Kdo ali kaj manjka?

Gostilna Pri babici Marici
Zamarkova 20
Tel.: 031 301 010
Vnučad babice Marice po trenutno dostopnih podatkih kuhlja in peče od srede do sobote od 12. do 22., ob nedeljah pa od 12. do 16. ure.

Ambient:
prijetno in z občutkom obnovljena in opremljena domačna gostilna, s slovenskim muzičnim megamiksom v zvočnikih

Napitki:
iz pivske pipe teče panonian sailor, sicer pa je vinska karta lokalno, a ekstremno resno zastavljena, skušajte si izgovoriti požirek Šumanovega ojačanca essence & spirit

Vegetacija:
težka bo – razen korenčkove juhe z zdrobom, solate in sladic

Dostopnost:
lastno parkirišče, brez zaprek za gibalno ovirane

Fino:
pohan zajec
plac & koncept

Ne tako fino:
krača
vse, kar manjka

Narezek je stal 7,5, svinjska juha 4, ocvrti kunčji file 12, zoreni kotlet 16, krača 20, zapečeni štrukelj 3,5, potica pa 4 evre.

»Hja, kaj pa vem – pri moji babici je bilo predvsem treba vedno vse pojesti, pa čeprav ni bilo vedno vse dobro,« je občeslovensko mitološko pozicijo babic kot ultimativnih kuharskih boginj in posledično uporabo besede ’babica’ za jamstvo odlične kuharije začel najedati zapisnikar na Štajersko namenjenega inšpektorskega voda. A mlada ekipa, ki je fletno prenovila obcestno birtijo v Zamarkovi in ji vdihnila novega žmohta, ima poleg babiških še druge reference: kmetija Žgajner sodi med najuglednejše rejce domačih kuncev in prosto rijočih krškopoljcev ter iz njih nacraftanih mesnin, zdaj pa se je svoje brez dvoma odlične izvorne surovine odločila postaviti na gostinsko mizo.

Da pri babici Marici mislijo resno, je na glas sporočal že na leseno deščico vgraviran jedilnik. Da pa se jim pri tej resnosti še malo (no, kar precej) zatika, so nato sporočala takoj ali z malo odloga skomunicirana opravičila, da nekaterih stvari z jedilnika ali vinske karte še ni ali pa ni več. Tako smo ostali brez ocvirkovke, krvavice in buhtljev (pa tudi brez flaše novezelandsko-ritoznojskega chardonnayja Heaps Good Wine in pirčkov pivovarne Kram Brew) – to pa je kar petina v les vžgane ponudbe.

In potem smo pač postali malo, ko smo se lotili rauhnjene, kuhane in pečene krače, pa tudi precej sitni. Je namreč tako, da mora biti spodobno pripravljena krača toliko zmehčana, da zlahka pade od kosti, da so torej kolageni stopljeni, meso mehko, koža pa po možnosti hrustljava pod zobmi. No, postreženi nam primerek je bil zagatno trd in skoraj nerazrezljiv, žvekalne mišice pa smo čutili še naslednji dan. Podkožno maščevje in okus sta sicer izdajala, da gre za dobro vhodno sestavino, ki pa je pri babici Marici doživela sebe nevredno dodelavo. Škoda se dela! In ko že šimfamo: škoda se dela tudi s tem, da kostno omako, ki jo prelijejo po krasnem (in krasno pečenem) tri mesece suho zorenem svinjskem kotletu, predolgo in preveč reducirajo, tako da od nje ostane le zagatno grenkoben, silno viskozen zos, ki agresivno pregazi pristni okus mesa.

Seveda so nas v Zamarkovi na trenutke obšli tudi občutki sreče: hrustljavo zapečen ješprenj v ramenovski svinjski župi je bil krasen, ocvrti zajčji file praznično sočen, narezek (kuhana in sušena šunka, zaseka, salama in klobasa z bučnimi semeni) bogat in okusen (priložene okisanke so čista zmaga), potica dobro razvlečena in nadevana, štrukelj suvereno zapečen, turška kava pa aplavza vredna.

Zamarkovski vnučadi (pa tudi drugim gostincem, ki morebiti berejo naše reportaže) tako na srce polagamo nekaj, kar jim je babica Marica mogoče povedala, a so že pozabili: obljuba dela dolg. Če specificiram – nikoli ne obljubljaj in na jedilnem listu ne ponujaj nečesa, česar potem ne moreš postreči. Mimo tega pa: čestitke za opremo, koncept in vinoznalsko zagnanost ter veliko polnih, zadovoljnih omizij želimo!