko je vojak odklenil železna vrata celice, je vame butnil smrad po krvi, gazi in znoju. Zaradi temperaturne razlike, na hodniku je bilo pasje mraz, v celici pa zatohlo in vroče, se mi je leča objektiva takoj zarosila. Smrad je bil neznosen. Pokimal sem čuvaju in zaloputnil je vrata nazaj, kot bi želel poudariti, da je njihova usoda zapečatena. »Vedi, da zanje skrbimo tako kot za naše ranjence, enako hrano dobivajo,« je dejala mlada vojakinja, ki me je spremljala ven. Vsaj živi so, sem komentiral. »Ko smo enemu od njih dali transfuzijo, smo mu rekli: ’Zdaj boš pa imel ukrajinsko kri v sebi.’«

Kadar se nismo gibali po ruševinah ali posedali po kleteh, sva z Joejem pomagala, kolikor sva lahko. Joe je nalagal škatle zdravil, medicinske opreme in osnovnih potrebščin v vojaške kombije ter učil civiliste osnovnih taktik bojevanja, jaz pa sem begunce, ki so zapuščali območje, povezoval s Claro in pa s Polono ter Johnom, ki sta še vedno opravljala novinarsko delo na Poljskem, a sta hkrati urejala zastonj nastanitve v Berlinu, kjer sicer oba živita. Ko sem ljudem posredoval Polonino številko, so povesili poglede in se v zadregi zahvaljevali. Bilo jih je sram. Sram zato, ker so ponosni ljudje. Sram, ker so bili njihovi bližnji zdaj begunci in ker bodo zdaj nekje nekomu breme, čeprav imajo svoje domove. Ali pa so jih vsaj imeli še pred nekaj urami.

Na fotografiranje ruševin se privadiš, nemogoče pa je biti neobčutljiv do ljudi, ki iz razbitin svojih domov rešujejo tisto, kar lahko, in se odpravljajo na negotovo pot v neznano. Nepregledne množice beguncev pri marsikom vzbujajo nelagodje, prek televizijskih ekranov so morda videti zastrašujoče, vendar treba se je zavedati, da je vsaka družina v teh množicah neskončno sama in da je pravzaprav vsak begunec ujet v svojem svetu travm in bolečine. Vse, kar jim preostane, je to, da se oklepajo svojih stvari in upanja, da se bodo lahko kmalu vrnili domov.

Po nekaj dneh sem zapustil Žitomir. Sočasno se je Joeju uresničila želja: poslan je bil proti Kijevu, da rešuje civiliste z najbolj ogroženih območij. Ob slovesu sva se močno objela. Pazi nase, sem mu rekel, ta država potrebuje svetnike, ne mučenikov. V Luck me je odpeljal novi prijatelj Aleks. Po dveh urah vožnje sva imela dovolj debat o vojni in o tem, ali bo Putin uporabil jedrsko orožje, razstrelil katero od jedrskih elektrarn ali pa »zgolj« preplavil Evropo z desetinami milijonov beguncev. Obljubil sem mu, da se bom po končanju snemanja dokumentarnega filma v zahodni Afriki aprila čim prej vrnil v Žitomir. Aleks je omenil, da bo imel takrat veliko dela na svoji kmetiji. Veselil se je tega. Dogovorila sva se, da mu bom pomagal. Šla bova na njegovo kmetijo in skupaj obrezovala sadno drevje. Zavoljo normalnosti. In zato ker bo pomlad.