Putinov pandemonij

Štiriindvajseti februar, dan, ko je vojaško nadmočna Rusija brez kakršnegakoli povoda ali podlage v mednarodnem pravu napadla Ukrajino, se uvršča med tiste prelomne dogodke, ki dokazujejo, da je zgodovino težko obrzdati. Nekdanji španski predsednik vlade Felipe González je noč, ko je padel berlinski zid, slikovito opisal z dogajanjem zgodovine, ko »konj brez jezdeca galopira skozi noč«. Koliko življenj ukrajinskih civilistov, od otrok do žena, tudi mladih ukrajinskih in ruskih vojakov, bo medtem zahtevala ta agresorska vojna, preden bosta obe strani nazadnje sedli za pogajalsko mizo in z razumnim kompromisom zadovoljili svoje zahteve po varnosti?

Ime česa je 24. februar? Nekateri ga primerjajo z 11. septembrom 2001, drugi z novo hladno vojno, v resnici pa utegnejo imeti bolj prav tisti, ki napovedujejo, da bo zadnjemu sledilo nekaj mnogo hujšega. Po koncu vojne v Ukrajini, če že ne prej, bo moral Zahod v zvezi z razpadom Sovjetske zveze leta 1991 dobro premisliti, kaj vse je šlo narobe v njegovi politiki do Rusije. Današnji multipolarni svet v nasprotju s prejšnjim bipolarnim namreč spominja na čas pred letom 1914, kar lahko samo zbuja skrb.

Nasilje, osvobojeno ideologije

Hladna vojna je po mnenju mednarodnih analitikov vsaj do neke mere zagotavljala stabilnost, vojne, ki praviloma kršijo državne meje, pa, kot že ničkolikokrat prej v zgodovini, ponovno ogrožajo meje. Med nezadovoljnimi s sedanjimi mejami pa ni le Putin, temveč so to tudi Orbán, Erdogan, italijanski iredentisti, velikosrbski, velikohrvaški in velikoalbanski ter drugi. Veliki nemški pesnik Hans Magnus Enzensberger je imel prav, ko je (že) leta 1993 napovedal, da bo hladni vojni sledilo obdobje kaosa, nasilja in konfliktov ter da ne bo več potrebe po opravičevanju nasilja, ko se bo to osamosvojilo od ideologije.

Rusijo močno bremeni njena zgodovina, v kateri bi težko našli zdržno tradicijo spoštovanja demokratične vladavine in pravne države. Vendar je treba, kot piše Guardianov kolumnist Martin Kettle, upoštevati, da ta država ne živi na drugem planetu in da je s svojo zgodovino na neštete načine prepletena z zgodovino drugih evropskih narodov. V nedavno izdani knjigi nekdanjega laburističnega zunanjega ministra Davida Owna z naslovom Uganka, misterij in enigma (Riddle, Mystery and Enigma), ki obravnava odnose med Veliko Britanijo in Rusijo v zadnjih dvesto letih, je njen avtor kritiziral britansko zunanjo politiko, ki se je po letu 2014 premalo posvečala Ukrajini.

Zaradi njune podobne imperialne izkušnje iz 19. in 20. stoletja, je za Owna (ne) razumljivo, da obe državi še vedno ne moreta preboleti razpadov. Zadnji dokaz za to je, da se je Velika Britanija z brexitom odpravila v mednarodno izolacijo, isto čaka Rusijo po končno izgubljeni vojni v Ukrajini. Rusija je v več pogledih v še kočljivejšem položaju od Velike Britanije, ker je sočasno (vojaško) močna, na drugi pa tudi (ekonomsko) šibka. Še bolj problematično je to za asimetrična razmerja med Rusijo in Evropsko unijo, slednja je nasprotno od prve ekonomski velikan in vojaški palček, poleg tega pa bo odnose med obema vedno težko uravnavati glede na njun različni, to je avtoritarni in demokratični ustroj.

Vojna – najhujši zločin proti človeštvu (Nürnberg)

Putin, ki je odgovoren za vojno – ta je katastrofalna za obe, za Ukrajino in posledično tudi za Rusijo – proti nekdanjim ukrajinskim »bratom«, danes pa »bastardom«, ki spominja na Kajnov uboj Abela, je bil dolgo zagovornik nürnberških procesov proti nacističnim zločincem in demokratične ureditve Rusije. Naj spomnim, da so nürnberški procesi v mednarodno pravo prispevali določilo, da države oziroma politiki, ki začnejo vojno, zagrešijo najhujši zločin proti človeštvu.

Vendar se je Putin pozneje politično spreobrnil iz nekdanjega sovjetskega kagebejevca v občudovalca in izvajalca idej dveh ruskih mislecev, ki zagovarjata monarhistične, fašistične, antisemitske in velikoruske zamisli, in sicer Aleksandra Dugina (1962) in Ivana Iljina (1883–1954). Ko je prišel Hitler na oblast, mu je Iljin goreče čestital, ker je »zaustavil boljševizacijo Nemčije«. Spoznanje Angele Merkel iz leta 2014, da Putin živi v svetu svoje fantazije in neuresničljivih(?) sanj, torej ni naključje.

Po prepričanju sodobnega postmodernističnega ruskega pisatelja Vladimirja Sorokina končni cilj njegovega vojaškega pohoda ni Ukrajina, temveč zahodna civilizacija kot taka. Putin in njegov krog sta pri tem podlegla »tunelski viziji« o Evropi in evropski demokraciji pod ameriškim patronatom, ki je zaradi promoviranja tolerance, multikulturalizma in pravic vsakovrstnih manjšin v globoki in brezizhodni krizi. Rusija je v tej krizi prepoznala priložnost za avtoritarno politiko in naslombo na tradicionalne vrednote, ki da jih sicer Zahod »izvaža« v Rusijo in njeno geopolitično bližino z barvnimi revolucijami ali posredno z bolj rafiniranimi metodami.

Po koncu vojne v Ukrajini, če že ne prej, bo moral Zahod v zvezi z razpadom Sovjetske zveze leta 1991 dobro premisliti, kaj vse je šlo narobe v njegovi politiki do Rusije.

Še posebej z aneksijo Krima in po za Ukrajino bolečem izgubljanju ozemlja na njenem vzhodu se je v politični imaginaciji kulturne in politične elite v Moskvi začelo »mentalno« oddaljevanje od Evrope. To lahko razberemo iz ruskega od Kremlja narekovanega novega koncepta kulturne politike iz leta 2014, ki predstavlja Rusijo kot edinstveno in tako od Zahoda kot Vzhoda razlikujočo se civilizacijo. Avtorji memoranduma, kot piše raziskovalec za ruske in evrazijske študije Igor Torbakov z Univerze v Uppsali, so to jasno formulirali z naslednjim stavkom: »Rusija ni Evropa, kar dokazuje celotna zgodovina Rusije in njenega ljudstva.« Od evropske »toksične duhovne dediščine« in od njenega »norega vlaka« se mora Rusija čim prej odcepiti.

Rusija mora ostati avtoritarna

Takim pogledom bi zagotovo odločno ugovarjala, kot jim tudi danes številni ruski intelektualci in kulturniki, panslavistični voditelj Aleksej Homjakov in pozneje tudi Fjodor Dostojevski v Dnevniku pisatelja iz leta 1876, kjer je pisal o Evropi kot o »sveti stvari«, o »Evropi, ki nam je draga«, in »kot deželi svetih čudežev«. Nazadnje sta o njej podobno govorila tudi Gorbačov in Jelcin: prvi kot o »skupnem evropskem domu« in drugi, da se je treba »znova povezati z evropsko civilizacijo«.

Danes prihajajo iz Kremlja in od Putinu naklonjene kulturne elite diametralno nasprotna sporočila, ki so v bistvu podlegla reakcionarni (distopični) utopiji. Omenimo samo »manifest« z naslovom »Posilstvo Evrope 2.0«, ki ga je lani objavil časopis Nova Gazeta. Njegov avtor je ugledni gledališki direktor Konstantin Bogomolov, ki je Evropo označil za »agresivno mešanico queer-aktivistov, feminističnih fanatikov in eko-psihopatov«. Od te Evrope se mora zato Rusija posloviti in se je odkrižati ter nadaljevati svojo »gradnjo novega sveta«. Za začetek, kot piše v Kremlju cenjeni politolog Sergej Karaganov, pa je treba vedeti, da je Evropa že porabila svojo duhovno moč in se je zato treba posloviti tudi od njenega vsiljevanja demokracije, ki ni napisana na zgodovinsko kožo Rusije in mora zato za vedno ostati avtoritarna. Postavlja pa se resno vprašanje, s kom namerava Putinova država graditi njegovo Rusijo, če si želi po merjenjih javnega mnenja, ki ga je pred invazijo na Ukrajino opravila neodvisna Levada Center, več kot 40 odstotkov Rusov med 18. in 24. letom za vedno zapustiti Rusijo in oditi na Zahod?

Za Ukrajino in številne Ruse, ki nasprotujejo vojni in tudi kremeljski politiki oddaljevanja od Evrope, je to seveda problem, ker se niso pripravljeni odpovedati ne le evropskim, temveč predvsem univerzalnim vrednotam demokracije, pravne države in državljanskim pravicam. Prvi to danes plačujejo z življenjem ter uničenim materialnim bogastvom, drugi, tisoči ruskih državljanov, pa z dolgotrajnim zaporom in drakonskimi kaznimi zaradi nasprotovanja vojni in Putinovemu režimu.

Osvajalna vojna

Za norveškega profesorja zgodovine Arneja Westada, avtorja šestnajstih knjig, od katerih se ena posebej posveča svetovni zgodovini hladne vojne, ni nobenega dvoma, da gre pri ruski vojni proti Ukrajini v bistvu za osvajalno vojno, kakršne Evropa, če izvzamemo srbske in hrvaške apetite po Bosni in Hercegovini, po letu 1944 še ni videla. Marxa, ki je v petdesetih letih 19. stoletja trdil, da je bila Rusija vse od Petra Velikega na začetku 18. stoletja osredotočena na globalno osvajanje, današnja podobna hotenja Rusije in Putina ne bi presenetila. To je Rusiji tudi ves čas uspevalo, če pomislimo, da je še danes, tudi po razpadu Sovjetske zveze, ozemeljsko največja država na svetu s 17 milijoni kvadratnih kilometrov, na drugem mestu pa je Kanada z 10 milijoni.

Sedanje vojne v Ukrajini ni mogoče primerjati z intervencijami leta 1956 in 1968 na Madžarskem oziroma Češkoslovaškem, ko je Sovjetska zveza napadla dve članici svojega Varšavskega pakta, kar je svojevrsten paradoks. Pri agresiji na Ukrajino ne gre le za prevzem ali okupacijo od druge države, temveč tudi za odkrito genocidno namero, da ukrajinski narod izbriše in uniči, česar Putin niti ne skriva s tem, ko zanika njegov obstoj. Ob tem Westad zatrjuje, da mu doslej ni nikoli prišlo na misel, da bi lahko bila kdaj večina Švedov, kot je to danes, zainteresirana za članstvo v Natu, podoben trend pa opaža tudi na Finskem in v nevtralni Avstriji.

Po prepričanju sodobnega postmodernističnega ruskega pisatelja Vladimirja Sorokina končni cilj Putinovega vojaškega pohoda ni Ukrajina, temveč zahodna civilizacija kot taka.

Po njegovem pomeni vojna v Ukrajini tudi prvo globalno krizo, v kateri utegne imeti Kitajska večji vpliv od ZDA, kar Westada skrbi, ker EU brez ameriške vojaške in ekonomske moči ne bo mogla pomagati Ukrajini pred agresivno evrazijsko Rusijo, še posebej ne po tej krvavi vojni. Ob tem se je treba varovati pretiranega triumfalizma ob prvih sicer večjih porazih ruske vojske v Ukrajini, o čemer pišejo na Zahodu, Rusija namreč še vedno razpolaga z ogromno vojaško premočjo, neprimerljivo z Ukrajino in tudi Evropo, če posebej ne omenjam, da gre za številčno največjo jedrsko silo na svetu in državo, ki se v brezizhodnem položaju ne bo mogla upreti skušnjavi, da uporabi jedrsko ali kemično orožje.

Ruska travma

Putin ni v resnici nikoli prebolel razpada sovjetskega imperija – ZSSR, v katerem je živelo skoraj dvesto različnih narodov, narodnosti in etničnih skupnosti, razpad je bil zanj »največja katastrofa dvajsetega stoletja«. S podobnimi travmami so se morali spoprijemati tudi drugi propadli imperiji, čeravno britanskim politikom ni prišlo na misel, da bi, na primer, rekolonizirali Indijo, kot se to dogaja danes Ukrajini in grozi tudi drugim nekdanjim sovjetskim republikam, danes pa mednarodno priznanim državam, kot so baltske.

Putinove zgodovinske naracije spominjajo na rasne kolonialne argumente v drugih imperijih iz časov v poznem 19. in na začetku 20. stoletja, in sicer bolj kot na poznejše v času hladne vojne. Putin lahko dobi bitke, ne more pa dobiti tiste zgodovinske vojne, ki so jo enkrat že izbojevali Ukrajinci in jo bodo slej ali prej še drugič. Gre na kratko rečeno za proces, ki ga je stari nemški zgodovinar Leopold von Ranke označil kot zgodovinsko »težnjo narodov po lastni državi (»Eine Tendenz, Staat zu sein«).

Ruska travma, da je po razpadu Sovjetske zveze ostalo zunaj meja Rusije več kot 25 milijonov etničnih Rusov, spominja na Miloševićeve zahteve po ozemljih bivše Jugoslavije, kjer so živeli Srbi. Če vemo, da premorejo nacionalno zaokrožene države slabih 10 odstotkov držav v svetu, so take zamisli ne le nerealne, temveč nujno vodijo k vojnam in z njimi k spreminjanju mej. Putin, Milošević in Erdogan ne pristajajo na logiko postkolonialnih in postimperialnih zgodovinskih procesov, ki so potekali v Evropi.

Spomnimo na nekaj danes neodvisnih držav, ki so nastale po razpadu imperijev: Poljska, Češka, Slovaška in Finska. Švedska je bila nekoč imperij, iz Združenega kraljestva se je izvila Irska, še mnogo prej ZDA, v prihodnje se lahko še Škotska. Ista zgodovinska pravica pripada tudi Ukrajincem kot samostojni državi vključno s pravico, da se namesto proti Evraziji obrne( jo) proti Evropi, ki ji tudi pripadajo, tudi Evropski uniji, če se bodo tako demokratično odločili; ali pa sprejmejo mednarodno kredibilna zagotovila Rusije, ZDA in Evropske unije, ki bi jim zagotovila varnost, ne da bi se tudi včlanili v Nato.

Procesi, ki so pripeljali do Putinove vojne v Ukrajini, so seveda kompleksni, o geopolitičnih in o ponižujočem »versajskem kompleksu« sem že povedal za Mladino. Tukaj naj omenim še nekaj drugih. Nobeden od njih pa seveda ne upravičuje vojaškega napada na Ukrajino, ki si ta čas zasluži zaradi pokazanega heroizma in trpljenja ljudi prioritetno solidarnost z njo, ne le v besedah, temveč tudi z dejanji. Ukrajincev ne more nihče prisiliti, da bi kot resnični narod živeli v novem ruskem imperiju, kot piše sloviti izraelski mislec Yuval Noah Harari. Prebivalci številnih ukrajinskih mest od Kijeva, Harkova do Lvova so to odločno dokazali z dejanji – s krvavim uporom.

Napaka, hujša od zločina

Z vojno je naredil Putin napako, kot bi dejal francoski politik in diplomat Talleyrand, ki je hujša od zločina. Z njo je Rusijo obsodil na parijo, zaradi česar bo moral v svoji državi slej ali prej odgovarjati. Putin, ki so ga na Zahodu pred to vojno obravnavali kot »prosvetljenega avtokrata« in »premišljenega stratega«, je na začetku zagovarjal, da je edina izbira za postsovjetsko Rusijo demokracija – v resnici pa je mislil na »Potemkinovo«. Požrl je tudi obljubo, da se ne namerava dalj časa zadrževati na predsedniškem mestu.

Nazadnje je začel samo še bolj hazardirati (tudi groziti z možno uporabo taktičnega jedrskega orožja), ko je močno in verjetno zase usodno podcenil, kako odločno se bosta Zahod skupaj z ZDA in pretežni del mednarodne skupnosti odzvala na njegov morilski pohod v Ukrajini. Ne nazadnje je enako podcenil odpor samih Ukrajincev, od katerih je pričakoval, da se bodo v nekaj dneh vdali in z rožami pozdravili »osvobodilno« rusko vojsko.

Današnji multipolarni svet v nasprotju s prejšnjim bipolarnim namreč spominja na čas pred letom 1914, kar lahko samo zbuja skrb.

Po Hararijevem mnenju je Putin, četudi bi mu uspelo za nekaj časa zasesti Ukrajino, že doživel zgodovinski poraz v vojni, ki jo je začel. Vojaški izvedenci se upravičeno sprašujejo, ali bi lahko Rusija finančno in vojaško sploh obvladala Ukrajino, potem ko bi to revno državo okupirala, za kar bi potrebovala 20 do 25 vojakov na tisoč Ukrajincev, danes jih premore le štiri tisoč. Že v prvih dveh tednih vojne je Rusija izgubila več vojakov kot Američani od leta 2003 pa do konca vojne v Iraku.

Putin je dosegel nasprotno od tistega, kar je nameraval s tem, ko je ukrajinski narod in njegov upor proti ruski nadvladi povzdignil na svetovno raven: oživil je »možgansko mrtev« in nepotreben Nato (Macron oziroma Trump) in zaradi kitajske »grožnje« preložil napovedani odhod Amerike (Pax Americana) iz Evrope; spodbudil je geopolitično prebujanje EU na čelu z Nemčijo, ki je po tej vojni začela sprejemati realnost mednarodne politike, utemeljene na moči (Tukididovo spoznanje iz peloponeških vojn!), kar prinaša enormno oboroževanje; kritično je oslabil geopolitični položaj Rusije v svetu in s tem ogrozil tudi svojo avtoritarno oblast v Rusiji.

Mit o nepremagljivi vojski

Če v Ukrajini Putin doživi vojaški poraz ali pa bi jo za daljši čas Rusija okupirala, v obeh primerih ga verjetno čaka némeza. To je usoda vseh ruskih voditeljev, ki so morali takrat, ko je Rusija vojaško izgubljala, zlepa (umik) ali zgrda (fizična odstranitev) zapustiti položaj. Putinu bodo predvsem zamerili, da je ponižal ugled in razgalil mit o mogočni, nepremagljivi ruski vojski z izgubo življenj mladih vojakov in veliko odvržene vojaške opreme, ki jo je bila velikokrat močnejša prisiljena zapustiti šibkejši vojaški sili. Verjetneje je sicer, da se Putin v nasprotju z Gorbačovom – ta je zapustil oblast v času, ko so se Rusi in Ukrajinci imeli za »brate«, Putin pa jih je naredil za sovražnike – sam skupaj s svojimi »siloviki« iz KGB ne bo mirno sprijaznil z umikom. Spomnimo samo na ruski poraz v Afganistanu, pa tudi že prejšnje, ki so v Rusiji postopoma pripeljale do tektonskih političnih sprememb, z ruskima revolucijama po prvi svetovni vojni vred.

Po Sorokinovem mnenju je Putin v Rusiji zgradil piramido oblasti, na vrhu katere se je sam dosmrtno ustoličil. Njegova ožja elita, v kateri prevladujejo ljudje iz nekdanje KGB, je praktično ugrabila Rusijo in postavila svoje (osebne) interese nad interese države. Piramida oblasti ni Putinova iznajdba, temveč se vleče še iz časov Ivana Groznega v 16. stoletju, ko je ta brutalni in paranoični car, opirajoč se na svojo zasebno vojsko (opričnina), državo razdelil na moč/oblast in ljudi ter na prijatelje in sovražnike. Oblast – ali bolje teror, ki ga je vzpostavil – je bila stroga, kruta, nepredvidljiva in v bistvu nedoumljiva za ljudi.

Vladarji na vrhu piramide so razpolagali z absolutno močjo in pravico do vsega v državi, to velja za Petra I., Nikolaja II., Stalina, Brežnjeva, Andropova in druge. Na njenem tronu sedi danes Vladimir Putin že več kot 20 let; se pravi človek, ki ni sam pri sebi nikoli razčistil ali prerasel svoje vloge nekdanjega oficirja KGB in z njo povezanega trdega prepričanja, da je Rusija (ZSSR) največje upanje za napredek človeštva, Zahod pa sovražnik, ki je v neizogibnem zatonu in ga drži skupaj zaradi njegove dekadence le še korupcija.

Policijska država

O vojni v Ukrajini odloča ožji Putinov vojni kabinet, ki šteje pet članov, katerih povprečna starost je okoli 70 let: poleg Putina, ki izhaja iz kontraobveščevalne službe nekdanje KGB, še Nikolaj Petrušev, vodja varnostnega sveta, Aleksander Bortnikov, vodja FSB (naslednica obveščevalne službe KGB), Sergej Naruškin, vodja ruske zunanje obveščevalne službe, in obrambni minister Sergej Šojgu. Z njihovo pomočjo se je Putin uveljavil kot arhitekt stalinizacije Rusije in jo sočasno spremenil v policijsko državo.

Štirje od omenjenih so delali v nekdanji KGB in so tam v svojih zrelih letih tudi osebno podoživljali isto Putinovo veliko bolečino, razpad Sovjetske zveze kot »največje geopolitične katastrofe 20. stoletja«. Za uglajenega diplomata zunanjega ministra Sergeja Lavrova v tej ekipi razumljivo ni mesta. V tako vzpostavljeni piramidi totalitarne oblasti tudi ne bi bilo mesta za glavnega junaka v knjigi ukrajinskega pisatelja Nikolaja Gogolja Mrtve duše, ki je »v vsakem oziru prijazen, odprt za razpravljanje, razumevajoč do drugih, resen, vendar tudi s smislom za humor in da se šali na svoj račun«.

Putina so njegovi prejšnji vojaški pohodi samo še bolj opogumili, ko je spoznal, kako se je Zahod nanje odzival prej benigno kot ne, predvsem pa z ne preveč dobro (do)mišljenimi in učinkovitimi sankcijami. Poleg tega je verjel, da je Zahod preveč dekadenten in mehkužen, da bi se bil pripravljen postaviti za svoje vrednote. Eden od legendarnih voditeljev poljske Solidarnosti Adam Michnik je zgodaj opazil, kako je Putin, medtem ko je Zahod brzdal Ukrajino, sam vzpostavljal neosovjetski imperij. Na primer, na njegove prejšnje teritorialne posege v Gruziji, Moldaviji, z aneksijo Krima, s katero je tudi dokončno odvrnil Ukrajince in Ukrajino od Rusije, na vzhodu Ukrajine ali s krvavima vojnama v Čečeniji in Siriji, v katerih je do tal porušil glavni mesti Grozni in Alep. Enostavno je verjel, da mu Zahod ne more prepovedati tega, kar je ta sam počel v tistem času v Iraku, Afganistanu in Libiji, v več drugih pa že prej.

Revizionizem in revanšizem

Putin v bistvu zahteva od Amerike, da tudi Rusiji prizna pravico do svoje »Monroejeve doktrine«, kot si jo je na neki način izboril Stalin na Jalti in kmalu zatem z vojsko tudi uveljavil. Na Zahodu tudi niso pravočasno prepoznali njegovega geopolitična hibrida, ki ga tvorita revizionizem in revanšizem. Prvi se nanaša na Putinova vojna prizadevanja, da spremeni mednarodni red po volji Rusije, drugi pa, da se poravnajo računi za nazaj za geopolitično škodo, ki jo je po koncu hladne vojne utrpela Rusija. Poleg tega se je lahko prepričal, da se da zlahka, v Rusiji in tudi na Zahodu, z denarjem po(d) kupiti politike, ki mu bodo lojalni. In to ne le na skrajnem desnem političnem polu, temveč tudi vrsto bivših predsednikov in številnih ministrov v zahodnih vladah na čelu z Gerhardom Schröderjem in Wolfgangom Schüsslom, ki jim je odprl vrata v ruske državne družbe, predvsem naftne, in do bajnih zaslužkov.

Njegov največji in v zgodovini redko videni »met« je to, da je na svojo stran pridobil samega (bivšega) predsednika ZDA Donalda Trumpa, o čemer je lahko Putin pred tem samo sanjal. Takoj po napadu na Ukrajino je Trump ostal zvest Putinu, označil ga je za »genija« in podprl njegovo agresijo na neodvisno državo in članico OZN. Seveda Trump med ameriškimi predsedniki še daleč ni edini, ki je bil naklonjen agresiji svoje države na druge. Trumpova naklonjenost Putinu in Rusiji sploh ne preseneča. Rusijo je prepoznal kot »atraktivno« že pred dobrimi štiridesetimi leti, začenši z organizacijo prireditve Miss sveta v Moskvi in sklepanjem večstomilijonskih (v dolarjih in evrih) pogodb. Te so ruskim oligarhom, v njihovem imenu so praviloma nastopali agenti ali sodelavci KGB, ki so tako (o)prali denar, Trumpu in njegovim pa prinašali bajne vsote.

Ali pozna(jo) svoje ljudstvo?

Ta dogajanja so, kar je utečena praksa v Rusiji, budno spremljale državne službe, ki so za to usposobljene, in sicer od omenjene prireditve Miss sveta ter pozneje tudi finančne transakcije. Trumpovo občudovanje Putina je, kot je prepričanih kar nekaj kredibilnih raziskovalnih novinarjev, povezano z bojaznijo, da bi kak ruski »kompromat« s slikami in drugimi zanj neprijetnimi informacijami lahko ogrozil njegov »ugled«. V vsakem primeru pa je Trump javno obžaloval, da ne more v Ameriki sam vladati podobno kot Putin, se pravi kot diktator, nad katerim je samo še modro nebo.

Za zaključek pa je treba povedati, da bo Putinova usoda skupaj z ožjim delom njegove piramide oblasti in oligarhov doživela svoj konec ne v Ameriki ali na Zahodu, temveč v prvi vrsti v sami Rusiji. Kot pišejo poznavalci ruske zgodovine, utegne leto 2022 s »februarsko« agresijo na Ukrajino spominjati na leto 1983, ko se je takratni generalni sekretar komunistične partije in vodja sovjetske tajne službe Jurij Andropov komaj dve leti pred Gorbačovovo perestrojko in osem let pred razpadom Sovjetske zveze začel nenadoma spraševati, ali sploh pozna svoje ljudstvo. Tu je bil Andropov, ki je izšel iz iste KGB kot Putin, vsaj en zgodovinski korak pred njim. Morda se bo že kmalu, »oktobra« ali pozneje, Putin znašel v vlogi kralja Riharda III., ki bo ponujal »kraljestvo za konja«.

Zavedam se, da je lahko to uteha samo za tiste, ki sanjajo o drugačni Rusiji in boljši prihodnosti Ukrajine, ko se bo ta lahko nekoč poslovila od prekletstva geografije, ne pa tudi za njene državljane, ki danes zmrzujejo po kleteh ali bežijo iz mest in vasi, da bi sebi in otrokom rešili življenja, še manj pa za tiste, ki so bitko z upanjem že izgubili.