Ponižani do konca

Petra Koritnik opravlja delo, ki je izjemno odgovorno in naporno, obenem pa človečno in pogosto tudi izpolnjujoče. Njen delovni dan traja dobesedno od zore do mraka, ves ta čas pa je izpostavljena različnim mnenjem, pohvalam in pritiskom. Ti pritiski so se v letih epidemije koronavirusa okrepili do neslutenih razsežnosti, Petra Koritnik in njene sodelavke pa so s skrajnimi napori opravljale množico zastavljenih nalog, skrbele za eno najranljivejših skupin prebivalstva in s tem podpirale enega izmed temeljev skupnosti. Mnoge so na delovnem mestu izgorele, marsikatera je razmišljala o spremembi poklica, vsem pa je skupno, da so krepko podplačane in za sedanjo oblast samoumevne. In ne, Petra Koritnik ni zdravnica, temveč vzgojiteljica.

Njen delovni dan v Vrtcu Jarše v Ljubljani se začne še pred sončnim vzhodom; vsako jutro vstane ob pol šestih, ob šestih je v službi. Vse od tedaj deluje po strogem urniku, ki ji praktično ne dopušča premora. Sprejema otroke, nato pa jim skupaj s svojo pomočnico streže obroke in jih hrani, preoblači in umiva, jih spremlja pri igri, rešuje konflikte, z njimi riše, poje in ustvarja, vsakega posebej obuva in oblači za sprehod, jih vodi na igrišče ali v park, jim postavlja ležišča za počitek, crklja in poje uspavanke in končno preda staršem. Toda v nasprotju s splošnim prepričanjem se njeno delo s tem ne konča; dobršen del preostanka dneva pripravlja obvestila, ki jih nato pošilja staršem po aplikaciji E-asistent, pripravlja gradivo za naslednji dan, gre v knjižnico ali v naravo nabirat material za igro in ustvarjanje, ves ta čas pa je na voljo staršem, ki jo kličejo na mobilnik, da bi se posvetovali ali zaradi česa pritožili; včasih klice sprejema še ob deseti uri zvečer.

»Celotna ekipa našega vrtca nekako živimo z njimi, smo kakor razširjena družina, zato čutimo, da smo jim dolžni biti na voljo praktično 24 ur na dan,« pravi Petra Koritnik. Zaveda se, da je »biti vzgojiteljica velika odgovornost. Me vzgajamo prihodnje rodove in na neki način utrjujemo same temelje države; me skrbimo za bodoče zdravnike, politike, novinarje, mehanike in frizerje in jih pripravljamo na vstop v družbo.« S to zavestjo se je nekako prebila skozi obdobje korone, ko so bile obremenitve najhujše. Jarški vrtec je tudi dobršen del epidemije zagotavljal nujno varstvo staršem, ki v času največjih zaprtij niso imeli kam dati otrok, zavrnili niso nikogar. Ob tem je moralo osebje ob vseh svojih stiskah in skrbeh zase in za svoje bližnje blažiti še stiske otrok in staršev, ki so se v času korone močno okrepile. Ko so se lockdowni končno začeli sproščati, pa so velik stres pomenile okrožnice pristojnega ministrstva, ki so prihajale povsem nenapovedano ter vodstvu in osebju vrtca nalagale obsežne reorganizacije z danes na jutri. »Vzgojiteljice in pomočnice smo morale same čistiti in razkuževati učilnice in skrbeti, da so se starši držali predpisanih ukrepov; pedagoginje, čistilke, psihologinje in nemalokrat tudi varnostnice.«

Učitelj, psiholog, spovednik, vreča za boksanje

Boris Krabonja je širši javnosti poznan predvsem po svojem humanitarnem delovanju, isti čut za dobrobit človeka pa ga vodi pri opravljanju poklica, s katerim si služi kruh. Ta kruh je skromen, pa vendar Krabonja pri svojem delu ne išče izgovorov, temveč predano opravlja predpisane naloge. Kakor Petra Koritnik tudi on svoje delo dojema kot poslanstvo, ki je življenjskega pomena za dobrobit skupnosti, kot poslanstvo, »ki te bogati in ti da precej več, kot pa ti vzame, ne glede na nizko plačilo in dostikrat naporne delovne razmere«. Tudi on je med epidemijo covid-19 delal na robu svojih zmožnosti, tudi njemu so bila naložena dodatna bremena, marsikatero si je v svoji človečnosti naložil še sam. In ne, tudi Boris Krabonja ni zdravnik, temveč srednješolski učitelj.

Vzgojiteljice in šolniki niso elita javnega sektorja. Njihov delovnik se začne zgodaj zjutraj in traja do večera. Ob predpisanem delu še rešujejo psihološke in socialne stiske otrok in prenašajo pritiske staršev. Deset mesecev zapored ne smejo na dopust, dobršen del počitnic preživijo v pripravah na pouk.

Zaposlen je kot profesor zgodovine na mariborski ekonomski srednji šoli in gimnaziji. Svoje delo opravlja z redko videno strastjo, saj zgodovino dojema kot nemara ključno učiteljico prihodnjih rodov; ob delu v učilnici tako redno vodi svoje dijake na zunajšolske ekskurzije v Auschwitz, da jih seznani z uničujočimi posledicami totalitarizma. Poučevanje za katedrom je po Krabonjevih besedah le polovica vsega dela – drugo polovico pomeni »človeški vidik: vzgoja, pogovori, pomoč v psiholoških in socialnih stiskah«. Ob tem ima tudi on kakor vzgojiteljica Koritnik obilo dodatnih obveznosti, vsak dan mora postoriti »vrsto administrativnih opravil, izpolniti kup obrazcev in obdelati vrsto podatkov, ki so sami sebi namen«. Njegova tedenska delovna obveznost obsega 23 ur dela v učilnici – ob tem pa še vsaj toliko ur dela od doma, to so priprave na pouk, oblikovanje in nato ocenjevanje nalog –, roditeljske sestanke, govorilne ure, posvetovanja, poleg tega pa je še na voljo dijakom in staršem, ki ga kličejo na mobilni telefon še dolgo potem, ko je ugasnil luč v učilnici.

Tudi za učitelja Krabonjo je bila epidemija posebej stresno obdobje, saj je tudi on moral tolažiti in miriti svoje dijake in tudi njihove starše, obenem pa se je utapljal v delu. V času, ko je bila šola zaprta, je moral organizirati in izvesti pouk na daljavo ter opraviti ocenjevanja, celoten proces pa je bil povsem drugačen od tega, česar so bili njegovi dijaki, pa tudi sam, navajeni dotlej. Ko se je šola spet odprla, ga je čakal kup dodatnih nalog, tudi on je moral skrbeti za spoštovanje predpisanih ukrepov, poseben izziv pa je pomenilo samotestiranje dijakov. »Tedaj sem moral za vsakega izmed njih ob vsakem testiranju sproti vnesti kup podatkov v aplikacijo E-asistent; moral sem zabeležiti, kdo se je testiral, kdo se ni želel in zakaj, če je bil kateri pozitiven, sem nato moral spet izpolnjevati poseben obrazec za NIJZ ... In tako iz tedna v teden.«

68.549
vzgojiteljic, pomočnic in učiteljev je v Sloveniji

40.000
zaposlenih v vzgoji in izobraževanju stavka

13.000
zaposlenih v vzgoji in izobraževanju prejema minimalno plačo

Boris Krabonja ima za seboj že 28 let delovne dobe, njegov delovni naziv je svetovalec, opravlja delo razrednika; z dodatki za malico, delovno dobo in potnimi stroški njegova mesečna plača doseže 1600 evrov neto. Krabonja se ne pritožuje, kot predsednik humanitarnega društva Up-ornik še predobro ve, koliko ljudi se prebija z neprimerno skromnejšimi sredstvi; pred leti je tako celo javno ponudil, da se odpove polovici svoje plače in delovnega časa, če bi to vodstvu šole omogočilo zaposlitev brezposelne mlade učiteljice ali učitelja. Tudi Petra Koritnik se ne pritožuje; kot večina vzgojiteljic in njihovih pomočnic dela predvsem na etični pogon. »Ne zahtevamo milijonov, le temeljno spoštovanje do našega poklica in odgovornosti, ki jo nosimo,« pravi. Ima 17 let delovne dobe in magistrski naziv, pa vendar je še pred tremi leti prejemala minimalno plačo; do tedaj je po sili razmer opravljala delo pomočnice vzgojiteljice, ker je v vrtcu pač primanjkovalo tega kadra, in temu primerni so bili njeni dohodki.

Resnična elita javnega sektorja

Ti zneski so svetlobna leta daleč od zneskov, s katerimi so na provladnem portalu Siol poskušali pred splošno stavko po vrtcih in šolah razvrednotiti prizadevanja zaposlenih v vzgoji in izobraževanju za pošteno plačilo. Ta portal je ob pomoči ministrstva za šolstvo objavil povsem iz konteksta iztrgane podatke o najvišjih plačah, izplačanih v decembru; na pranger so privezali učitelja z ljubljanske medicinske fakultete, ki je tisti mesec prejel več kot 10.000 evrov bruto plačila, pa profesorja s srednje ekonomske šole in gimnazije Maribor, ki je kot rekorder na srednjih šolah dobil okoli 6100 evrov, ter pomočnico ravnatelja vrtca na Škofijah zaradi prejetih 5500 evrov bruto. Pri čemer pa vladni »medij« ni pojasnil, da ni šlo za redne plače, temveč za izjeme, izplačane v posebnih okoliščinah. Največji del visokih izplačil so pomenili enkratni poračuni covidnih dodatkov, ki jih je ministrstvo z zamudo nakazalo javnim zavodom, zaposleni pa so jih po letu in pol dela v izrednih razmerah prejeli šele septembra lani. V preostalih primerih, na primer pri omenjenem profesorju iz Maribora, pa je šlo za izplačila za preteklo delo pri mednarodnih projektih, ki povečini sploh niso bila izplačana iz državnega proračuna.

Namen objav na Siolu, ki so jih kakopak hitele povzemati ostale platforme iz informacijske mreže vladajoče koalicije, je bil prikazati uporne šolnike in vzgojiteljice kot nekakšne privilegirance znotraj javnega sektorja. Dejansko pa so prejemki tudi najbolje plačanih kadrov v vzgoji in izobraževanju daleč pod ravnijo plač, ki jih prejemajo rekorderji v drugih skupinah. Na prvih 500 mestih najbolje plačanih javnih uslužbencev ni nobenega šolnika, temveč skoraj izključno samo zdravniki in zdravnice. Decembra 2020 je najbolje plačani zdravnik v UKC Ljubljana prejel nad 27.000 evrov bruto, torej nekajkrat več kot najbolje plačani šolnik; če izplačila temu zdravniku še lahko razumemo, saj jih je prejel za resnično visoke obremenitve pri delu na infekcijski kliniki, je precej težje razložiti visoke plače kirurgov, ki med epidemijo niso imeli opravka s korono, temveč so opravljali predvsem nujne posege; najbolje plačani med njimi je decembra 2020 dobil okoli 20.000 evrov bruto.

Ti trendi so se nadaljevali tudi v lanskem letu – po poročanju Dela je bil v letu 2021 najbolje plačani javni uslužbenec zdravnik, ki je v celotnem letu zaslužil več kot 147.000 evrov bruto oziroma dovolj za manjše stanovanje. V povprečju je deseterica najbolje plačanih zdravnikov v javnih bolnišnicah vsak mesec ob plači prejela še od 12.000 do 17.000 evrov dodatkov ter izplačil za dežurstva in nadure. Ker pa to očitno še ni zadosti, so zdravniški sindikat Fides, društvo Mladi zdravniki in zdravniška zbornica pri vladi dosegli plačna povišanja za šest plačnih razredov – in bi jih tudi dobili, če vladi povišic ne bi prepovedalo ustavno sodišče. Seveda si vsakdo zasluži dobro plačilo, a zakaj bi si nekateri zaslužili vse, drugi pa nič? Samo zato, ker imajo moč?

Plemenito delo, beraško plačilo

V vrtcih, na gimnazijah, srednjih šolah in univerzah pa seveda ne delajo le ravnatelji in ravnateljice ter pedagoško osebje, temveč vrsta drugih kadrov, ki jih Petra Koritnik opiše kot »osnovo vsakega vzgojno-izobraževalnega zavoda«. Gre za računovodkinje, tajnice, voznike, kuharje, čistilke, hišnike in druge, brez katerih ne more delovati nobena tovrstna ustanova. Večji del teh ljudi je v okviru plačnega sistema za javni sektor uvrščenih v plačno skupino J; praktično vsi med njimi prejemajo plače, nižje od minimalne, zaradi česar jim morajo zavodi izplačevati posebne dodatke, da sploh pridejo do zakonsko predpisanega minimalnega dohodka. V celotnem javnem sektorju minimalno plačo prejema okoli 27.000 ljudi – polovica, okoli 13.000, jih je zaposlenih v vzgoji in izobraževanju. Sindikat SVIZ je lani maja sicer z vlado podpisal dogovor o ureditvi položaja zaposlenih v spodnji tretjini plačne lestvice, toda oblast vse do danes ni storila ničesar, da bi ta dogovor uresničila. »S stavko se borimo predvsem za te ljudi, naše spregledane sodelavke in sodelavce, ki opravijo ogromno delo in brez katerih sistem sploh ne bi mogel funkcionirati, kljub temu pa marsikdo izmed njih ne zasluži zadosti za dostojno življenje,« pravi Petra Koritnik.

Kako je videti življenje in delo kadra iz skupine J, je že ob začetku stavke na novinarski konferenci SVIZ pojasnil David Žerjav, ki je zaposlen kot kuhar v skupini Velenjski vrtci; slednja obsega 12 enot na 17 različnih lokacijah, na katerih v 85 oddelkih skrbijo za 1450 otrok. Ti otroci morajo vsak dan dobiti po tri obroke kakovostne, zdrave in okusno pripravljene hrane; povprečen otrok v vrtcu zaužije okoli 70 odstotkov vse hrane v dnevu. Ob tem morata dve kuhinji, ki ju imajo v Velenjskih vrtcih, poskrbeti še za vse zaposlene. Skupaj tako Žerjav s sodelavkami in sodelavci vsak dan pripravi približno 300 zajtrkov, 300 malic in 850 kosil, za svoje delo pa ti ne dobijo niti minimalne plače, kar po kuharjevih besedah »ni zgolj žalostno, ampak je tudi sramotno. V danih okoliščinah ni presenetljivo, da zanimanja mladih za delo v vrtčevskih in šolskih kuhinjah preprosto ni, z iskrenimi zahvalami malčkov, ki so za kuharice in kuharje sicer neprecenljive, pa žal ni mogoče plačati položnic in si kupiti kruha.«

Na omenjeni tiskovki je svoj položaj predstavil še Filip Kolenko, ki dela kot spremljevalec otroka s posebnimi potrebami v Vrtcu Otona Župančiča. Osem ur na dan skrbi za malčka, ki je zaradi svojih posebnosti zelo zahteven, pri tem pa »ni prostora za površnost ali slabo voljo, gre za celostno skrb za otroka, za njegov čustveni razvoj, vključevanje v skupino, v igro s sovrstniki, pomoč pri učenju«. Filip Kolenko požrtvovalno opravlja svoje delo, pri čemer ga po njegovih besedah tako kot njegove sodelavke in sodelavce vodi predvsem srce. Breme, ki si ga naloži vsak dan, je tako težko, da ga marsikdo ne bi zmogel – bržkone na vsem svetu ni veliko bolj travmatičnih okoliščin kakor gledati otroka, ki ga je bolezen ali okvara prikrajšala za radosti in čare običajnega otroštva. Kdor zmore v takšnih okoliščinah otroku ponuditi še prepotrebno pozornost, toplino in radost, opravlja resnično plemenito delo. Javni uslužbenec Filip Kolenko je uvrščen v 20. plačni razred, država pa mu doplačuje do minimalne plače.

Družba neznanja in neresnic

Trditi, da so ti ljudje preplačani in privilegirani, njihove službe pa udobne, mirne in z malo odgovornosti, je perverzno. Poleg plačne skupine J pa tudi preostali zaposleni po vrtcih, šolah in fakultetah kljub manipulacijam vladnih medijev niso nikakršna smetana javnega sektorja. Ko gre za plače, je namreč celotno poklicno skupino vzgoje in izobraževanja poleg zdravnikov in zobozdravnikov prehitela še cela vrsta drugih skupin. Denimo vojaki – mesečna mediana plač za ta poklic se je v zadnjih petih letih povečala za 75 odstotkov, s 1501 evra bruto na 2643. V istem obdobju so se plače visokošolskih učiteljev zvišale za 30 odstotkov, srednješolskih za 25, plače vzgojiteljic pa za 28 odstotkov. In medtem ko morajo šolniki otroke in mladostnike prepričevati, da se izobrazba še vedno splača, so sami v zadnjih letih postali živ dokaz, da to ne drži: več kot 90 odstotkov učiteljic in učiteljev po osnovnih in srednjih šolah ima univerzitetno izobrazbo, med vojaki pa ta delež znaša vsega 1,5 odstotka, velika večina jih ima zaključeno 5. stopnjo izobrazbe, torej srednjo šolo. Kljub temu povprečen vojak danes prejema za skoraj do centa točno 100 evrov več bruto plače od povprečnega učitelja. Toliko o Sloveniji kot o družbi znanja.

Premier Janša je cinično lagal, ko je tvital o 90.000 zaposlenih v šolstvu. Dejansko je v Sloveniji manj kot 70.000 vzgojiteljic in šolnikov, premalo glede na potrebe države. Zavod za zaposlovanje je za leto 2022 prvič opozoril na strukturno pomanjkanje teh kadrov.

Dejansko je rast plač v vzgoji in izobraževanju od leta 2015 med najpočasnejšimi v vseh skupinah javnega sektorja. Hitreje kot učiteljicam in vzgojiteljicam so rasli še prejemki inšpektorjem, policistom, uradnikom na Fursu, uradnikom na občinah, sodiščih in upravnih enotah ter seveda zdravnikom in farmacevtom. Ob tem se obremenitve pedagoškega in vzgojiteljskega osebja vztrajno povečujejo, kajti vzgojno-izobraževalni proces je vse zahtevnejši, potrebe otrok so vedno večje in vse bolj zapletene, pričakovanja in pritiski staršev pa včasih že nerealni. Nič čudnega torej, da zanimanje za te poklice upada, Slovenija pa se lahko v prihodnjih letih znajde v težavnem položaju, kako zagotoviti dovolj pomočnic vzgojiteljic in učiteljic. Na to je opozoril zavod za zaposlovanje, ki je za leto 2022 prvič napovedal »primanjkljaj različnih skupin učiteljev v osnovnih šolah, srednjih šolah, svetovalnih delavcev, pa tudi vzgojiteljev v vrtcih, medtem ko so pretekle napovedi predvidevale ravnovesje med ponudbo in povpraševanjem po omenjenih poklicih«.

A kako je to mogoče, ko pa je sam predsednik vlade Janez Janša na Twitterju oznanil, da se je od »leta 2000 do 2020 število zaposlenih v šolstvu povečalo iz 54.000 na 90.000, število mladih do 24. leta pa žal zmanjšalo iz 610.000 na 512.000«? Navedbe, s katerimi je želel kakor njegovi portali še sam diskreditirati stavko v vrtcih in šolah in prikazati, da njihovi zaposleni v resnici delajo vse manj, je podkrepil z vladnimi grafi gibanja števila kadrov v dejavnosti vzgoje in izobraževanja. Šlo je za klasično populistično zavajanje, saj se med te kadre po uradni klasifikaciji ne prištevajo zgolj vzgojiteljice in šolniki, temveč cela vrsta drugih poklicev, ki so po svoje povezani z izobraževanjem – na primer inštruktorji v avtošolah in učiteljice joge ter celo posamezniki, ki poučujejo bridž (miselno igro s kartami). Glede na podatke statističnega urada je bilo tako v dejavnosti izobraževanja leta 2021 zaposlenih natanko 73.405 ljudi; od te številke pa je treba odšteti nadaljnjih 4856 zaposlenih v pomožnih dejavnostih. Tako pridemo do 68.549 vzgojiteljic in njihovih pomočnic, učiteljev in učiteljic, ravnateljic in ravnateljev – oziroma dobrih 20.000 manj od Janševih navedb.

Vzporedni svetovi Simone Kustec

Premierovo omalovaževanje in zavajanje sta značilni za odnos njegove vlade do zaposlenih v vzgoji in izobraževanju. Ministrica za izobraževanje Simona Kustec tako od samega začetka svojega mandata ni našla časa niti za en sestanek s predstavniki sindikata SVIZ; prav tako ni v dveh letih storila praktično ničesar, da bi vrtce in šole na jesen vsaj poskusila pripraviti na širjenje koronavirusa. Namesto da bi prisluhnila omenjenim kadrom in popravila storjene krivice, jih je vlada vztrajno ignorirala, obenem pa je zdravnikom obljubila plačne povišice, o katerih lahko šolniki samo sanjajo – da o pomočnicah vzgojiteljic, računovodkinjah, kuharjih, čistilkah in drugih niti ne govorimo. Ob napovedi stavke je njihove zahteve označila za neupravičene in jim celo zagrozila z odtegljaji od plač, če bi dejansko stavkali – četudi je pravica do tega določena z ustavo. Janša in njegova trobila so jih z zmanipuliranimi podatki javnosti predstavljali kot nezadovoljne lenuhe, v času in prostoru povsem izgubljena ministrica Kustec pa je zamudila zlato priložnost za molk in ob napovedi stavke vehementno prhnila, da »obžalujem, da se bodo jutri ponekod v državi vrtci, šole in fakultete zapirali zaradi nejevolje nekaterih zaposlenih«. Z izrazom »nekateri zaposleni« je mislila 40.000-glavo množico, od docentov na fakultetah do hišnikov po vrtcih, zaposlene v 652 vzgojno-izobraževalnih zavodih, ki so 9. marca 2022 oblasti družno obrnili hrbet.

90,6%
šolnikov ima univerzitetno izobrazbo

101
evro je višja povprečna bruto plača vojaka od učiteljeve

147.000
evrov je v letu 2021 zaslužil najbolje plačani zdravnik

15 let
je Petra Koritnik ob magistrski izobrazbi prejemala minimalno plačo

850
kosil na dan pripravijo kuharice in kuharji v Vrtcih Velenje

Dokončno pa je ministrica ljudi, za katere naj bi skrbela, ponižala ob napovedi sestanka, na katerem naj bi poskušali uskladiti stališča. Že pred srečanjem je Kustečeva lakonično zatrdila, da vlada »ne bo sprejemala nobenih dodatnih obremenitev javnih financ v breme naslednjega mandata« – torej, da se o povišanjih plač in izplačilih dodatkov za dodatne obremenitve sploh ne misli pogovarjati. Nato pa je vztrajala, da bi provizorični in na tej točki že vnaprej na neuspeh obsojeni sestanek prenašali prek Facebooka; sindikati so prepoznali, da je vse skupaj le še farsa za volivce vladajoče koalicije, namenjena nadaljnji diskreditaciji stavkajočih, in udeležbo odpovedali. »Glede na vladno aroganco in nepripravljenost na sodelovanje ne moremo imeti več prav velikih pričakovanj glede te vlade. Pravzaprav vse upe polagamo v naslednji mandat,« pravi Petra Koritnik. Bistveno manj diplomatski je Boris Krabonja, ki ne skriva svoje jeze na Simono Kustec: »To je oseba, ki ima resne težave sama s seboj, ceno pa plačuje celotno šolstvo.«